Jedro

Etažni načrt ni pravni posel, zato ni mogoče ugotavljati njegove ničnosti.

Hišniško stanovanje je z uveljavitvijo SZ postalo solast solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš in kot takšno se ni moglo še enkrat privatizirati po določilu 117. člena SZ oziroma ni moglo biti predmet obveznosti prodajne pogodbe, sklenjene po določilu 117. člena SZ. Prodajna pogodba, katere predmet obveznosti je nedopusten, pa je nična.

Po spremembi odločitve sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnjen. Ker je tako okoliščina, ki je aktivirala eventualno nasprotno tožbo tretje toženke odpadla, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

Izrek

I. Pritožbam toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v tč. II/1. izreka spremeni tako, da se zavrže tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 20.6.1994; - v tč. II/2. izreka spremeni tako, da se odločitev v navedeni točki v celoti glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretje tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje – garsonjero v pritličju skupaj s kletjo, oboje ident. št. 2.E vl. št. 2853/2 k.o. Bx oboje št. 2 večstanovanjske hiše – bloka na J. v večstanovanjski hiši – bloku na naslovu J. in ga izročiti v last in posest prosto stvari in oseb tožečim strankam oziroma etažnim lastnikom J., ali s tožečimi strankami oziroma etažnimi lastniki J. skleniti najemno pogodbo, v 15 dneh pod izvršbo."; - v tč. III. izreka razveljavi; -v tč. IV. izreka pa spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožeče stranke so dolžne povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 2.410,78 EUR, drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 2.120,86 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude s plačili teh zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila, tretjetoženi stranki pa pravdne stroške v znesku 1.948,85 EUR v roku 15 dni.

II. Pritožba tožečih strank se zavrne in se sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožeče stranke so dolžne povrniti prvotoženi stranki pritožbene stroške v znesku 351,14 EUR, drugotoženi stranki pa pritožbene stroške v znesku 351,14 EUR, oboje v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine, postopek v tem delu ustavi in se tožba zavrže v delu, v katerem tožniki zahtevajo, naj sodišče ugotovi delno ničnost etažnega načrta za J. iz februarja 1998. V II. točki izreka je ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 20.6.1994, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko (II/1. točka izreka), odločilo, da je tretjetoženka dolžna izprazniti stanovanje, opisano v tč. II/3.2 izreka, in ga tožnikom izročiti v posest prosto stvari in oseb v roku 45 dni (II/2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 16.6.1998, sklenjene med prvotoženko in tretjetoženko (III/3.1. točka izreka) in na ugotovitev, da je stanovanje – garsonjera, skupaj s kletjo, oboje ident. št. 2.E, vl.št. 2853/2 k.o. x., oboje št. 2 v večstanovanjski hiši na naslovu J., hišniško, in da predstavlja solastnino tožnikov oziroma etažnih lastnikov večstanovanjske hiše na naslovu J., do celote oziroma vsakega tožnika oziroma etažnega lastnika v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem na skupnih prostorih in napravah (III/3.2. točka izreka) ter da je tretjetoženka dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo zgoraj opisanega stanovanja, sicer bo to listino nadomestila sodba (III/3.3. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo o nasprotni tožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tretjetoženka lastnica zgoraj opisanega stanovanja (III/1. točka izreka) in da so tožniki dolžni tožnici izstaviti primerno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica zgoraj opisane nepremičnine, sicer bo tako listino nadomestila sodba (III/2. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje in zoper odločitev o zavrženju tožbe na ugotovitev ničnosti etažnega načrta se pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlagajo, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinjajo se z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev ničnosti etažnega načrta in menijo, da je dopustno ugotavljati tudi ničnost etažnega načrta. Navajajo, da je nična tudi kupoprodajna pogodba med prvotoženko in tretjetoženko, saj je predmet pogodbe nedopusten. Poudarjajo, da je dokazano, da je bilo sporno stanovanje ves čas skupni prostor, sprva namenjen igranju otrok ob slabem vremenu in hišniškim sestankom, kasneje pa kot hišniško stanovanje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso aktivno legitimirani za ugotovitev, da je sporno stanovanje last etažnih lastnikov ter za izročitev zemljiškoknjižne listine, saj ni nujno, da bi bili s tožbo na ugotovitev lastninske pravice proti tretjemu, zajeti na pasivni strani še preostali etažni lastniki, ki ne nastopajo kot tožniki. Vsak solastnik lahko zahteva, da se proti tretjemu ugotovi njegova solastninska pravica na stvari.

