Jedro

Z izbrisno tožbo je treba zahtevati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. V primeru zatrjevane ničnosti pogodbe, zaradi katere naj bi bila sporna vknjižba neveljavna, s tožbenim zahtevkom (z izbrisno tožbo) ni potrebno zahtevati še ugotovitve ničnosti (neobstoja) pogodbe, saj sodišče odloča o tem kot o predhodnem vprašanju. Če je v takšnem primeru v izbrisni tožbi vključen še zahtevek za ugotovitev ničnosti (neobstoja) pogodbe, ima le-ta naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, odločitev o njem pa ima pomen le za stranke postopka. Za obravnavano izbrisno tožbo je bila tako pasivno legitimirana zgolj toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.828,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izročilna pogodba in pogodba o dednih odpovedih z dne 8. 1. 1969 neobstoječa, da je vknjižba lastninske pravice J. L. in toženke pri določenih nepremičninah v k.o. X. neveljavna in da se v zemljiški knjigi kot lastnik teh nepremičnin vknjiži pokojni K. L. (I. točka izreka sodbe). Prvo sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je od primarnega tožbenega zahtevka razlikoval le v tem, da je tožnica zahtevala s podrejenim tožbenim zahtevkom ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, namesto ugotovitve, da je ta pogodba neobstoječa (II. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.968,00 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da dejansko stanje ni bilo korektno in celovito ugotovljeno. Predmetna izročilna pogodba je bila ponarejena v celoti. Izročilna pogodba je bila sestavljena, vendar pa ne s tako vsebino, kot izhaja iz izpodbijane pogodbe. Vsi podpisi, razen domnevno tistih, v korist katerih je pogodba, so ponarejeni. Sodišče ni preverjalo pristnosti podpisov na pogodbi, zato ni angažiralo izvedenca grafologa, ki bi potrdil avtentičnost podpisov na listini. Sodišče ne more preprosto primerjati podpisov na listini in ugotoviti, da gre za iste podpise. Prvo sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker tožnici ni dopustilo izvajati dokazov v njeno korist. Ni bilo nemogoče, da bi se zamenjali dve listini – pogodbi, in sicer ponarejena s pristno, kar je bil glavni tožbeni očitek. Sodišče ni ugotavljalo, ali je predmetna pogodba – listina, ki se je izpodbijala, pristna ali ne. Ne zdrži trditev sodišča, da tožnica ni predložila nobene druge pogodbe, katera naj bi bila sklenjena, saj z njo ni razpolagala in ne razpolaga. Pogodba, ki je bila sestavljena kot pristna in verjetno predložena na sodišče, je bila zamenjana in tožnica z njo ne razpolaga. Sodišče nekorektno povzema izpoved tožnice. Kot starejša in prava neuka oseba ni vedela, kaj mora povedati, da bo sodišče prepričala v to, da predmetna pogodba ni pristna. Sodišče bi se lahko bolj potrudilo ugotoviti dejanske tožničine navedbe. Zavrženje ovadbe ne bi smelo imeti nobene teže v tej zadevi in je zaključek sodišča, da ugotovitve tožilstva pritrjujejo navedbam sodišča, napačen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je vložila izbrisno tožbo. Prvo sodišče je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek iz več razlogov. Stališče prvega sodišča o zgrešeni pasivni legitimaciji sicer ni pravilno (vprašanje stvarne legitimacije je materialnopravne narave), kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo. V primeru izbrisne tožbe je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila opravljena izpodbijana vknjižba (primerjaj prvi odstavek 244. člena ZZK-1). Z izbrisno tožbo je treba zahtevati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. V primeru zatrjevane ničnosti pogodbe (enake posledice nastanejo tudi pri pogodbi, za katero se trdi, da je neobstoječa), zaradi katere naj bi bila sporna vknjižba neveljavna, s tožbenim zahtevkom (z izbrisno tožbo) ni potrebno zahtevati še ugotovitve ničnosti (neobstoja) pogodbe, saj sodišče odloča o tem kot o predhodnem vprašanju. Če je v takšnem primeru v izbrisni tožbi vključen še zahtevek za ugotovitev ničnosti (neobstoja) pogodbe, ima le-ta naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, odločitev o njem pa ima pomen le za stranke postopka. Za obravnavano izbrisno tožbo je bila tako pasivno legitimirana zgolj toženka.

6. Prvo sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka tudi iz razloga, ker je tožnica zamudila rok za izbrisno tožbo. Te ugotovitve tožnica ne izpodbija. Z vidika vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica zamudila rok za izbrisno tožbo v povezavi z vknjižbo lastninske pravice na podlagi sporne pogodbe v korist J. L.. Ob takšnem položaju je bilo odveč presojati vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke (ki je obravnavane nepremičnine podedovala po očetu J. L.), saj tožnica svojega pravnega položaja ne bi mogla v ničemer izboljšati tudi v primeru, da bi bila ugotovljena zgolj neveljavnost vknjižbe v korist toženke. Izvedba dokaza z izvedencem za pisave (grafologom) je v takšni situaciji nepotrebna, saj ta dokaz ne bi imel nobenega vpliva na odločitev sodišča. Ostale pritožbene navedbe niso odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT, predstavljajo pa nagrado za postopek z materialnimi stroški in DDV (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).