Jedro

Oškodovanka ni konkretizirala sicer datumsko opredeljenih elektronskih sporočil, na podlagi česar bi bilo šele možno sklepati oziroma ugotavljati, ali so in če so, na kakšen način so bila objektivno zmožna doseči posledico predmetnega kaznivega dejanja, ki naj bi se izražala v prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke. Prav tako ni bila dovolj določno opredeljena posledica kaznivega dejanja, torej kako naj bi se oškodovankina prestrašenost in ogroženost manifestirali.

Glede opisa kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga oškodovanka očita obema osumljenima, gre najprej ugotoviti, da sploh ne vsebuje časovne in krajevne opredelitve kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, saj kaznivo dejanje individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan ter s tem omogočata učinkovito obrambo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica prvostopenjskega sodišča, na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot nepopolno zavrgla vlogo oškodovanke kot tožilke A. P. z dne 12. 2. 2020 dopolnjeno dne 2. 7. 2020. 2. Zoper sklep se je oškodovanka kot tožilka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v fazo preiskave. Naloži naj mu opravo predlaganih preiskovalnih dejanj ter izvedbo predlaganih dokazov ter s tem omogoči subsidiarni tožilki vložitev obtožnega akta ter odloči tudi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom z dne 27. 12. 2019, številka Kt/1321/2019, je Okrožno državno tožilstvo v Celju po prvem odstavku 161. člena ZKP zavrglo kazensko ovadbo oškodovanke A. P. zoper osumljena A. B. in M. G., zaradi suma kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), s sklepom z dne 27. 12. 2019, številka Kt/19385/2019, pa je zavrglo tudi ovadbo iste oškodovanke zoper osumljeno A. B., zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. V pravnem pouku citiranih sklepov, ki sta bila oškodovanki osebno vročena in 13. 1. 2020, je bila slednja poučena, da lahko na podlagi drugega odstavka 60. člena ZKP, v tridesetih dneh po prejemu sklepov, sama začne kazenski pregon zoper osumljenca, tako da pred Okrajnim sodiščem v Celju zahteva posamezna preiskovalna dejanja ali vloži obtožni predlog. Oškodovanka je v skladu s pravnim poukom iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z vlogo z dne 12. 2. 2020 zahtevala posamezna preiskovalna dejanja zoper osumljeno A. B. zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, zoper osumljena A. B. in M. G. pa zaradi kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 5. Z dopisom z dne 16. 6. 2020, opr. št. I Kr 9763/2020, je sodišče prve stopnje oškodovanko pozvalo, da v roku osmih dni dopolni predlog za posamezna preiskovalna dejanja med drugim tudi glede samega opisa kaznivih dejanj in okoliščin iz katerih izhaja utemeljenost suma, da sta osumljenca storila očitani jima kaznivi dejanji.

6. V dopolnitvi vloge z dne 2. 7. 2020 je oškodovanka pojasnila, da je v predlogu z dne 12. 2. 2020 označila osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opisala dejanja, iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivih dejanj, zakonsko označbo kaznivih dejanj ter okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma. Zato je tej vlogi priložila le že zbrane dokaze in podala dodatna pojasnila, v katero smer naj se izvede preiskava.