3. Na pritožbo tožnikov je odgovorila drugotoženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrže, tožnikom pa naloži v plačilo njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je tožba nesklepčna in da bi bilo treba zavreči tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Podrejeno, v kolikor pritožbeno sodišče zgoraj navedenemu predlogu ne bi sledilo, se pritožuje le zoper II/1. in II/2. ter IV. točko izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožnikom naloži v plačilo njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo sporno stanovanje hišniško stanovanje. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinami v spisu. Iz odločbe z dne 1.9.1991, ki je bila izdana prvotoženki, in iz prodajne pogodbe z dne 20.6.1994 izhaja, da je bila prvotoženka imetnica stanovanjske pravice in da je na podlagi navedenega imela možnost odkupa spornega stanovanja. Ker je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini, je druga toženka, ki je imela na dan uveljavitve SZ na njem pravico uporabe, postala lastnica spornega stanovanja in ga je zato zakonito prodala prvotoženki. Do teh navedb in dokazov, ki so pravno odločilni, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno, da je imelo stanovanje status hišniškega stanovanja ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona in ne nujno že ob izgradnji. Stanovanje se je štelo za hišniško, če je bilo kot tako določeno ob izgradnji ali kasneje z oblastvenim aktom. Iz dokazov v spisu izhaja, da stanovanjski bloki na J. ob izgradnji niso imeli določenega hišniškega stanovanja. Iz pojasnila Ministrstva za okolje in prostor z dne 9.6.1993, v katerem so navedena hišniška stanovanja v občini Bežigrad (in spornega stanovanja med njimi ni) izhaja, da ne gre za hišniško stanovanje, če stanovalci niso finančno participirali pri nakupu stanovanja. V konkretnem primeru iz podatkov o ceni izgradnje objekta ni razvidno, da bi bilo v njo kot ločena postavka vključeno hišniško stanovanje. Iz dopisa S d.d. z dne 12.3.2007 izhaja, da je drugotoženka kupovala stanovanja, ki jih je kot lastnica namenjala v uporabo stanovalcem in zato samo poimenovanje hišniško stanovanje še ne dokazuje tega statusa. Navedenih dokazov sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni upoštevalo. Tožniki pa niso ne navajali ne dokazovali, da bi bilo sporno stanovanje določeno kot hišniško s kasnejšim oblastvenim aktom. Prvotoženka je izpovedala, da sama ni opravljala hišniških opravil, da je morala ves čas plačevati stanarino za stanovanje, da čistilk, ki so jih imeli, ni štela za hišnike, da je več let čistila njena mati (tudi takrat, ko sama ni živela v stanovanju), ter da M. M., ki je čistila stanovanje, ni živela v spornem stanovanju, temveč je tam živela njena mati T. U. Njeno izpoved so potrdili M. M., T. K. in Ž. K., pri čemer sta slednja tudi izpovedala, da so v stanovanju živeli tudi F. H., I. P. in E. M., ki niso opravljali hišniških ali drugih opravil, ter da M. M. v stanovanju ni živela, čistila pa je zaradi dodatnega zaslužka, enako kot M. P. in T. K.. Priča A. G. je izpovedal, da so stanovanje zadnjih nekaj let pred odkupom s strani prvotoženke uporabljale čistilke, sicer pa je neverodostojen, ker je napačno trdil, da je čistila prva toženka, izjavo (priloga A3) je podpisal na podlagi dokumentacije, ki so mu jo prinesli tožniki in ni vedel, kaj pomeni imetnik stanovanjske pravice. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da se je prvotoženka glede nakupa stanovanja obrnila na drugo toženko kot oblastveni organ, in ker ni imela razloga dvomiti, da je ta lastnica stanovanja, njena slaba vera ni podana. Nakup so ji začeli očitati šele po prodaji, takrat, ko je njena mati leta 2001 prenehala čistiti blok na J., kot to izhaja iz izpovedi prič M. M. in T. K. V konkretnem primeru, ko prvotoženka in drugotoženka nista ravnali nemoralno in je dobroverni zemljiškoknjižni lastnici – tretjetoženki, za katero samo sodišče prve stopnje ocenjuje, da je pridobila stanovanje na podlagi veljavnega pravnega naslova in v dobri veri, naloženo, naj se izseli, ni zasledovan namen določil o ničnosti. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov, da je sporno stanovanje v solastnini tožnikov (II/3.2. točka izreka) je v nasprotju z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na izselitev (II/2. točka izreka). II/2. točka izreka je tudi v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zaključilo, da je pravni naslov, na osnovi katerega je tretjetoženka vpisana v zemljiško knjigo, veljaven. Tretjetoženka je kot zemljiškoknjižna lastnica in posestnica stanovanja edina legitimirana za lastninsko in posestno varstvo in za zahtevek na izselitev tretjih oseb iz njenega stanovanja. V predmetni zadevi ne gre za negatorno tožbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj tožniki niso zahtevali prenehanja vznemirjanja po 99. členu SPZ in za to tudi niso bili aktivno legitimirani, saj niso ne lastniki ne dobroverni lastniški posestniki stanovanja. II/1. in II/2. točka izreka sta sama s seboj v nasprotju in nasprotujeta tudi razlogom sodbe ter ustavnim določbam, saj je sodišče prve stopnje tretjetoženki, ki je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja z veljavnim pravnim naslovom, naložilo, naj se iz stanovanja izseli. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo posameznih dokazov, ki jih je predlagala prvotoženka. Niti v dokaznem sklepu ni navedlo, da jih je zavrnilo in zakaj. Glede na navedeno se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora prvotoženke, da posamezni tožniki T. U., J. C., M. P., A. K. in A. M. niso zemljiškoknjižni lastniki posameznih etažnih enot in zato niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe. Lastninska pravica nastane z vpisom v zemljiško knjigo, zato so nerelevantna pojasnila tožnikov, da so posamezni tožniki pridobili lastninsko pravico na originalen način kot skupno premoženje.

