Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno ugotovilo, da so vse tri, v postopku zaslišane priče enotno izpovedale, da je bilo kot plačilo toženi stranki obljubljena provizija. Prav plačevanje provizije za dobavljeno blago pa je značilnost komisijske in ne prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati glavnico v višini 2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2004 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 65.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 216.571,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2006 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili ustno komisijsko pogodbo posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka v roku cca. dveh mesecev prodala tožeči stranki 100.000 kg odpadnega železa po ceni 25,00 SIT za kg, tožeča pa ji je v ta namen plačala avans na kupnino v znesku 2.500.000,00 SIT, bi moralo sodišče ugotoviti, da je šlo za kupoprodajni posel. Na to kažejo tudi listinski dokazi, ki jih je sodišče izvedlo. Besedo provizija, ki jo je uporabila priča P. je treba razumeti, bodisi kot dogovorjeno razliko v ceni, ki bi jo v zvezi s kupnino odpadnega železa zaračunala tožena stranka, ali pa tako, kot je razlagala priča J.K., da bi šlo v tem primeru za zastopanje in zastopniško provizijo. Sicer pa sta obe priči tožeče stranke jasno povedali, da so od tožene stranke zahtevali pojasnilo, zakaj še ni dobavila pri njej naročenega odpadnega železa. Tudi iz računa št. 6 z dne 7.12.2004 je jasno razvidno, da je šlo med prodajalcem H. Iz T. in kupcem – toženo stranko za kupoprodajni posel. Iz tega dokumenta je namreč nesporno, da je tožena stranka v svojem imenu in za svoj račun naročila nakup odpadnega železa v količini 75 do 100 ton ter da je plačala v svojem imenu in za svoj račun avans, ki je tipičen za prodajne in ne komisijske pogodbe. Ko je tožena stranka nakazala avans H., bi morala svojemu komitentu sporočiti s kom je opravila posel, ki mu ga je le ta zaupal, če bi res šlo za komisijsko pogodbo. Ob takem stanju je evidentno, da je sodišče napravilo nepravilen zaključek, saj je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi nepravilno uporabilo določila materialnega prava. Razlogi v obrazložitvi so med seboj v nasprotju, še posebej z vsebino listin, to je naročilnice tožeče stranke toženi za odpadno železo ter računom firme H. toženi stranki.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere se sklicuje v pritožbi tožena stranka, pa tudi nobene kršitve v postopku, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožnikovim navedbam, da naj bi bili razlogi obrazložitve sodbe sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z vsebino listin. Argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo ugotovitev, da sta pravdni stranki v obravnavanem primeru sklenili komisijsko in ne prodajne pogodbe so jasni in prepričljivi, utemeljeni pa so tudi z izvedenimi dokazi. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno ugotovilo, da so vse tri, v postopku zaslišane priče enotno izpovedale, da je bilo kot plačilo toženi stranki obljubljena provizija. Prav plačevanje provizije za dobavljeno blago pa je značilnost komisijske in ne prodajne pogodbe. Trditve pritožbe, da bi bilo potrebno provizijo razumeti, bodisi kot dogovorjeno razliko v ceni ali pa kot zastopniško provizijo, pa ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Te trditve namreč predstavljajo pravno neupoštevne pritožbene novote, za katere tožeča stranka niti ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti pred sodiščem prve stopnje (1.odst.337.čl. ZPP). Ne glede na slednje pa tudi sicer ni jasno, kako bi lahko prišlo do razlike v ceni, ko pa je tudi za tožečo stranko nesporno ugotovljeno (l.št.25 spisa), da je tožena stranka celoten znesek avansa (2.500.000,00 SIT) preusmerila svojemu partnerju v B. za nakup odpadnega železa, ki pa bi ga morala glede na dogovor izročiti tožeči stranki pri čemer pa je bilo, po navedbah bivšega zakonitega zastopnika tožeče stranke (l.št.39 spisa), plačilo tožene stranke zajeto v ceno železa. Razloge zakaj v obravnavanem primeru med strankama sklenjene pogodbe ni mogoče šteti kot posredniške, je v zadostni meri pojasnilo že sodišče prve stopnje in ker se pritožbeno sodišče z njimi popolnoma strinja, se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da je nastopala tožena stranka v razmerju do svojega sopogodbenika H. d.o.o. iz T. kot kupec. Zmotno pa je pritožnikovo stališče, da naj bi to dokazovalo, da je bila tudi med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba. Značilnost nakupne komisije je prav ta, da ima komisionar v zunanjem razmerju do svojega sopogodbenika položaj kupca. Zato pritožnik tudi s sklicevanjem na račun št. 6 z dne 7.12.2004 ne more biti uspešen, ker je prav komisionar v tem zunanjem razmerju dolžan plačati kupnino svojemu sopogodbeniku. Tudi s trditvijo, da naj bi bil avans tipičen za prodajno ne pa za komisijsko pogodbo se pritožbeno sodišče ne strinja. Nasprotno, tipična za prodajno pogodbo je prav sočasnost obojestranske izpolnitve (glej 455.čl. OZ). Nasprotno pa je predujem pri komisijski pogodbi v določilih 802. čl. OZ celo zakonsko urejen. In prav to, da je bil med strankama v obravnavanem primeru predhodno dogovorjen izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi okoliščina, da tožena stranka po izvršitvi nakazila avansa H. tožeči ni takoj sporočila, s kom je opravila posel, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za komisijsko pogodbo. Tega namreč ni bila dolžna sporočiti takoj po nakazilu avansa, pač pa po opravi posla. Tudi, če tega ne stori takoj, to ne pomeni, da ne bi šlo za komisijsko pogodbo. Ta obveznost je v zakonu predpisana zaradi varovanja interesov komitenta in ne kot element po katerem se presoja vrsta sklenjene pogodbe. Za komitenta je pomembno, da izve s kom je komisionar za njegov račun sklenil pogodbo. Tudi s sklicevanjem na naročilnico, tožeča stranka ne more biti uspešna v dokazovanju narave med strankama sklenjene pogodbe, saj je tudi pri nakupni komisiji podlaga za komisionarjevo ravnanje komitentovo naročilo. Komisionar se s sprejemom komitentovega naročila zaveže za komitenta skleniti pogodbo, ki bo imela značilnosti, določene v naročilu. Končno pa je dolžan komisionar komitentu tudi izročiti stvar, ki jo je zanj nabavil. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve in zaradi česar ta niti ni bil potreben.