Jedro

Dokazno breme toženčeve poroštvene zaveze za obveznost glavnega dolžnika je na tožniku, toženec pa lahko za svoj nasprotni uspeh dokazuje dejstva, s katerimi bo ovrgel resničnost tožnikovih trditev, kar pa ni dokazovanje negativnega dejstva.

Prodaja predmetov leasinga ni vplivala na veljavnost sklenjenih pogodb, saj se je glavni dolžnik sam odpovedal njihovi uporabi, in ni ugasnila ali spremenila vsebine njegovih obveznosti, zato tudi niso prenehale od njih odvisne toženčeve poroštvene zaveze.

Z zahtevo po 1026. členu OZ porok odpravi oziroma zmanjša svojo negotovost glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati, in prepreči, da bi upnik s svojo malomarnostjo pri izterjavi svoje terjatve zakrivil njeno neizpolnitev s strani glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 22. 12. 2009 od sodišča zahteval, naj tožencu naloži plačilo 525.609,50 EUR, ki mu jih dolguje kot porok za obveznosti glavnega dolžnika iz sedmih leasing pogodb, ki so bile odpovedane, ker ta ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, in iz ene, iz istih razlogov odpovedane, kreditne pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povračilo revizijskih stroškov. Sodišču druge stopnje v zvezi s pogodbo št. 0399 očita, da je brez obravnave ugotovilo, da je žig na poroštveni izjavi prečrtal po tem, ko ga je pomotoma odtisnil. S tem je kršilo načeli enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in neposrednosti iz 4. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pravico do izjave in do pritožbe, storilo pa je tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je sodba nezakonita in napačna, ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, njeni razlogi pa so v nasprotju z listino - sodbo sodišča prve stopnje. Tovrstne kršitve sodiščema nižjih stopenj očita tudi v nadaljevanju. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno porazdelilo dokazno breme, saj je tožnik tisti, ki mora dokazati, da je toženec poroštveno izjavo podpisal kot fizična oseba, a tega ni zmogel, ker izjava s prečrtanim žigom ob njeni siceršnji obličnosti vzbuja vsaj dvom v resničnost tožnikovih trditev. Poudarja, da sam dokaznega bremena ne nosi, niti za to, da poroštvene izjave ni podpisal kot fizična oseba, saj ga ščiti zakon (Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ, kot poroka) in bi moral dokazati negativno dejstvo. Opozarja, da kot porok ni mogel pristopiti h kreditnim pogodbam, ki jih skrivajo navidezno sklenjene pogodbe o leasingu št. 2155, 5651, 5644 in 5750, saj sta njihova narava in obveznost različni, tožnik pa njegove odgovornosti zanje ni zatrjeval. Meni, da mora biti poroštvena obveznost jasno določena, prav tako porokov pravni položaj in posledice njegove zaveze, ter podaja primerjavo obveznosti po pogodbi o leasingu in po kreditni pogodbi. Sodišču druge stopnje očita pomanjkljive razloge o njegovih pritožbenih očitkih v tej smeri, pa tudi glede zaključka, da se je kot porok strinjal s spremembo pogodb. Sodišči nižjih stopenj sta po njegovem mnenju prekoračili obseg zatrjevanih dejstev, ko sta ugotovili obstoj njegove poroštvene zaveze za obveznosti iz kreditnih pogodb. Opozarja, da je navidezna pogodba nična in da je sodišče druge stopnje spregledalo 1026. člen OZ, saj je na tožnika naslovil poziv, naj od glavnega dolžnika zahteva izročitev strojev in opreme, česar ta s tožbo ni storil, glede nekaterih predmetov je dovolil njihovo nadaljnjo prodajo in se odpovedal svoji lastninski pravici, kar je pripeljalo do prenehanja poroštvene odgovornosti. Meni tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega vprašanja, ali mora biti razbremenitev poroštva pisna, da je veljavna, kot je menilo v prejšnjem sklepu, če je svoje mnenje spremenilo, pa odstopa ni obrazložilo. Poudarja, da zakon ne zahteva pisnosti pogodbe, s katero se olajšuje porokov položaj, da pisnost ni bila dogovorjena, da zanj ne veljajo Splošni pogoji, ki zahtevajo pisno spremembo pogodb o leasingu, in da je na vse to opozoril že v pritožbi, pa sodišče druge stopnje na njegove očitke ni odgovorilo. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj toženčevo izpoved in izpovedi prič iztrgali iz konteksta ter jih le delno povzeli, zato sta ugotovili nekaj drugega, kot iz njih izhaja. Sodišču druge stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po njegovem mnenju je brez dolžnega pojasnila spremenilo stališče glede tega, ali je bil dogovor sklenjen, in o njegovi vsebini. Na koncu opozarja še na dogovor pravdnih strank, da je prost poroštvene obveznosti, nasprotno stališče sodišča druge stopnje pa pripisuje zmotni uporabi materialnega prava, pomanjkanju razlogov o pritožbenih očitkih, protispisnosti, kršitvi pravic do enakega sodnega varstva in poštenega sojenja, kar podkrepi s citati iz zapisnikov in izdanih odločb. 4. Tožnik v pravočasnem odgovoru na revizijo nasprotuje revizijskim razlogom in zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - vsem pogodbam je priložena poroštvena izjava, na kateri je v zgornjem levem kotu napisano toženčevo ime, v spodnjem desnem kotu pa je nad črto z označbo „porok“ njegov podpis; - na poroštveni izjavi k pogodbi št. 0399 je še žig družbe P., d. o. o., ki je prečrtan, zgoraj pa je kot pri ostalih navedeno toženčevo ime; - tožnik je z dodatki k pogodbam št. 2155, 5651, 5644, 5750 glavnemu dolžniku oziroma njegovim pravnim prednikom dal soglasje k nadaljnji prodaji predmetov; - toženec je bil ustanovitelj, lastnik in zakoniti zastopnik družbe, ki je glavni dolžnik in njegovih pravnih prednic; - toženec je svoj poslovni delež v družbi, ki je glavni dolžnik, prenesel na družbo B., d. o. o., ta pa se je zavezala z upnikom dogovoriti o prevzemu toženčevega poroštva in njegovem prenehanju; - tožnik, glavni dolžnik in družba B., d. o. o., so se dogovorili, da k pogodbam o leasingu pristopi družba B., d. o. o., za zavarovanje terjatev prevzame jamstvo kot porok in plačnik s posebej sklenjeno poroštveno izjavo ter podpiše menično izjavo z dvema bianko menicama; - tožnik in družba B., d. o. o., sta sklenila poroštvene pogodbe, v njih pa nista določila, da toženčeva poroštvena obveznost preneha; - pravdni stranki sta se dogovarjali, da bi toženčeva poroštvena obveznost prenehala, a soglasja o tem nista dosegli.