5. Zoper ugodilni del (II/1. in II/2. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tudi drugotoženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbo glede ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.6.1994 zavrže, tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja v posest pa zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ničnost kupoprodajne pogodbe, ki jo je v letu 1994 sklenila s prvotoženko, ne vpliva na stvarnopravni položaj dobroverne tretjetoženke. Tožniki nimajo pravnega interesa zahtevati ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s prvotoženko, saj je ta stanovanje že odsvojila naprej tretjetoženki. Posledično tožniki z uspehom tožbe na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko, ne morejo spremeniti svojega pravnega položaja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavreči tožbo glede ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s prvotoženko, izpraznitveni tožbeni zahtevek pa zavrniti. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prvotoženka kot nelastnica ni mogla prenesti lastninske pravice na tretjetoženko in ne drži, da bi tretjetoženka lahko pridobila lastninsko pravico le na originalen način. V obravnavani zadevi so namreč podani pogoji za pridobitev lastninske pravice od nelastnika na nepremičnini. Izkazan je obstoj odplačnega zavezovalnega pravnega posla in dobra vera tretjetoženke. Četudi pravna prednica tretjetoženke ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, ni mogoče spregledati, da je bila zemljiškoknjižna lastnica pravna prednica njene pravne prednice, kar je tretjetoženki omogočilo vpis v zemljiško knjigo. O dobri veri tretjetoženke je nedvomno mogoče govoriti tako v primeru, ko je neposredni pravni prednik zemljiškoknjižni lastnik, kot v primeru, ko se ji je neposredni pravni prednik izkazal z veljavnim pravnim poslom, sklenjenim med njim in zemljiškoknjižnim lastnikom. Tretjetoženka je zemljiškoknjižna lastnica in posestnica spornega stanovanja. Proti dobrovernemu tretjemu, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ni mogoče zahtevati izpraznitve nepremičnine, dokler se veljavnost vknjižbe z izbrisno tožbo ne izpodbije (izbrisne tožbe tožniki niso vložili). Izbrisna tožba zoper dobrovernega tretjega ne more biti nikoli uspešna. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je bil v konkretnem primeru tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnikov zavrnjen, tožbeni zahtevek na izpraznitev spornega stanovanja ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku ugodilo kljub zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice tožnikov, je podano tudi nasprotje v izreku (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Zoper ugodilni del (II/1. in II. /2. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tudi tretjetoženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da kljub odločitvi sodišča prve stopnje ostaja zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja, zato ima pravico imeti sporno stanovanje v posesti. Če bi sodišče prve stopnje tožnikom sugeriralo možnost podrednega zahtevka v višini vrednosti spornega stanovanja, bi lahko ob smiselni uporabi 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugotovilo, da položaj in dobrovernost tretjetoženke nasprotujeta vrnitvi stanovanja in bi namesto tega prvotoženki in drugotoženki naložilo plačilo vrednosti stanovanja. Pri presoji, ali je tretjetoženka pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi dobroverno lastniško posest drugotoženke kot (sicer ne neposredne) pravne prednice tretjetoženke. Upoštevati bi moralo, da je bila drugotoženka v dobri veri, da je postala lastnica spornega stanovanja na podlagi 111. člena SZ, kar je tudi izrecno zapisano v 1. alineji 1. člena kupoprodajne pogodbe z dne 20.6.1994. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da prvotoženka ni bila dobroverna, saj je bila (čeprav zmotno) prepričana, da stanovanje ni hišniško. Poleg tega v tistem času ni bilo tako splošno znano, kako je s prodajo stanovanj po SZ in s hišniškimi stanovanji, da bi bilo mogoče zaključiti, da je nekdo vedel za izjemo glede hišniških stanovanj samo zato, ker je bilo to zapisano v zakonu. Ker etažna lastnina takrat še ni bila vzpostavljena, je treba v zvezi s prvotoženko presojati pogoje za zunajknjižno priposestvovanje. Ker je imela ustrezno pogodbo in je posest pridobila na podlagi pravnega posla, ni imela nobenega razloga, da bi mislila, da stanovanje ni njeno, oziroma je bila prepričana, da je postala lastnica stanovanja. Dobrovernost priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede lastninske pravice in je lahko v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari. Neveljaven pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri glede veljavnosti pravnega naslova in glede pridobitve lastninske pravice. Prvotoženka je vseskozi izražala prepričanje, da kupoprodajna pogodba z dne 20.6.1994 ni nična.

