Jedro

Obsojenec je izvršil triindvajset kaznivih dejanj ponarejanja listin, deloma pred uveljavitvijo KZ-1, deloma pa po njej. Sodišče prve stopnje je ne glede na to vsa dejanja opredelilo po KZ, torej po zakonu, ki v času storitve nekaterih od teh ni bil več v veljavi. In ker KZ-1 glede tega kaznivega dejanja ni milejši od KZ, bi se moral za vsa dejanja uporabiti zakon, ki je veljal v času njihove storitve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se: - kazniva dejanja opisana v prvih desetih alinejah točke 2/a pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika, ostala kazniva dejanja v tej točki pa se opredelijo kot šest kaznivih dejanj po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1; kaznivo dejanje, opisano v drugi alineji 4. točke pa se pravno opredeli kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1; - obsojenemu M. P. se za nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (opisano v prvih desetih alinejah točke 2/a) določi kazen 1 (e n o) l e t o z a p o r a, za šest kaznivih dejanj, opisanih v ostalih alinejah točke 2/a se po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1 za vsako kaznivo dejanje določi kazen 2 (d v a) m e s e c a z a p o r a, za kaznivo dejanje, opisano v drugi alineji točke 4 se mu po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1 določi kazen 1 (e n) m e s e c z a p o r a, nakar se mu ob upoštevanju ostalih že določenih kazni iz nespremenjenega dela sodbe (eno leto zapora ter stranska denarna kazen v višini 6.500,00 EUR, dva meseca zapora ter petkrat po en mesec zapora) i z r e č e e n o t n a k a z e n 2 (d v e) leti in 6 (š e s t) mesecev zapora t e r s t r a n s k a k a z e n 6.500,00 EUR (šest tisoč petsto evrov), ki jo mora plačati v 2 (dveh) obrokih po 3.250,00 EUR (tri tisoč dvesto petdeset evrov), tako da prvi obrok zapade v plačilo v roku enega leta po podpisu sporazuma, drugi obrok pa v roku dveh let po podpisu sporazuma; sicer se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), šestnajstih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) opisanih v točki 2/a, dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 256. člena KZ opisanih v točki 4 in petih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, opisanih v točki 6 izreka sodbe. Sodišče mu je za kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 po prvem odstavku 249. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora ter stransko denarno kazen v višini 325 dnevnih zneskov po 20,00 EUR kar skupaj znaša 6.500,00 EUR, za šestnajst kaznivih dejanj po prvem odstavku 256. člena KZ opisanih v točki 2/a za vsako po dva meseca zapora, za kaznivi dejanji, opisani v točki 4 po prvem odstavku 256. člena KZ za vsako po en mesec zapora in za pet kaznivih dejanj, opisanih v točki 6 po isti zakonski določbi za vsako po en mesec zapora ter mu za tem na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 6.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v dveh obrokih po 3.250,00 EUR. Obsojencu je odvzelo tudi protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 21.002,22 EUR ter ga oprostilo plačila stroškov postopka. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče ga je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vlaga zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ima zagovornica prav, ko očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obeh sodb namreč izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega večih kaznivih dejanj ponarejanja listin po 256. členu KZ in v nobenem od 23 primerov ne za kaznivo dejanje po 251. členu KZ-1. Zato so razlogi v sodbi pritožbenega sodišča o sprejetem pravilu, da je v primeru, ko gre za ponavljajoče dejanje, dejanje storjeno takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, nerazumljivi in v nasprotju z dejansko odločitvijo. Glede na to, da je sodišče za ta dejanja uporabilo KZ, so bili podani vsi pogoji za odločanje o konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, kot se je uporabljal pred sprejemom KZ-1. Kot neutemeljen pa ocenjuje očitek, da gre za kršitev načela ne bis in idem, saj je bilo nadaljevano kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec pred tem že obsojen, storjeno od 12. 3. 2008 do 28. 7. 2008, torej v obdobju pred obravnavanimi dejanji in ne gre za to, da bi bila sedaj obravnavana dejanja zajeta v sklopu prej obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica vztraja na navedbah zahteve.

B.

5. Vložnica v zahtevi uveljavlja predvsem kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče po sprejetem sporazumu o priznanju krivde nepravilno opredelilo kazniva dejanja ponarejanja listin kot posamična dejanja in ne kot nadaljevano kaznivo dejanje. Prav tako je podana kršitev tudi v tem, da je sodišče za dejanja, ki so bila storjena po uveljavitvi novega zakona - KZ-1 dejanja opredelilo po prej veljavnem KZ. Vrhovno sodišče je te očitke presojalo in jim pritrdilo.

6. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče obsojenca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj na podlagi sporazuma o priznanju krivde (člen 450.a ZKP). Navedeno pomeni, da sodišče izda sodbo po tem, ko presodi ali je sporazum o priznanju krivde v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c ZKP ter ali je priznanje obdolženca podprto z drugimi dokazi v spisu (člen 285.c ZKP), kar pomeni, da ga tudi v primeru priznanja krivde ne sme spoznati za krivega, če o njegovi krivdi ni prepričano. Ta določba kaže, da institut priznanja krivde v naš kazenski postopek ni vpeljal popolne dispozitivnosti niti glede dejanske podlage obtožbe, temveč omogoča zgolj poenostavljen postopek ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ne izključuje pa vsakršne kontrole sodišča glede njihovega obstoja. V nobenem primeru pa priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialno pravno presojo dejanja, to je presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 365. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (jura novit curia) velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde. Sodišče torej tako v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ali priznanju krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku, samo odloča o pravni opredelitvi kaznivega dejanja in ni vezano na pravno presojo tožilca.

7. V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde navedeno pravilo jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 450.b člena ZKP, po kateri predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. Če sodišče presodi, da je predmet sporazuma pravna kvalifikacija, sporazum s sklepom zavrne in nadaljuje postopek, kot, da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (1. točka drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 450. člena ZKP). To pomeni, da stranki ne moreta poljubno izbrati pravne kvalifikacije dejanja oziroma z njo razpolagati. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je kljub sporazumu strank dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati. Takšno stališče namreč potrjuje tudi ureditev pritožbenih razlogov, saj bi bila v primeru, da sporazum o priznanju krivde ali priznanje na predobravnavnem naroku zajema tudi priznanje pravne opredelitve, pritožba iz tega razloga izključena, podobno, kot je po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP izrecno izključena pritožba iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa pritožba zoper odločbe iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP (odločba o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, …), če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde(1).

8. V konkretni kazenski zadevi zagovornica uveljavlja kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP in sicer ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Sodišče bo zagrešilo to kršitev tudi v primeru, ko bo namesto nadaljevanega kaznivega dejanja, dejanje opredelilo kot več posamičnih kaznivih dejanj ali obratno. Res je sicer, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pred uveljavitvijo KZ-1 ni bila uzakonjena, vendar pa je v teoriji in praksi bilo zavzeto stališče, da se ta konstrukcija uporablja, če so podani konstantni in variabilni elementi, ki pa morajo biti seveda razvidni že iz obtožbenega očitka. Na podlagi teh znanih dejstev pa se sodišče po tem odloči, ali so podani vsi potrebni elementi nadaljevanega kaznivega dejanja, pri čemer je sklepanje o tem pravno vprašanje(2).

9. Z izpodbijano sodbo je bil M. P. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Z izvrševanjem tega kaznivega dejanja je začel obsojenec v času prej veljavnega KZ in ga dokončal v času veljave KZ-1. Sodišče je dejanje pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje v skladu z določbo 54. člena novega zakona, ki uzakonja nadaljevano kaznivo dejanje (vendar samo za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, to se pravi, da omejuje nadaljevano kaznivo dejanje izključno na premoženjske delikte). Za realizacijo premoženjskega kaznivega dejanja (točka 1 izreka izpodbijane sodbe) pa je obsojenec izvršil še triindvajset kaznivih dejanj ponarejanja listin, ki jih je prav tako deloma izvrševal pred uveljavitvijo KZ-1 (torej pred 1. 11. 2008), deloma pa po uveljavitvi tega zakona, torej v času, ko konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni bila več dopustna. Sodišče je ne glede na določbe o časovni veljavnosti zakona in ne glede na to, da so bila posamezna dejanja storjena v času po uveljavitvi KZ-1, vsa dejanja opredelilo po KZ, torej po zakonu, ki v času storitve teh kaznivih dejanj ni bil več v veljavi. S takšno opredelitvijo pa se kot rečeno ne strinja vložnica zahteve.

10. Pri pravni presoji očitkov o kršitvi kazenskega zakona je treba primarno upoštevati določbe o časovni veljavnosti zakona. Iz prvega odstavka 7. člena KZ-1 jasno izhaja, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, novi zakon le takrat, če je za storilca milejši (drugi odstavek istega člena). Za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ je bila v zakonu zagrožena kazen zapora do dveh let. Enaka zagrožena kazen je določena tudi v prvem odstavku 251. člena KZ-1 ob nebistveno spremenjenem opisu elementov tega kaznivega dejanja. Navedeno pomeni, da novi zakon ni milejši. 11. Z dejanji opisanimi v točki 2.a izreka sodbe sodišča prve stopnje je bil obsojeni M. P. spoznan za krivega storitve šestnajstih kaznivih dejanj ponarejanja listin, desetih storjenih pred uveljavitvijo novega zakona, šestih pa po njegovi uveljavitvi. Ker torej novi zakon (KZ-1) glede tega dejanja ni milejši, se za vsa dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

12. Nadalje po presoji Vrhovnega sodišča pravna opredelitev kaznivih dejanj storjenih v času veljavnosti KZ, s strani nižjih sodišč ni pravilna. Gre namreč za istovrstna kazniva dejanja, storjena z namenom preslepitve davčnega organa, oziroma gre tudi za identiteto oškodovanca, storjena so bila na enak način (istovrstnost načina storitve). Glede na to, da gre za realizacijo v točki 1 opisanega kaznivega dejanja, je podan enotni odnos storilca do dejanj, podana pa je tudi časovna kontinuiteta, saj so dejanja storjena zaporedoma. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče po ustaljeni sodni praksi, veljavni v času storitve teh kaznivih dejanj, vsa ta dejanja (deset) opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj so za to podani konstantni elementi (pravna in stvarna istovrstnost kaznivih dejanj, časovna kontinuiteta ter enoten psihični odnos storilca do dejanj) in variabilni elementi objektivne narave (isti oškodovanec, isti modus operandi) in subjektivne narave (isti nagib - realizacija kaznivega dejanja davčne zatajitve).

