Jedro

Razpolaganje z nepremičnino pomeni, da se v zvezi z njo opravljajo pravni posli, gradnja na njej pa ne spada pod pojem razpolaganja. Gradnja na zemljišču predstavlja oviro za vračilo v naravi, če ta gradnja ni v lasti upravičencev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se upravičencu pok. A.A. za del zaplenjenih nepremičnin določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe za parc. št. 988/20 k.o. …, v izmeri 6436 m2 v znesku 8.752,96 DM, zavezanec Slovenska odškodninska družba pa je dolžna izročiti obveznice skrbnici za poseben primer B.B., to je drugo tožnici, v roku treh mesecev od pravnomočnosti izdane odločbe. V obrazložitvi navedene odločbe je navedeno, da so vlagatelji, med katerimi sta tudi tožnika, pri upravnem organu vložili zahtevo za denacionalizacijo. Enkrat je prvostopenjski organ že izdal delno odločbo z dne 19. 12. 2011, s katero je predmetno parcelo upravičencu vrnil v naravi, vendar je drugostopenjski organ odločbo odpravil in vrnil zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ opravil več ustnih obravnav. Pozval je upravičence, naj predložijo planske akte, ki bi izkazovali, da je bila parcela ob odvzemu vsebovana v planskih aktih gradnje z opozorilom, da v kolikor navedenih aktov ne predložijo, se določi odškodnina v obveznicah, kot za kmetijsko zemljišče. Upravičenci aktov niso predložili in se zato določi odškodnina v obveznicah kot za kmetijsko zemljišče. Prvostopenjski organ ugotavlja, da kljub pooblaščenčevim navedbam, da so na zemljišču objekti zgrajeni v času trajanja denacionalizacijskega postopka, je pomembno le, ali je na zemljišču ob odločanju obstajal objekt, kar je v tem primeru podano in zato obstaja ovira za vračilo v naravi. Iz vpogleda v potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine Grosuplje z dne 29. 11. 2012 izhaja, da je parcela po osnovni namenski rabi območje mineralnih surovin in je celotno območje namenjeno za pridobivanje dolomitskega agregata in sanacijo v gozdne površine. Razpolaganje zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, ki na je na nepremičnini ustanovil hipoteko v nasprotju z določili 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki prepoveduje vsako razpolaganje z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, pa je po ugotovitvi prvostopenjskega organa nično.

Glede na ovire za vračilo v naravi se določi odškodnina kot za kmetijska zemljišča v skladu s Spremembami in dopolnitvami navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v skladu s prilogo 4, kot za odprti kop.

Tožnika sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnika v tožbi opozarjata na to, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 83/2010 z dne 17. 1. 2013 razglašeno za nično razpolaganje z nepremičnino. Slednjega upravna organa ne upoštevata, niti ne upoštevata predhodnih odločitev v podobnih primerih. Ker je bilo razpolaganje z nepremičnino na podlagi navedene sodbe nično, že zgolj to zadostuje, da ni ovir za vračilo v naravi, saj se ničnost kot najstrožja zakonsko predvidena sankcija razteza na vsa kasnejša ravnanja, gradnjo itd. na navedeni nepremičnini. Do gradnje objektov, ki so sedaj ovira za vračilo v naravi, je prišlo v teku denacionalizacijskega postopka. Poleg tega zavezanec za izvrševanje gradnje na nepremičnini ne razpolaga s potrebnimi upravnimi dovoljenji, koncesijo itd. Torej gre za nelegalno gradnjo, kar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti kot predhodno vprašanje. Po določilu 88. člena ZDen je prepovedano kakršnokoli razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Tožnika sta storila v okviru denacionalizacijskega postopka vse, kar je od njiju zahteval zakon, dosegla sta tudi izdajo začasne odredbe z dne 3. 5. 1993, s katero je bilo prepovedano razpolaganje z navedeno nepremičnino. Razpolaganje pa se ne nanaša le na pravne posle, ampak je prepovedano tudi kakršnokoli razpolaganje, ki obsega možnost pridobiti dovoljenje za izkoriščanje, postavljanje objektov in podobno.

Tožnika pa oporekata tudi višini odškodnine. Tožnika sta po prejemu odločbe organa druge stopnje prejela dokaz, da je območje nepremičnine spadalo v gradbeni okoliš mesta Ljubljana, za katerega veljajo določila prvega dela Gradbenega zakona, kot to izhaja iz dopisa finančni direkciji v Ljubljani iz leta 1940, ki ga prilagata k tožbi. Odločitev je napačna tudi po višini, saj ni pravilno, da se je območje obravnavalo kot območje kmetijskih zemljišč, saj je bilo že v času nacionalizacije dejansko opredeljeno kot gradbeni okoliš. Višina odškodnine je napačno določena tudi zato, ker je tudi sama Slovenska odškodninska družba predlagala, da se v primeru določitve odškodnine uporabi pravilnik, ki določa odškodnino za odprti kop in ne za navadno kmetijsko zemljišče. Tožnika predlagata, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njunemu zahtevku za denacionalizacijo v obliki vrnitve nepremičnine v naravi ugodi in naj se zavezancu naloži izročitev nepremičnine v posest, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlagata, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v nov postopek in tudi v tem primeru zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek kot stranki z interesom pritegnilo tudi Slovensko odškodninsko družbo in C. d.d., ki pa na tožbo nista odgovorili.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Kot je ugotovil drugostopenjski organ v odločbi št. 4904-2/2012-4 z dne 11. 9. 2012 med strankami ni sporno, da se na navedeni parceli nahajajo oporni zidovi in frakcije peska ter del dovozne rampe do osipnikov, da so navedeni objekti zgrajeni po podržavljenju in da niso v lasti upravičenca. To pa zadošča za ugotovitev, da je podana ovira za vračilo v naravi. Ti objekti tudi ne predstavljajo nedovoljenega razpolaganja po 88. členu ZDen, saj se le ta nanaša le na pravne posle.

