Jedro

Dolžnik želi soglasje sodišča za izpolnjevanje svojih obveznosti z asignacijami, in sicer s pooblastilom svojemu dolžniku, da namesto njemu, izpolni dolžnikovemu upniku. Za presojo o takšnem načinu izpolnitve pa sodišče v okviru 32. čl. ZPPSL nima pooblastil. Tako ga ne more ne dovoljevati ne preprečevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za plačilo storitev odvetniku Ž. z dvema asignacijama. Prav tako je zavrnilo predlog za odobritev asignacij, s katerima bi dolžnik izpolnil obveznosti D., in predlog za izdajo "trajnega naloga" za poravnavanje obveznosti med partnerji B. d.o.o. - L. d.o.o. - Z. d.o.o. in B. d.o.o. - L. d.o.o. - O. d.o.o. in obveznosti iz naslova poštnih stroškov in sodnih taks z nalogom za obračun (obrazec 42).

Zavrnilo je še predlog za odobritev plačila prometnega davka Proti temu sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil. V pritožbi poudarja, da ima blokiran žiro račun, s plačili na ta račun pa bi dovolil priviligiranje upnikov. Sodišču očita, da ni upoštevalo mnenja upniškega odbora ter dejstva, da je stečajni upravitelj prekontroliral listinsko dokumentacijo. Pritožnik meni, da je stečajni senat kršil 32. čl. ZPPSL. Stečajni senat bi moral urediti izplačevanje za tekoče obveznosti dolžnika. Pritožnik podrobno utemeljuje posamezne obveznosti, ki bi jih želel na predlagani način izpolniti.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pritožbeno sodišče pritrdilo možnosti "spreminjanja" načrta finančne reorganizacije po preteku roka iz 1. odst. 46. čl. ZPPSL. V sklepu z opr. št. III Cpg 1/99 z dne 20.1.1999 se je pritožbeno sodišče ukvarjalo le s postopkovnimi kršitvami in se zato (lahko) opredelilo le do poteka postopka (ne pa do vsebine odločitve) v primeru, če dolžnik vlaga nove, spremenjene načrte finančne reorganizacije, po poteku roka iz 1. odst. 46. čl. ZPPSL, kar se je dogodilo v konkretnem primeru. S tem v zvezi je zavzelo stališče, da je v takšnem primeru potrebno postopati po 190. čl. ZPP/77 (184. in 185. čl. sedaj veljavnega ZPP, v zvezi s 15. čl. ZPPSL), saj le takšno postopanje sodišča zagotavlja vsem strankam postopka prisilne poravnave potrebno jasnost glede vsebine ponujene (prisilne) poravnave in je zato lahko tudi podlaga za meritorno odločanje sodišča o ugovorih upnikov iz 3. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL (prim. 3. in 4. str. sklepa pritožbenega sodišča z dne 20.1.1999 opr. št. III Cpg 1/99).

Določba 32. čl. ZPPSL daje sodišču pooblastilo za ureditev izplačevnaja z dolžnikovega žiro računa po začetku postopka prisilne poravnave. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi sodišče to pooblastilo uporabilo in morebiti odredilo ustavitev izplačil z dolžnikovega žiro računa. Dolžnikova možnost poslovanja z izplačili preko žiro računa zato ni onemogočena.

Če pa dolžnik meni, da ga pri tem ovira vrstni red zahtevkov drugih upnikov, ki čakajo na poplačilo iz dolžnikovih denarnih sredstev na žiro računu, mu je potrebno pojasniti, da sodišče v okviru 32. čl. ZPPSL nima pooblastil za dajanje soglasja k predlaganemu načinu izpolnjevanja obveznosti dolžnika. Že je bilo zapisano, da se pooblastilo, ki ga ima sodišče po 32. čl. ZPPSL, omejuje na ureditev izplačevanja z žiro računa, tj. izpolnjevanja obveznosti v denarju.

Če na žiro računu ni denarnih sredstev, pa sodišče lahko v okviru 32. čl. ZPPSL drugače uredi vrstni red izplačil. Vendar tega dolžnik, razen za plačilo davka na dodano vrednost, ne predlaga. Dolžnik želi soglasje sodišča za izpolnjevanje svojih obveznosti z asignacijami, in sicer s pooblastilom svojemu dolžniku, da namesto njemu, izpolni dolžnikovemu upniku. Za presojo o takšnem načinu izpolnitve pa sodišče v okviru 32. čl. ZPPSL nima pooblastil. Tako ga ne more ne dovoljevati ne preprečevati. Dolžnikova poslovna sposobnost je omejena na posle iz 2. odst. 31. čl. ZPPSL, izplačevanje iz denarnih sredstev, če z njimi dolžnik razpolaga, pa je omejeno le, če je sodišče v okviru 1. odst. 32. čl. ZPPSL tako odločilo.

Zakon o finančnem poslovanju dolžniku po nastopu plačilne nesposobnosti (oz. prezadolženosti) izrecno nalaga obveznost plačila davkov od prometa blaga in storitev oz. davka na dodano vrednost (3. odst. 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju). Zato dolžnik ne potrebuje še soglasja sodišča za plačilo teh obveznosti. To je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Iz doslej razloženega pa je razvidno tudi, da na drugačno odločitev ne more vplivati pozitivno mnenje upniškega odbora.