13. Za ostala kazniva dejanja opisana v tej točki, ki so bila storjena v času veljave novega KZ-1 pa je Vrhovno sodišče ob uporabi splošnega načela o časovni veljavnosti kazenskega zakona, dejanja opredelilo kot šest kaznivih dejanj po 251. členu KZ-1, pri čemer pa zanje ni uporabilo določbe 54. člena KZ-1, ker je pri tovrstnih kaznivih dejanjih uporaba te zakonske določbe izključena (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).

14. Po istem zakonu, to je po KZ-1, je Vrhovno sodišče pravno opredelilo tudi kaznivo dejanje opisano v drugi alineji 4. točke izreka sodbe, saj je bilo tudi to dejanje storjeno po uveljavitvi KZ-1, to je 10. 12. 2008. Vrhovno sodišče pa ni posegalo v pravno opredelitev kaznivih dejanj navedenih v točki 6, ker izrek ne vsebuje okoliščin, pomembnih za presojo po katerem zakonu se bo določeno kaznivo dejanje pravno opredelilo. Storitev kaznivih dejanj se namreč obsojencu očita v časovnem razponu od avgusta 2008 do decembra 2008, ni pa očitka, ki bi natančno opredelil čas storitve posameznega kaznivega dejanja oziroma, ni navedeno, katera dejanja so bila storjena pred 1. 11. 2008 oziroma katera so bila storjena po tem datumu. Pri tem je potrebno opozoriti še na dejstvo, da je bila sodba izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde, zaradi česar sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem ni posebej razčiščevalo, temveč je presodilo le ali je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu.

15. Pri dejanjih, ki jih je Vrhovno sodišče opredelilo drugače kot sodišče prve stopnje, je obsojencu za ta dejanja določilo tudi nove kazni (za nadaljevano kaznivo dejanje kazen eno leto zapora, za vsako od kaznivih dejanj opisanih v točki 2/a kazen po dva meseca zapora, za kazniva dejanja opisana v drugi alineji 4. točke pa kazen en mesec zapora) na kar mu je po določilih v steku izreklo z novo določenimi kaznimi in z že določenimi kaznimi iz nespremenjenega dela sodbe, novo enotno kazen, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, ki sta jih upoštevali že nižji sodišči v izpodbijanih sodbah (teža in število kaznivih dejanj, pridobljena premoženjska korist, trajanje izvrševanja kaznivih dejanj pa tudi družbena nevarnost, ki jo predstavljajo obravnavana kazniva dejanja), ter dejstvo, da se kriminalna količina kljub drugačni pravni opredelitvi ni v ničemer zmanjšala, kot rečeno pa se nevarnost dejanja, ki se med drugim odraža tudi v predpisani kazni v zakonu, z novim KZ-1 ni spremenila.

16. Neutemeljena pa je zahteva v delu, kjer vložnica uveljavlja kršitev zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in sicer, da gre pri obravnavanih očitkih za že razsojeno stvar oziroma res iudicata, ker je bil obdolženec za istovrstna kazniva dejanja ponarejanja listin pred Okrajnim sodiščem v Brežicah obravnavan kot storilec enega nadaljevanega kazniva dejanja storjenega v obdobju od 12. 3. 2008 do 28. 7. 2008. Sodišče je tedaj pravilno uporabljalo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, saj kot je bilo že pojasnjeno so bili pred uvedbo KZ-1 za to podani vsi pogoji, ni pa utemeljen očitek, da gre za že razsojeno stvar, saj so bila dejanja, ki so bila predmet presoje pred Okrajnim sodiščem v Brežicah (sodba II K 30062/2010 z dne 1. 7. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 30062/2010 z dne 12. 1. 2015) storjena pred obravnavanimi kaznivimi dejanji oziroma se dejanja časovno ne prekrivajo.

17. Ker je vložnica delno z zahtevo uspela, izrek o stroških odpade.

(1) Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 60778/2011. (2) Glej Milan Kosterca, Pravosodni Bilten VIII/4/5, Ljubljana, leta 1987, dr. Živko Zobec Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Izdaja ČGP Delo, TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, stran 747, dr. Tihomir Vasiljević, Komentar Zakona o krivičnom postopku, Komentar k točki 4, stran 433 ter mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba Ljubljana 2004, stran 801.