7. Toženec ob očitku sodišču druge stopnje o prvič ugotovljenem dejstvu, da je na poroštveno izjavo k pogodbi št. 0399 pomotoma odtisnil žig, potem pa ga prečrtal, zmotno prikazuje razloge v sodbi. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo poroštvene izjave k tej pogodbi, iz katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec (fizična oseba) zavezal kot porok.(1) Pojasnilo je, da je s tem sodišče prve stopnje pritrdilo tožniku, da je toženec žig prečrtal po tem, ko ga je pomotoma odtisnil. Toženec zato z očitki o na novo ugotovljeni pomoti pri odtisnjenem žigu, ki je v resnici le povzetek tožnikovih navedb, ne more uspeti. Prav tako zmotno prikazuje, da je sodišče druge stopnje napačno porazdelilo dokazno breme. Dokazno breme toženčeve poroštvene zaveze za obveznost glavnega dolžnika je naložilo tožniku. Preverilo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in se strinjalo z zaključkom, da jo je tožnik dokazal.(2) Nasprotni toženčevi razlogi le nedovoljeno izpodbijajo rezultat dokazne ocene predložene poroštvene izjave in s tem ugotovljeno dejansko stanje.(3) Spričo tožnikovega uspeha bi sicer lahko toženec za svoj nasprotni uspeh dokazal dejstva, s katerimi bi ovrgel resničnost tožnikovih trditev (kar pa ni dokazovanje negativnega dejstva), a tega ni zmogel.(4)