7. Pritožbeno sodišče je po pregledu predmetne kazenske zadeve, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb dognalo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejstvo in sicer, da oškodovankina vloga in njena dopolnitev ne vsebujeta vsega, kar je treba, da bi se ju dalo obravnavati kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, saj oškodovanka kot tožilka, kljub dopolnitvi vloge 2. 7. 2020 (list. št. 14), slednje ni popravila tako, da bi vsebovala sklepčen opis osumljenima očitanih kaznivih dejanj z vsemi zakonskimi znaki. Sklepčen opis kaznivega dejanja kot obvezno vsebino predpisuje določba tretjega odstavka 168. člena ZKP, ki se v zvezi z 429. člena ZKP uporablja tudi za predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Kaznivo dejanje torej mora biti natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. Opis kaznivega dejanja mora torej vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe1. 8. Navedbe iz oškodovankine vloge in njene dopolnitve je sodišče prve stopnje temeljito preizkusilo in zanesljivo zaključilo, da ravnanje osumljene A. B. kot ga je opisala oškodovanka, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Oškodovanka ni konkretizirala sicer datumsko opredeljenih elektronskih sporočil, na podlagi česar bi bilo šele možno sklepati oziroma ugotavljati, ali so in če so, na kakšen način so bila objektivno zmožna doseči posledico predmetnega kaznivega dejanja, ki naj bi se izražala v prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke. Prav tako ni bila dovolj določno opredeljena posledica kaznivega dejanja, torej kako naj bi se oškodovankina prestrašenost in ogroženost manifestirali. Sicer pa oškodovanka tudi ni ponudila prepričljivega dokaza, ki bi na dokazni ravni utemeljenega suma potrjeval, da je inkriminirana elektronska sporočila pošiljala prav osumljena A. B. V tej zvezi oškodovanka izraža le svoje domneve o osumljenki kot dejanski storilki tega kaznivega dejanja. Tako navaja, da je IP naslov osebe M. K. v N. Y., kar naj bi dokazovalo, da je žaljiva elektronska sporočila na oškodovankin odvetniški naslov pošiljala oseba, ki se spozna na računalnike. V nadaljevanju pa oškodovanka navaja P. U. V. kot osebo, ki dela z „računalniki v podjetju, ki proizvaja vezja na podlagi računalniških programov ter tudi glede na njen stil pisanja na Facebooku, ko žali slovenske politike, na enak način kot oškodovanko“, iz česar naj bi jasno izhajalo, kdo izvaja kazniva dejanja zoper njo z namenom zalezovanja. Takšna konkretizacija dokazne podlage, ki bi morala osumljeni A. B. v predmetni fazi postopka na dokazni ravni utemeljenega suma dokazovati, da je inkriminirana elektronska sporočila pisala in pošiljala prav ona, je tudi za sodišče druge stopnje povsem nerazumljiva in kot taka nezadostna za sklepčnost predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

9. Glede opisa kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga oškodovanka očita obema osumljenima, torej A. B. in M. G., gre najprej ugotoviti, da sploh ne vsebuje časovne in krajevne opredelitve kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, saj kaznivo dejanje individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan ter s tem omogočata učinkovito obrambo. Pomembna sta že samo zaradi ugotavljanja, kateri kazenski zakon naj se uporabi, za ugotavljanje začetka teka zastaralnih rokov, krajevne pristojnosti ipd. Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno kje in kdaj naj bi osumljena neupravičeno vstopala in vdirala v informacijski sistem oškodovanke. Kot pa je v zvezi s tem kaznivim dejanjem pod točko 8 obrazložitve pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, vlogi oškodovanke ne vsebujeta dovolj trdne dokazne podlage za očitek osumljenima o obstoju zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma, da je šlo s strani osumljenih za neupravičeno vstopanje v informacijski sistem oškodovanke. Vsak vdor v računalniški sistem je že po sami naravi neupravičen, vstop v računalniški sistem pa je neupravičen, kadar storilec za takšno ravnanje nima ustreznega dovoljenja imetnika računalniškega sistema. Pritožnica sicer oporeka razlogom izpodbijanega sklepa, češ da naj bi ji bil predmetni računalnik odtujen, kar pa je v popolnem nasprotju z njeno izjavo, podano Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju 27. 6. 2019 (list. št. 6 prilog - spis Kt 1321/2019), kjer oškodovanka navaja: „Res je, da sem mu (op. M. G.) za rojstni dan kasneje kupila računalnik, preko katerega sem tudi jaz dostopala do FB računa in da je ta računalnik vzel s seboj, po tem, ko sem ga tožila zaradi škodljivega kockanja in odtujevanja mojih stvari na razvezo zakonske zveze“. Glede na navedeno oškodovanki ni uspelo ovreči pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa, da je imel osumljeni M. G. še vedno dovoljenje za dostop do Facebook profila (oškodovanka ga ni preklicala oziroma bi lahko dostopanje osumljenemu preprečila z izbrisom računa, ki sta ga ustvarila skupaj).

10. Očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko ni ugotovilo znakov drugega uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj naj bi osumljenca uresničila tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je pravno zmoten. V prvem odstavku 220. člena KZ-1 je uzakonjeno kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Prejšnji KZ je sicer poznal kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu, ki pa je bilo v KZ-1 spremenjeno v kaznivo dejanje izneverjenja po 215. členu. Gre za povsem drugovrstno kaznivo dejanje, ki spada med kazniva dejanja zoper premoženje. Oškodovanka kot tožilka je pri nadaljevanju pregona strogo vezana na opis dejanja glede katerega je bila ovadba zavržena, sodišče pa po uradni dolžnosti ni upravičeno posegati v opis dejanja.

11. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je vlogo oškodovanke z dne 12. 2. 2020 in njeno dopolnitev z dne 2. 7. 2020, na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrglo, pravilna in zakonita.

12. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanke zavrnilo kot neutemeljeno.

1 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 228/2007, z dne 28. 6. 2007