Jedro

Novejša sodna praksa je nenaklonjena drobljenju kriterija uspeha glede na temelj in glede na višino. Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo v zadevi II Ips 196/2016, ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 132.192,75 EUR in v preostanku zavrnilo višji tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka uspela s 27,7% tožbenega zahtevka in bo sklep o stroških izdalo po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi odločalo o stroških šele po pravnomočnosti sodbe, saj je o tem dolžno odločiti skupaj z odločitvijo o tožbenem zahtevku. Navaja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno ovrednotiti uspeh pravdnih strank po temelju in po višini, končni uspeh pa kot rezultat aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, kar bi zneslo 63,85%.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v sporu vtoževala odškodnino na temelju poslovne odškodninske odgovornosti in jamčevalnih zahtevkov zaradi stvarnih napak. Po spremembi tožbe je tožbeni zahtevek iz prvotnih 313.278,58 EUR zvišala na 477.598,89 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 132.192,75 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da je tožeča stranka uspela s 27,7% tožbenega zahtevka in bo sklep o stroških izdalo po pravnomočnosti sodbe. Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je odločilo o stroških pravdnega postopka le v odstotkih, s katerim je tožeča stranka uspela. Takšna možnost je bila v Zakon o pravdnem postopku vnesena z novelo ZPP-E, tako da ZPP v četrtem odstavku 163. člena določa: „[…] V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. […].“

7. Sicer se pritožba zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje o uspehu strank ločeno ovrednotiti uspeh po temelju in po višini. Pritožba se pri tem sklicuje na starejšo sodno prakso (sklep VSL II Cp 2980/2009 in II Cp 1770/2014), vendar je potrebno poudariti, da je novejša sodna praksa takšnemu drobljenju kriterija uspeha glede na temelj in glede na višino načeloma nenaklonjena. Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo v zadevi II Ips 196/2016, ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.1

8. Tudi sicer višje sodišče meni, da pogoji za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in višini po kriterijih dela sodne prakse v konkretnem primeru niso podani. Sodišče prve stopnje je najprej izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, nato pa je s končno sodbo delno ugodilo zahtevku, kot navedeno zgoraj. Sodišče prve stopnje je postavilo (različna) izvedenca tako v delu postopka, kjer je odločalo najprej o temelju in še posebej za končno odločitev o višini zahtevka. Zato ni mogoče pritrditi (sicer zelo skopim) pritožbenim navedbam, da bi bil večji del dokaznega postopka namenjen dokazovanju obstoja temelja zahtevka. Tudi večje število pripravljalnih vlog pred izdajo vmesne sodbe tega ne utemeljuje.

9. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (366. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožba se je zavzemala, da bi moral njen uspeh v pravdi znašati 63,85% in ne le 27,7%, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ker o višini stroškov sodišče prve stopnje še ni odločilo in ni znana njihova višina, je višje sodišče kot vrednost spornega predmeta v tem pritožbenem postopku vzelo razliko kot jo je opredelila tožeča stranka v pritožbi - 11.457,08 EUR. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/2 OT) – 200 točk, materialni stroški 2% (11. člen OT) – 4 točke in 22% DDV. Skupno znašajo stroški tožene stranke 149,33 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Tako tudi VSL Sklep I Cp 1489/2021.