Jedro

Med strankama ni sporno, da je bil sklep prvostopenjskega organa z dne 16. 3. 2018 tožniku vročen po pooblaščenki 23. 3. 2018, zaradi česar je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 24. 3. 2018 ter se je iztekel 9. 4. 2018. Tožnik pa je 23. 4. 2018 podal pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s strani davčnega organa zavrnjen. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da pritožbe, ki je bila vložena pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogoče šteti kot pritožbo zoper izpodbijano odločbo, saj se pritožba v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZDavP-2 lahko vloži v 15 dneh od vročitve odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitalu sinu A. A., na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016 (1. točka izreka). Odločila je še, da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ s sklepom DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 vlogo tožnika za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala sinu A. A., na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016 zavrglo kot prepozno vloženo, pri čemer je bil sklep tožniku vročen 23. 3. 2018. Navaja, da je tožnik po pooblaščencu zoper navedeni sklep 23. 4. 2018 vložil dopolnitev pritožbe ter predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V dopolnitvi pritožbe je davčnemu organu nalagal, da pod pritožbo z dne 16. 4. 2018 upošteva tudi pritožbo zoper odločbo z dne 16. 3. 2018. Davčni organ pojasnjuje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper sklep v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala zavrnil. Sklep v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala sinu DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 je bil tožniku vročen 23. 3. 2018, zato se je 15 dnevni rok za pritožbo iztekel 9. 4. 2018. Ob tem se sklicuje na določilo 101. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s pretekom roka na prvi naslednji delavnik, v kolikor se rok izteče na nedeljo, praznik ali dela prost dan ter na 86. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi s 15 dnevnim rokom za pritožbo. Pojasni, da je bila glede na navedeno pritožba v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavržena kot prepozna.

3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ pritrjuje stališču prvostopenjskega davčnega organa, da je bila pritožba tožnika prepozna. Navaja, da v kolikor niso izpolnjeni formalni pogoji za vložitev pritožbe, pritožbeni organ zavrže pritožbo, in je vsebinsko ne obravnava. V zvezi z navedbo tožnika, da bi bilo potrebno njegovo pritožbo z dne 16. 4. 2018 upoštevati tudi kot pritožbo zoper odločbo DT 42153-366/2018-8, pritožbeni organ pojasnjuje, da pritožbe, ki je bila vložena pred izdajo izpodbijane odločbe, ni mogoče obravnavati kot pritožbe zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasni, da je glede identičnega pravnega vprašanja vložil predlog za dopustitev revizije, zato sodišču predlaga, da se predmetni postopek prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Navaja, da je v dopolnitvi pritožbe in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjeval, da je tožnikova žena mislila, da gre pri odločbi z dne 16. 3. 2018 in odločbi z dne 28. 3. 2018 za isti odločbi, saj sta izreka obeh odločb enaka. Ker je vložil vlogo za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti za vse obveznosti, ki izhajajo iz izročilne pogodbe z dne 22. 5. 2017, je jasno, da se je tožnik želel pritožiti zoper celotno odločitev, torej tudi glede podaritve kapitala A. A. 5. Nadalje se sklicuje na določilo četrtega odstavka 7. člena ZUP, v skladu s katerim mora upravni organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki gredo stranki po zakonu. V skladu z navedenim bi lahko davčni organ pritožbo z dne 16. 4. 2018 upošteval tudi kot pritožbo zoper odločbo DT 42153-366/2018-8, ker gre za vsebinsko enako odločbo. Tožnik poudarja, da izrek sklepa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 ni dovolj določen. Ob tem se sklicuje na določilo šestega odstavka 213. člena ZUP in navaja, da je tožnik vložil dve vlogi za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, davčni organ pa je odločil s takšnim izrekom, kot da se nanaša na vse vloge po pogodbi z dne 13. 12. 2016. Poleg tega davčni organ v obrazložitvi ni navedel kaj šteje za datum odsvojitve premoženja, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

6. Navaja, da odločba DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 ni razumljiva. Davčni organ je spregledal, da je bila pogodba sklenjena 13. 12. 2016, vendar pa je konvalidirala šele z izdajo soglasja dne 30. 1. 2017. Meni, da bi se morala določba 102. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) interpretirati v korist tožnika, saj je prava neuka stranka. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene ugovore tožnika in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi je sporno ali je prvostopenjski davčni organ utemeljeno zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep prvostopenjskega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018. 11. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil sklep prvostopenjskega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 tožniku vročen po pooblaščenki 23. 3. 2018, zaradi česar je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 24. 3. 2018 ter se je iztekel 9. 4. 2018. Tožnik je pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložil 23. 4. 2018, čemur tožnik niti ne nasprotuje, zaradi česar jo je davčni organ zavrgel kot prepozno na podlagi določila drugega odstavka 240. člena ZUP.

12. Sodišče pritrjuje odločitvi davčnega organa, ki je tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgel. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz prvega odstavka 86. člena ZDavP-2, ki določa, da se pritožba lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Skladno z določilom prvega odstavka 240. člena ZUP organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek 240. člena ZUP). Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil sklep prvostopenjskega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 tožniku vročen po pooblaščenki 23. 3. 2018, zaradi česar je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 24. 3. 2018 ter se je iztekel 9. 4. 2018. Tožnik pa je 23. 4. 2018 podal pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s strani davčnega organa zavrnjen. Tožnik v zvezi z navedenimi dejstvi namreč nima tožbenih ugovorov. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da pritožbe, ki je bila vložena pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogoče šteti kot pritožbo zoper izpodbijano odločbo, saj se pritožba v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZDavP-2 lahko vloži v 15 dneh od vročitve odločbe. Sodišče po povedanem zavrača očitane kršitve četrtega odstavka 7. člena ZUP.

13. Sodišče nadalje ugotavlja, da ima tožnik tožbene ugovore, ki se nanašajo na sklep davčnega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018, čigar pravilnost pa ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik tako ugovarja pravilnosti izreka, obrazložitve, nezmožnosti preizkusa ter zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s sklepom davčnega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018. Sodišče vse navedene ugovore zavrača kot nerelevantne, saj navedeni sklep, kot rečeno, ni predmet presoje predmetnega upravnega spora, pač pa se v temu upravnemu sporu presoja zgolj pravočasnost pritožbe zoper navedeni sklep, čemur pa tožnik ne ugovarja.

14. Sodišče še pojasnjuje, da se je tožnik v tožbi skliceval na podan predlog za dopustitev revizije v zadevi o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 41/2019 z dne 20. 5. 2020, s katero je reviziji ugodilo in sodbo tukajšnjega sodišča I U 1780/2018-10 z dne 24. 1. 2019 spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, sklep prvostopenjskega organa DT 42153-367/2018-3 z dne 28. 3. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Vendar pa po presoji sodišča navedena sodba Vrhovnega sodišča RS nima vpliva na odločitev v predmetni zadevi, kjer se presoja izključno pravočasnost vložitve pritožbe zoper sklep davčnega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018, in ne vsebinska pravilnost sklepa davčnega organa DT 42153-366/2018-2 z dne 16. 3. 2018 v zvezi s časom odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2. 15. Glede na vse navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Sodišče je na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.