7. Tožniki, razen enajste tožnice B. P., so po pooblaščenki odgovorili na pritožbe prvotoženke, drugotoženke in tretjetoženke. Glede vseh navedenih pritožb so predlagali, da jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrne.

8. Pritožbe tožencev so utemeljene, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti etažnega načrta. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Etažni načrt ni pravni posel, zato ni mogoče ugotavljati njegove ničnosti.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo obravnavano stanovanje hišniško stanovanje. V nasprotju s pritožbenimi očitki prve toženke je dokazna ocena sodišča prve stopnje v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, prepričljiva in logična. Sodišče prve stopnje se je o statusu stanovanja prepričalo na podlagi prvotoženkine „Prošnje za vselitev v hišniško stanovanje“ in izpovedi prič (npr. nepristranske priče A. G. - v času dodelitve stanovanja predsednika hišnega sveta, da je bilo sporno stanovanje ves čas hišniško), na podlagi dopisa S., da se je stanovanje vse do sklenitve prodajne pogodbe v letu 1994 vodilo kot hišniško, na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene s prejšnjimi stanovalci (M. M., M. P. in I. P.) ter točkovalnih zapisnikov oziroma zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanja, v katerih je bilo stanovanje opredeljeno kot hišniško, predvsem pa na podlagi odločbe skupnosti stanovalcev, s katero je bilo prvotoženki obravnavano stanovanje dodeljeno kot hišniško, vezano na opravljanje določenih del in z določbo, da se mora ob prenehanju hišniških del iz stanovanja izseliti. Ob ugotovljenem namenu, s katerim je stanodajalec prvotoženki dodelil predmetno stanovanje, je jasno, da je skupnost stanovalcev kljub temu, da je v odločbi o dodelitvi govora o stanovanjski pravici, prvotoženki dodelila začasno pravico uporabe vezano na opravljanje hišniških del oziroma čiščenja. Kljub drugačnim pritožbenim navedbam prve toženke pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je predmet tožbenega zahtevka tožnikov in njihovih trditev ter dokazov isto stanovanje.