V zvezi s tožbeno navedbo, da niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje nista upoštevala, da je bilo v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 83/2010 z dne 17. 1. 2013 razpolaganje z nepremičnino razglašeno za nično, sodišče pojasnjuje, da ta navedba ne more vplivati na pravilnost odločitve. Razpolaganje z nepremičnino namreč pomeni, da se v zvezi z njo opravljajo pravni posli, gradnja na njej pa ne spada pod pojem razpolaganja. Gradnja na zemljišču pa predstavlja oviro za vračilo v naravi, če ta gradnja ni v lasti upravičencev. Pri izkazovanju ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen je pomembno le, da gre za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca in ni pomembno, na kakšen način je bil objekt na njem zgrajen (z ustreznim gradbenim dovoljenjem ali brez njega) in ali je bil zgrajen po uveljavitvi ZDen.

Navedena določba ZDen ureja vračanje zemljišč, ki so bila zazidana po podržavljenju, njen namen pa je preprečiti vračanje objektov, ki niso v lasti upravičenca. Z njo je zakonodajalec preprečil, da se z vračanjem poseže v obstoječa pravna razmerja, ki izhajajo iz objektov, ki so bili na podržavljenih nepremičninah zgrajeni po podržavljenju in niso v lasti upravičencev. Zato se obstoj te ovire presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju, kar je tudi skladno z ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča (npr. judikati št. X Ips 375/2007, I Up 1092/2005, I Up 63/2006, I Up 535/2006, I Up 372/2005...). Prav tako je ustaljena praksa Vrhovnega sodišča RS, po kateri objekt predstavlja oviro za vračanje v naravi tudi, če je zgrajen brez ustreznega dovoljenja (npr. odločitev vrhovnega sodišča št. X Ips 80/2013). Iz navedenega razloga so tudi irelevantne tožbene navedbe, da zavezanec ne razpolaga s potrebnimi upravnimi dovoljenji, koncesijo itd in da gre za nelegalno gradnjo.

Tožbene navedbe, kjer tožnika navajata, da je zavezanec protipravno obremenil parcelo v času denacionalizacije s hipoteko v korist D. d.d. in je šlo pri tem za razpolaganje v nasprotju z določili 88. člena ZDen, prav tako ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. 88. člen ZDen sicer res določa, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost povrnitve in v skladu z drugim odstavkom tega člena so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nične. Vendar pa v konkretnem primeru ovira za vrnitev v naravi ni zaradi hipoteke, ampak je ovira v tem, ker na nepremičnini stojijo objekti, ki niso v lasti upravičenca. Pojem gradnje pa ni enak pojmu razpolaganja po 88. členu ZDen.

Ker je v obravnavani zadevi podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen ne more vplivati na drugačno odločitev. Če pa tožnika menita, da se je protipravno razpolagalo z navedenim zemljiščem, odškodnina, ki jo določa izpodbijana odločba, ne preprečuje, da morebitne škode, ki jima je nastala na podlagi takšnega ravnanja, ne uveljavljata še pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožnika v tožbi tudi navajata, da sta po prejemu odločbe organa druge stopnje prejela dokaz, da je območje nepremičnine, ki je predmet tega postopka, že v času nacionalizacije spadalo v gradbeni okoliš mesta Ljubljana, za katerega veljajo določila prvega dela gradbenega zakona. Iz navedenega razloga menita, da je napačna tudi odločitev o višini, ker se je območje obravnavalo kot območje kmetijskih zemljišč. S tem v zvezi sodišče meni, da tega dokaza ni mogoče upoštevati, saj 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je potrebno v primeru navajanja novih dejstev in novih dokazov obrazložiti, zakaj jih tožnik ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, upoštevajo pa se lahko, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnika pa v tožbi ne navajata, zakaj jih nista predložila že prej, ampak zgolj to, da sta po prejemu odločbe organa druge stopnje prejela ta dokaz. Taka navedba pa je premalo obrazložena, zakaj tega dokaza nista mogla pridobiti že prej, zato sodišče tega ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bilo potrebno v primeru določitve odškodnine uporabiti pravilnik, ki določa odškodnino za odprti kop, in ne za navadno kmetijsko zemljišče pa sodišče ugotavlja, da se je zemljišče tudi upoštevalo kot odprti kop (stran 3, drugi odstavek izpodbijane odločbe).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.