Jedro

Če se delodajalec (tožena stranka) z delitvenim načrtom odloči, da bo del premoženja prenesel na novo družbo, ni verejtno izkazana nevarnost, da bo poplačilo trejatve kasneje onemogočeno oz. precej oteženo, ker je izkazano, da bo tožena stranka tudi s preostalim premoženjem uspešno poslovala.

Ker sodišče prve stopnje potem, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ni odločilo o položitvi varščine, kar je tožnik postavil kot podredni predlog, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na predlog za položitev varščine, se šteje kot predlog za dopolnitev sklepa.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve in v korist tožnika prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin tožene stranke, vpisanih pri vl. št. X. k.o. M.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve v korist tožnika prepoveduje odsvojitev in obremenitev toženi stranki lastnih premičnin, to je konkretnih osebnih avtomobilov, vpisanih v evidenco registriranih motornih in priklopnih vozil pri MNZ. Ugotovilo je, da je tožnik v sporu sicer izkazal verjetnost obstoja terjatve zaradi plačila dodatka za delovno dobo, vendar pa ni izkazal ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz določbe 2. in 3. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/04).

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da iz delitvenega načrta med toženo stranko in prevzemno družbo ni razvidno, katera od družb bo prevzela obveznost izplačila njegovih terjatev, ki so predmet delovnega spora. V tej zvezi obrazlaga določbo 533.a čl. Zakona o gospodarskih družbah in navezujoče določbe, po kateri mora prevzemna družba, na katero je v skladu z delitvenim načrtom prešlo premoženje iz prenosne družbe, prevzeti vse pravice in obveznosti, ki se nanašajo na prenešeno premoženje. Upniki prenosne družbe imajo pravico zahtevati zavarovanje njihovih nezapadlih oz. pogojnih terjatev. Zato je bila tožena stranka dolžna podati izjavo, katera od družb je nosilec za poravnavo obveznosti, saj to iz delitvenega načrta ni razvidno. Gre za vrednost terjatev, ki skupaj s predvidenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ne dosegajo višino 5.000.000,00 SIT.

Še vedno vztraja pri predlogu za položitev varščine, na katerega se je skliceval v primeru, da bo zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje o takšnem predlogu še ni odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da njegovim predlogom v celoti ugodi oz.

podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasnih odredb pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem sklepu na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja.

Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ga ob izdaji začasne odredbe še ni. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet sporne zadeve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijanem sklepu o verjetnosti obstoja tožnikove terjatve iz naslova plačila dodatka za minulo delo. O tem je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 17.10.2004, ko je razveljavilo izpodbijano sodbo. Vendar kljub verjetnosti tožnikove terjatve ni tožnik z nobeno listino izkazal zatrjevano dejstvo, da bo tožena stranka z nameravanim prenosom dela premoženja na novo družbo pripeljala svoje podjetje do stečaja oz. v takšno likvidnostno stanje, zaradi katerega ne bo zmožna poravnati tožnikove terjatve (2. odst. 270 čl. ZIZ).

Tožnik si zmotno obrazlaga določbe iz delitvenega načrta, da bo tožena stranka prenesla na novo družbo celotno aktivno premoženje, saj je med ostalim z določbo 20. čl. delitvenega načrta opredeljeno, kateri del premoženja bo še vedno ostal v njeni lasti. Tožena stranka tako s prenosom dela premoženja nikakor ne bo prenehala poslovati, temveč bo še nadalje izvajala svoje dejavnosti. To nenazadnje kaže njeno uspešno pozitivno poslovanje in tudi predvidevanja za pozitivne rezultate v prihodnosti, kar je izkazala s predloženimi listinami. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča predvidene statusne spremembe tožene stranke niso takšne narave, ki bi imele za posledico, da bi bilo bodoče uveljavljanje tožnikovega zahtevka onemogočeno ali precej oteženo. Poleg tega tožnik v zadevi tudi ni izkazal razloga iz določbe 3. odst. 270. čl. ZIZ, saj se ni določno opredelil do dejstva, kakšno škodo bi utrpel, če sodišče v sporu ne bi izdalo začasne odredbe oz. na drugi strani, da bi tožena stranka z ugoditvijo predloga utrpela le neznatno škodo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni bilo ugodeno tako primarnemu kot podrednemu predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe (2. tč. 365. čl. ZPP).

Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlagani varščini v primeru, da ne bo ugodilo nobenemu od tožnikovih predlogov za izdajo začasne odredbe.

Tožnik je namreč v predlogu (list. št. 108) navedel, da se je namesto s predlaganima začasnima odredbama pripravljen zadovoljiti tudi s tem, da tožena stranka položi v roku 8 dni pri pristojnem sodišču varščino v znesku 5.000.000,00 SIT.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je institut varščine urejen v določbah 39., 274. in 275. čl. ZIZ. Do položitve varščine, ki se praviloma polaga v gotovini, lahko pride na upnikov ali dolžnikov predlog. Po določbi 1. odst. 274. čl. ZIZ lahko upnik predlaga položitev varščine namesto začasne odredbe, vendar brez dolžnikove izjave s takšnim predlogom ne bo mogel uspeti. Sodišče določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve ter ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti. V takšnem primeru sodišče ustavi postopek in razveljavi že opravljena dejanja, nastala v posledici izdane začasne odredbe.

Glede na to, da se sodišče prve stopnje o tožnikovemu predlogu za položitev varščine še ni izjasnilo, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot dopolnitev izpodbijanega sklepa, o katerem je potrebno v nadaljevanju še odločiti.

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.