11. Hišniško stanovanje je z uveljavitvijo SZ postalo solast solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš (četrti odstavek 8. člena SZ). Kot takšno se ni moglo še enkrat privatizirati po določilu 117. člena SZ oziroma ni moglo biti predmet obveznosti prodajne pogodbe, sklenjene po določilu 117. člena SZ. Prodajna pogodba, katere predmet obveznosti je nedopusten, pa je nična(1). Ker je bil predmet obveznosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.6.1994, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko, prav prenos lastninske pravice na hišniškem stanovanju na podlagi določb SZ o lastninjenju stanovanj v družbeni lastnini, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o njeni ničnosti. Tožniki bi s tem zoper prvotoženko pridobili upravičenje do lastninske tožbe oziroma reivindikacijski (lastninski) zahtevek za vrnitev obravnavane nepremičnine (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 92. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Vendar pa je prvotoženka v letu 1998 prodala stanovanje tretjetoženki, ki se je vpisala v zemljiško knjigo kot njegova lastnica. Oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo je v pridobitvi lastninske pravice (7. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). To pomeni, da tretjetoženka lahko uveljavlja svoja stvarnopravna upravičenja zoper vsakogar tudi zoper tožnike. Ti bi zato lahko uveljavili svoj polni lastninski položaj z vračilom nepremičnine v posest in izbrisom zemljiškoknjižnega vpisa. To bi lahko dosegli z izkazanostjo materialnopravne neveljavnosti vknjižbe, saj neveljavna vknjižba ni ustrezen pridobitni način za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom (49. člen SPZ). Tožniki bi torej morali za vzpostavitev polnega lastninskopravnega položaja tožiti na ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in njen izbris iz zemljiške knjige ter na izročitev nepremičnine v posest. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zavezovalni posel - kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili prvo in tretjetožena stranka dne 16.6.1998, sicer ni ničen, vendar pa prvotoženka za prenos lastninske pravice na tretjetoženko ni imela razpolagalne sposobnosti, ki je eden od pogoje za učinkovito pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Ker prvotoženka na podlagi nične pogodbe, sklenjene z drugotoženko dne 20.6.1994, ni postala lastnica stanovanja, na tretjetoženko ni mogla prenesti več pravic, kot jih ima sama. Če je prišlo do vpisa takšnega pridobitelja lastninske pravice, ga je mogoče sanirati z izbrisno tožbo. Ta predstavlja posebno vrsto reivindikacije, ki pride v poštev, ko je že izvršena materialnopravno neveljavna vknjižba. Tožniki bi zato lahko vzpostavljali svoj lastninski položaj z vložitvijo izbrisne tožbe proti tretjetoženki oziroma z zahtevkom na izbris neveljavne vknjižbe. Ker niso, je pravilen očitek tožencev v pritožbi o nesklepčnosti njihovega zahtevka.

