Jedro

Ker se je predlagatelj skliceval na neizpodbojno domnevo insolventnosti, bi pritožnica s pritožbo lahko uspela zgolj pod predpostavko, da bi uspela ovreči domnevno bazo, na katero zakon veže učinek neizpodbojne domneve, torej bi morala z ustreznimi dokazi ovreči trditve predlagatelja, da več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek nad dolžnikom K., d.o.o. in imenovalo stečajnega upravitelja.

2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila edina družbenica stečajnega dolžnika E. K. in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, vlagatelju predloga pa naloži v plačilo pritožbene stroške družbenice dolžnika.

3. V odgovoru na pritožbo je predlagatelj stečajnega postopka M. K. – v osebnem stečaju po svoji pooblaščenki pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 1.9.2014 vložil predlagatelj M. K. – v osebnem stečaju in sicer preko pooblaščenke stečajne upraviteljice. Predlagatelj je v predlogu za začetek stečajnega postopka zatrjeval, da je zaposlen pri dolžniku na delovnem mestu direktorja. Utemeljeval je dejanski stan neizpodbojne domneve insolventnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFFPIPP, ker dolžnik dolguje predlagatelju plače za več kot dvanajst mesecev. Prav tako je zatrjeval, da dolžnik nima nikakršnega neobremenjenega premoženja, zato izvršba zoper dolžnika ne bi bila uspešna.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer zmotno navedlo, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik sam. Iz samega predloga je razvidno, da je vložen v imenu M. K. in ne dolžnika samega. Samo v tem smislu je predlog lahko vložila stečajna upraviteljica predlagatelja. Odgovor na vprašanje, kdo je vložil predlog za začetek stečajnega postopka, je sicer relevanten za nadaljnje postopanje prvostopenjskega sodišča pri odločanju o predlogu. Vendar pritožnica v svoji pritožbi konkretizirano ne uveljavlja postopkovne kršitve prvostopenjskega sodišča pri odločanju o predlogu predlagatelja v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na takšno kršitev ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ta pomanjkljivost ne vpliva na odločitev o pritožbi pritožnice.

7. Glavni argument, ki ga uveljavlja pritožnica v pritožbi, se nanaša na zanikanje insolventnosti dolžnika. Ker se je predlagatelj skliceval na neizpodbojno domnevo insolventnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, bi pritožnica s pritožbo lahko uspela zgolj pod predpostavko, da bi uspela ovreči domnevno bazo, na katero zakon veže učinek neizpodbojne domneve. Pritožnica bi torej morala z ustreznimi dokazi ovreči trditve predlagatelja o tem, da več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače. Okoliščina, da se v konkretnem primeru navedbe predlagatelja nanašajo na njega kot direktorja dolžnika, ne spreminja trditvenega in dokaznega bremena pritožnice za izpodbijanje predpostavk za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V tem smislu je tudi povsem razumna obrazložitev zastopnice predlagatelja v odgovoru na pritožbo, v kateri se sklicuje na zasledovanje interesa varstva stečajne mase predlagatelja postopka. Zatrjuje namreč, da dolžnik dolguje predlagatelju 50.000,00 EUR iz naslova neizplačanih plač, povečano za vse pripadajoče davke in prispevke.

8. Pritožnica zatrjuje, da naj bi si predlagatelj ne izplačeval plač z namenom poplačila dolga dolžnika do drugega upnika in to v skladu z dogovorom s svojo stečajno upraviteljico. Ne glede na to, da zastopnica stečajnega upravitelja v odgovoru na pritožbo izrecno zanika, da bi upraviteljica upnika dajala takšna navodila predlagatelju, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstne trditve pritožnika tudi niso pravnorelevantne. Za predlagatelja, ki je v osebnem stečaju, veljajo omejitve poslovne sposobnosti v obsegu 386. člena ZFPPIPP. Te omejitve veljajo v zvezi s pranimi posli, ki jih stečajni dolžnik sklepa v svojem imenu. Ta omejitev poslovne sposobnosti pa ne sega na sposobnost sklepanja pravnih poslov v imenu osebe, v kateri je takšna oseba v osebnem stečaju zaposlena. Predlagatelj stečajnega postopka, ki je upnik stečajnega dolžnika, je bil do začetka stečajnega postopka tudi direktor stečajnega dolžnika. Pri izvajanjih tovrstnih pooblastil predlagatelj ni bil v ničemer vezan na kakršnakoli navodila njegove stečajne upraviteljice v osebnem stečaju. Takšno navodilo kot ga zatrjuje pritožnica (to je zahteva za neuveljavljanje svojih terjatev do dolžnika iz naslova neizplačanih plač), bi bilo celo v izrecnem nasprotju z interesom predlagatelja v okviru osebnega stečaja, saj to zmanjšuje obseg stečajne mase takšnega dolžnika. Tako se izkaže kot nerelevantno pritožbeno zatrjevanje vpliva stečajne upraviteljice predlagatelja na to, da je podan dejanski stan neizpodbojne domneve insolventnosti stečajnega dolžnika v tem postopku.

9. Ker pritožnici ni uspelo izpodbiti dejanske podlage neizpodbojne domneve insolventnosti stečajnega dolžnika, se tako izkaže njena pritožba kot neutemeljena, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvem odstavkom 121. člena ZFFPIPP.