Jedro

Nepravilna uporaba določbe postopka o vročanju pisanj iz 28. člena zakona o prekrških v zvezi z določbo od 120. do 122. člena ZKP, na katere se zagovornik kaznovanega sklicuje, lahko pomenijo le tkim. relativno bistveno kršitev določb postopka po 2. odstavku 186. člena zakona o prekrških, zahteva za sodno varstvo pa se po določbi 2. točke 203. člena zakona o prekrških vloži le zaradi posameznih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 168. člena zakona o prekrških.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodnik za prekrške je z odločbo spoznal kaznovanega za odgovornega prekrška po 1. točki 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir in ga kaznoval s kaznijo zapora 5 dni. Pritožba kaznovanega zoper to odločbo je bila z odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške zavržena kot prepozno vložena. Republiški senat za prekrške je z odločbo, navedeno v uvodu, v izreku pod 1. ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika proti odločbi o zavrženju pritožbe kot prepozno vložene in v izreku pod 2. zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika proti odločbi o prekršku kot neutemeljeno in potrdil to odločbo organa prve stopnje.

Zagovornik kaznovanega je vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri uveljavlja, da je bila z izpodbijano odločbo organa druge stopnje prekršena določba 98. člena zakona o prekrških v zvezi s 120. do 122. členom zakona o kazenskem postopku. Trdi, da niti kaznovani niti on kot zagovornik nista prejela odločbe organa prve stopnje, s katero je bila izrečena kazen zapora. Njegova lastna navedba v pritožbi, da je obdolženec v poštnem nabiralniku med drugo pošto našel odločbo sodnika za prekrške, ni bila utemeljena, ker mu je kaznovani sporočil, da je našel v poštnem nabiralniku odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške, sam pa ga je po telefonu napačno razumel tako, da naj bi takrat v poštnem nabiralniku našel odločbo. Predlaga, naj se odločbi organov prve in druge stopnje v celoti razveljavita in zadeva pošlje organu prve stopnje v novo odločanje ter da naj se do končanja postopka o zahtevi za sodno varstvo odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik kaznovanega z navajanjem v zahtevi, da kaznovani odločbe organa prve stopnje v tej zadevi sploh še ni prejel oziroma je po priglasitvi pooblastila prejel neko drugo odločbo, nakar je sam njegovo telefonično sporočilo o najdbi odločbe v poštnem nabiralniku napačno razumel in se nato v svoji pritožbi tudi napačno skliceval na vročitev odločbe sodnika za prekrške, pravzaprav skuša prikazati, da dejansko stanje naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno glede dejstev, ki so pravno pomembna za pravilno uporabo določb postopka o prekršku. Take njegove navedbe so brez pomena, saj dejansko stanje, ne glede na to, ali gre za dejstva, pomembna za uporabo materialnih določb ali pa za dejstva, pomembna za uporabo določb o postopku, ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za sodno varstvo. Toda, tudi če bi bilo dejansko stanje v izpodbijanem delu nesporno ugotovljeno, pogoji za vložitev zahteve za sodno varstvo prav tako ne bi bili izpolnjeni. Namreč, nepravilna uporaba določbe postopka o vročanju pisanj iz 28. člena zakona o prekrških v zvezi z določbo od 120. do 122. člena ZKP, na katere se zagovornik kaznovanega sklicuje, lahko pomenijo le tkim. relativno bistveno kršitev določb postopka po 2. odstavku 186. člena zakona o prekrških, zahteva za sodno varstvo pa se po določbi 2. točke 203. člena zakona o prekrških vloži le zaradi posameznih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 168. člena zakona o prekrških.

Glede na to, da zahteva za sodno varstvo ne navaja nobenega utemeljenega razloga iz 203. člena zakona o prekrških, jo je bilo treba v skladu z določbo 4. odstavka 204. člena tega zakona zavrniti kot neutemeljeno. Predlogu zahteve za odložitev izvršitve odločbe senat vrhovnega sodišča ni mogel ugoditi, saj za to ni bilo utemeljene podlage po 2. odstavku 200. člena zakona o prekrških.