8. Toženec sodišču druge stopnje v zvezi z njegovo poroštveno odgovornostjo za obveznosti, ki izvirajo iz pogodb o leasingu št. 2155, 5651, 5644, 5750, katerih predmeti so bili s tožnikovim soglasjem prodani, očita vrsto procesnih kršitev in napačno uporabo materialnega prava, kar povezuje s pravno naravo pogodb, ki sta jih sodišči nižjih stopenj po prodaji predmetov označili kot kreditne pogodbe. Meni, da k njim s poroštveno izjavo, dano za obveznosti iz pogodb o leasingu, ni pristopil, da tega tožnik ni zatrjeval, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih pritožbenih očitkov v tej smeri in podobno. Poroštvena zaveza je spojena z obveznostjo glavnega dolžnika, za katero je porok dal poroštvo,(5) zato porok praviloma ne odgovarja za drugo ali drugačno (naknadno dogovorjeno) obveznost glavnega dolžnika.(6) Obveznosti, za katere je toženec dal poroštveno zavezo, so bile dogovorjene s prvotno sklenjenimi pogodbami o leasingu med tožnikom (leasingodajalcem) in glavnim dolžnikom (leasingojemalcem).(7) Naknadno sta se dogovorila za nadaljnjo prodajo predmetov, katerih raba je bila sprva prepuščena glavnemu dolžniku. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi se tožnik in glavni dolžnik dogovorila za spremembo obveznosti glavnega dolžnika, nanjo toženec z revizijskimi razlogi tudi ne opozarja. Zgolj prodaja predmetov pa ni vplivala na veljavnost sklenjenih pogodb,(8) saj se je glavni dolžnik sam odpovedal njihovi uporabi,(9) in ni ugasnila ali spremenila vsebine njegovih obveznosti, zato tudi niso prenehale od njih odvisne toženčeve poroštvene zaveze. Ali sta sodišči nižjih stopenj pogodbe po prodaji predmetov označili kot navidezne pogodbe o leasingu ali pod njimi skrite, a veljavne, kreditne pogodbe, ni odločilno, saj je to stvar pravne kvalifikacije.(10) Povedano drugače: obveznost (kaj in koliko je nekdo dolžan dati, storiti ali dopustiti) določa pravno kvalifikacijo pogodbe in ne obratno, kot skuša uveljaviti toženec z revizijsko primerjavo pogodb o leasingu in kreditnih pogodb. Ker obveznost glavnega dolžnika ni prenehala, niti se ni spremenila njena vsebina, sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da toženec kot porok odgovarja tožniku za obveznosti glavnega dolžnika, za katere je dal poroštvo, in mu dolguje povračilo škode, ki mu je nastala zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.(11)

9. Toženec opozarja tudi na v luči prvega odstavka 1026. člena OZ izostalo presojo njegove poroštvene zaveze, saj je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo v enem mesecu po zapadlosti terjatve njene izpolnitve ne terja od glavnega dolžnika. Njegovo uporabo navezuje na svoj poziv upniku, naj od glavnega dolžnika terja vrnitev stvari, ki so predmet pogodb o leasingu. Z zahtevo po 1026. členu OZ porok odpravi oziroma zmanjša svojo negotovost glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati,(12) in prepreči, da bi upnik s svojo malomarnostjo pri izterjavi svoje terjatve zakrivil njeno neizpolnitev s strani glavnega dolžnika.(13) A toženec z zahtevo, naj tožnik od glavnega dolžnika zahteva izročitev predmetov, katerih rabo mu je prepustil, ne more izničiti svoje poroštvene obveznosti za povračilo škode. Vrnitev predmetov ne bi odpravila njegove negotovosti, ali bo moral namesto glavnega dolžnika kaj plačati na račun škode, pač pa kvečjemu, koliko bo moral plačati. Če bo glavni dolžnik vrnil predmete, katerih raba mu je bila prepuščena, bo namreč toženec v tej višini prost svoje poroštvene obveznosti.