13. Ne glede na razloge navedene v prejšnjem odstavku pa bi bilo treba zavrniti tudi tako oblikovan tožbeni zahtevek tožeče stranke. Naš pravni red sodi med tiste, ki dopuščajo, da postane tudi neveljavna vknjižba veljavna zaradi varstva dobre vere in pravnega prometa. Po določilu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je pridobitev pravice vknjižena. Tretjetoženka je v postopku zatrjevala svojo dobrovernost ob sklenitvi pogodbe in tudi potem, vse do vložitve tožbe tožnikov v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da tretjetoženki ni mogoče očitati slabe vere ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Po določilu 9. člena SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Tožniki te domneve niso uspeli izpodbiti. Tretjetoženkino dobrovernost oziroma pošteno ravnanje potrjujejo tudi naslednje okoliščine: Obravnavano stanovanje je bilo v družbeni lasti. Zavezanci za prodajo „družbenih“ stanovanj na podlagi privatizacijskih določb SZ so tisti, ki so na podlagi določb 111. do 114. člena SZ postali lastniki, upravičenci pa osebe, ki so bili ob uveljavitvi zakona imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih. Po določilu privatizacijske določbe 118. člena Stanovanjskega zakona (SZ) so kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe vstopili v stvarnopravni položaj lastnikov. Predmet pogodbe torej ni bila le zaveza k prenosu lastninske pravice, ampak je bila lastninska pravica glede stanovanja prenesena že s samo sklenitvijo pogodbe. Že prvotoženka, ki je odkupila stanovanje od občine po privatizacijskih določbah 117. člena SZ, bi zato lahko vknjižila svojo lastninsko pravico na obravnavanem stanovanju. Zaradi videza lastninske pravice pa je lahko s stanovanjem tudi razpolagala. Tretjetoženka se je pri sklepanju prodajne pogodbe za obravnavano garsonjero oziroma stanovanje za kupnino 78.000,00 DEM, utemeljeno lahko zanesla na navedene podatke (vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi(2), pogodba prvotoženke z občino po 117. členu SZ), ki so bili navsezadnje glede na določilo 2. odstavka 150. člena ZZK-1 podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju v njeno korist. Njen položaj je zato v bistvenem podoben položaju tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi in ki zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ) ali glede na okoliščino, da v času razpolaganja s stanovanjem to ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, položaju dobrovernega pridobitelja premične stvari, ki pridobi lastninsko pravico tudi, če prenosnik ni imel razpolagalne sposobnosti, če je pridobil pravico na podlagi odplačnega pravnega posla (prvi odstavek 64. člena SPZ). V konfliktu med pomanjkanjem razpolagalne sposobnosti odsvojitelja kot enega od pogojev za pridobitev lastninske pravice in poštenostjo oziroma dobrovernostjo pridobitelja daje zakonodaja prednost slednji. Iz navedenega sledi, da je tretjetoženka, ki ji pri nakupu stanovanja ni mogoče očitati slabe vere, z vpisom v zemljiško knjigo postala njegova lastnica. Zoper njo so tožniki izgubili lastninsko pravno upravičenje, ostalo jim je obligacijsko (na vrnitev dosežene koristi) zoper prvo in drugotoženo stranko. Takšen zaključek pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka, po katerem bi morala tretjetoženka tožnikom izročiti izpraznjeno stanovanje. Na podlagi določila iz pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo zato treba v tem delu ugoditi pritožbi tožencev in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ob takšni odločitvi ni potrebno odgovarjati na tiste pritožbene očitke, ki so usmerjeni v zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 16.6.1998; za ugotovitev da je obravnavano stanovanje hišniško in predstavlja solastnino tožnikov; za tretjetoženkino obveznost izstavitve listine tožnikom za vpis stanovanja.

14. Prvo in drugotoženka pravilno zatrjujeta, da glede na končno odločitev tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo omenjeni pravdni stranki sklenili 20.6.1994, saj z navedenim zahtevkom samim (3) svojega pravnega položaja ne morejo v ničemer izboljšati oziroma doseči pravne koristi ( 2. odstavek 181. člena ZPP). Pravni interes je procesna predpostavka za vodenje postopka. Če ni podana pravna korist za vložitev tožbe, je treba tožbo zavreči. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

15. Iz vsebine odgovora na tožbo tretje toženke izhaja, da je vložila eventualno nasprotno tožbo oziroma nasprotno tožbo za primer, da bi tožniki uspeli s tožbenimi zahtevki, kar bi povzročilo izbris njene lastninske pravice iz zemljiške knjige, ne pa tudi v primeru, če bo sodišče (kar je sicer vsakokrat glavni cilj tožene stranke) tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Po spremembi odločitve sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnjen. Ker je tako okoliščina, ki je aktivirala nasprotno tožbo tretje toženke odpadla, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi iz III. točke izreka sodbe.

16. Sprememba in razveljavitev izpodbijane sodbe ima za posledico ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker so tožniki s tožbo proti tožencem v celoti propadli, so jim dolžni povrniti stroške prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom so dolžni prvotoženki in drugotoženki zneske teh stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Tretjetoženka zakonskih zamudnih obresti za primer zamude s plačilom ni zahtevala. Stroške prvostopenjskega postopka toženih strank je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov in ob upoštevanju 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST).

