Jedro

Pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti.

Zastavljeno pravno vprašanje, ki je opredeljeno na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, ni pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljujeta z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31. 8. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 10. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta odločil, da pokojnemu upravičencu J. V. za tam navedene nepremičnine pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), v znesku 68.909,00 DEM. Iz odločbe izhaja, da vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni mogoča zaradi obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi revidenta uveljavljata vračilo premoženja v naravi (izpodbijata pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Revidenta se zato neutemeljeno sklicujeta na vrednost odškodnine, ki jima je priznana z izpodbijano odločbo upravnega organa, oziroma na tržno vrednost obravnavanih nepremičnin. Ker torej pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku, ki jo revidenta uveljavljata v tej reviziji, ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revidenta zatrjujeta, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o treh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer: ali je v pravnem sistemu Republike Slovenije ohranjen dualizem družbene lastnine oziroma lastnine lokalne skupnosti in zasebne lastnine, ali ima lastnina lokalne skupnosti privilegije pred zasebno lastnino; ali sprememba lastništva na nepremičnini okrni prostorsko kompleksnost prostora oziroma spremeni namen izrabe prostora, čeprav se namembnost določa s prostorskimi akti; ali mora upravičenec v postopku denacionalizacije dokazovati obstoj negativnih dejstev oziroma predložiti nemogoče dokaze.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta z navedenimi vprašanji nista izkazala pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. V reviziji izpostavljeni pravni vprašanji, ki se nanašata na dualizem družbene in zasebne lastnine oziroma na razmerje med lastninsko pravico lokalnih skupnosti in ostalih subjektov ter na vpliv spremembe lastništva na izrabo prostora, sta zastavljeni na načelni (splošni) ravni in zahtevata le splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niti niso sporni, zato nista pomembni pravni vprašanji; revidenta pa tudi nista utemeljila, zakaj naj bi bili ti dve vprašanji pomembni za odločitev v obravnavani zadevi. Enako velja za pravno vprašanje dokazovanja negativnih dejstev, pri čemer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo revidentoma naloženo takšno dokazno breme. Ne gre namreč za naložitev takšnega dokaznega bremena, če potem, ko je organ na podlagi izvedenih dokazov ugotovil določeno pravno relevantno dejstvo, organ oziroma sodišče zavrne nasprotne navedbe z obrazložitvijo, da jih stranka, ki takšne nasprotne trditve postavlja, ni izkazala. Glede na navedeno revidenta nista izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Ker revidenta nista izkazala izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.