10. Nazadnje toženec izpodbija zaključek sodišč nižje stopnje, da ni dokazal tožnikovega soglasja k prevzemu poroštva s strani družbe B., d. o. o., in s tem prenehanja njegove poroštvene zaveze. Sodišču druge stopnje očita pomanjkljive razloge o njegovih pritožbenih ugovorih. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo s toženčevimi pritožbenimi pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, jo preizkusilo (tudi glede v reviziji izpostavljenih izpovedi prič V. V., D. D. in toženca) ter pritrdilo njegovemu sklepu, da sta se pravdni stranki sicer dogovarjali o prenehanju toženčeve poroštvene obveznosti, a soglasja o tem nista dosegli.(14) Tega zaključka ni pogojevalo z zahtevo po pisnem dogovoru pravdnih strank, čeprav je podalo rezervne razloge tudi v zvezi z njim, zato toženec z ugovori, ki temeljijo na zahtevi po pisnosti, ne more uspeti. Sodbi sodišča druge stopnje tudi ni pripisati očitane protispisnosti, ki predstavlja v obrazložitev sodbe vsebinsko napačno prenesen oziroma prirejen zapis listin ali zapisnikov. Podroben pregled toženčevih revizijskih navedb pokaže, da sodiščema nižjih stopenj očita, da nista v celoti povzeli njegove izpovedi in izpovedi prič, jih presodili drugače, kot so bile podane, in sta zato ugotovili nekaj drugega, kot iz njih izhaja. Tako z navidezno procesno kršitvijo le nedovoljeno izpodbija dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in njun zaključek, ki sta ga iz izpovedi naredili, po toženčevem mnenju pa bi moral biti drugačen. Z razlogi izpodbijanih sodb sodišč nižjih stopenj (in ne z razlogi prej izdanih odločb, ki niso predmet revizijskega preizkusa) je odgovorjeno na vsa odločilna sporna vprašanja, ki jih je revizijsko sodišče v okviru dovoljenih toženčevih ugovorov tudi preizkusilo, njihove zmotnosti ali nepravilnosti pa ni ugotovilo.

11. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o revizijskih stroških je po določbi 164. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ).

Op. št. (2): Poroštvena izjava je bila predlagana v dokaz toženčeve solidarne poroštvene zaveze, primerjaj tožnikovo prvo pripravljalno vlogo, str. 6. Op. št. (3): Tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014, II Ips 714/2009 z dne 18. 7. 2013, II Ips 417/2009 z dne 4. 4. 2013,...

Op. št. (4): Dokazno pravilo, da mora tožnik dokazati predpostavke zahtevka (v tem primeru dane poroštvene zaveze za obveznosti glavnega dolžnika), ni edino. Toženec pa napačno razlaga pravilo, da ne dokazuje tisti, ki ga zakon ščiti. Določbe OZ o varstvu poroka pred lastno nepremišljenostjo ne posegajo v toženčevo procesno dokazno breme, da v primeru tožnikovega dokaznega uspeha, izpodbije njegove trditve.

Op. št. (5): Načelo akcesornosti je eno temeljnih načel poroštva, zaradi katerega to brez glavne obveznosti ne more nastati in se ne nadaljevati, primerjaj Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2637. Op. št. (6): Za svojo poroštveno zavezo zanjo bi moral dati dodatno pisno soglasje (1013. člen OZ).

Op. št. (7): Pogodbe o leasingu sodijo med inominatne pogodbe, saj niso urejene v pravnih predpisih. Zanje se uporabljajo splošna pravila pogodbenega prava, konkretna vsebina pravic in obveznosti pogodbenikov je stvar njune pogodbene volje, skupna pa jim je leasingodajalčeva obveznost, da leasingojemalcu za določen čas proti plačilu prepusti rabo določene stvari. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 42/2010 z dne 25.7.2013, II Ips 563/2006 z dne 9. 7. 2008, II Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012, ...

Op. št. (8): Toženec izpostavlja njihovo navideznost in s tem ničnost. Op. št. (9): Obravnavani primer je treba ločiti od primerov, v katerih je leasingojemalcu onemogočena uporaba predmeta leasinga brez njegove volje (na primer leasingodajalčeva hotena neizpolnitev, objektivna nemožnost njegove izpolnitve,...).

Op. št. (10): Vsebina medsebojnih pravic in obveznosti (volja pogodbenikov) je dejansko vprašanje, iz odgovora nanj pa sodišče napravi pravni sklep, katera pogodba (lahko tudi skrita pod navidezno) je bila sklenjena. Ker materialno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, za pravno kvalifikacijo pogodb ne potrebuje strankinih trditev, zato jih tudi ne more prekoračiti.

Op. št. (11): Višino obveznosti pa bosta sodišči nižjih stopenj še presodili.

Op. št. (12): Primerjaj sklep VS II Ips 230/2009 z dne 27. 5. 2010, ki potrjuje tudi zmotnost toženčevega stališča, da mora upnik vložiti tožbo.

Op. št. (13): Primerjaj Cigoj, navedeno delo, str. 2662 in naslednja.

Op. št. (14): Za obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje zadostuje, da iz njenih razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni prezrlo, ni pa dolžno ponoviti vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje in o njih razpravljati s pritožnikom, kot meni revident. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014, II Ips 348/2011 z dne 18. 9. 2014, II Ips 292/2008 z dne 24. 9. 2009,...