17. Prvotoženki je tako priznalo 2.345,59 EUR odvetniških stroškov (500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 30.10.2009, 20 točk za predlog za preklic naroka z dne 20.11.2009, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 31.12.2009, 20 točk za predlog za preklic naroka z dne 2.2.2010, 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 19.2.2010, 500 točk za zastopanje na naroku z dne 1.3.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 20 točk za dopis sodišču z dne 8.3.2010, 20 točk za dopis sodišču z dne 23.3.2010, 250 točk za zastopanje na naroku z dne 17.5.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 50 točk za obrazložen dopis sodišču z dne 12.4.2010, 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 1.6.2010, 20 točk za sporočilo sodišču z dne 15.7.2010, 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 27.8.2010, 250 točk za zastopanje na naroku z dne 11.11.2010 in 300 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na naroku z dne 20.11.2010 in 250 točk za trajanje naroka, 2% materialne stroške in 20% DDV), dejanske izdatke vpogleda v zemljiško knjigo v znesku 10,16 EUR, sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 55,03 EUR, kar skupaj znese 2.410,78 EUR. Ni ji priznalo nagrade za konferenco s stranko, saj je ta storitev zajeta pod postavko nagrade za sestavo odgovora na tožbo in je ni šteti za samostojno storitev. Enako velja glede nagrade za vpoglede v zemljiško knjigo z dne 8.6.2007 in 5.7.2007. Prav tako ji ni priznalo priglašenih nagrad za obvestila, s katerimi je pooblaščenec med postopkom stranko obveščal o procesnih odločitvah sodišča, datumih in preklicu narokov, umiku tožbe, možnosti poravnave in o vloženih vlogah tožnikov, saj jih šteje za nepotreben strošek pravde oziroma jih ne ocenjuje kot samostojne storitve.

18. Drugotoženki je priznalo stroške prvostopenjskega postopka v znesku 2.120,86 EUR (500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 14.12.2009, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 12.2.2010, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 1.6.2010 in 250 točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 4.9.2010, 500 točk za narok z dne 1.3.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 17.5.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 11.11.2010 in 300 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 20.12.2010 in 250 točk za trajanje tega naroka, 2% materialne stroške in 20% DDV).

19. Tretjetoženki je priznalo 1.783,77 EUR odvetniških stroškov (500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 4.12.2009, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 1.2.2010, 500 točk za narok z dne 1.3.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 17.5.2010 in 50 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 11.11.2010 in 200 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za narok z dne 20.12.2010 in 250 točk za trajanje tega naroka, 2% materialne stroške in 20% DDV), sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 55,03 EUR in sodno takso za nasprotno tožbo v znesku 110,05 EUR, kar skupaj znese 1.948,85 EUR. Tretjetoženki (iz istega razloga kot prvotoženki) ni priznalo nagrade za konferenco s stranko.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških. Toženke so uspele s pritožbo, zato so tožniki dolžni povrniti prvotoženki pritožbene stroške v znesku 351,14 EUR (625 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne stroške, in 20% DDV, drugotoženki pa pritožbene stroške v enakem znesku 351,14 EUR (625 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne stroške in 20% DDV), v primeru zamude s plačili teh zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugotoženka sama krije stroške odgovora na pritožbo tožnikov, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) Tretjetoženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožbene stroške prvotoženke in drugotoženke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OZ ter ob upoštevanju 155. člena ZPP. Tožniki zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sami krijejo pritožbene stroške in stroške odgovorov na pritožbe toženih strank (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 354/1994 in II Ips 519/2006

(2) V zemljiški knjigi je bila na parceli vpisana družbena lastnina kot imetnik pravice uporabe pa Ljubljanski investicijski zavod. Ta je potem, ko je na parceli zgradil večstanovanjske bloke pravico uporabe prenesel na druge družbeno pravne osebe. Splošno znano je, da v tistem času zaradi neizvajanja vpisov prenosov pravice uporabe (zaradi nekonstitutivnosti teh vpisov) zemljiškoknjižno stanje ni vedno odražalo dejanskega. V obravnavanem primeru to izkazujejo kupoprodajne pogodbe, ki so jih v spis predložile pravdne stranke in kjer kot prodajalec ne nastopa L. ampak druge pravne osebe.

(3)Lahko bi npr. izkazovali, da bi jim uspeh s tem tožbenim zahtevkom v drugi pravdi odprl možnost uveljavljati kakšno svojo pravico ali korist (prim. A. Galič v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 151), vendar pa česa takega ne zatrjujejo.