Jedro

Ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo s pomočjo izvedenca, so dejanske narave, zato v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku niso več predmet preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 418,80 EUR in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke. Taka odločitev je posledica ugotovitve, da ravnanje toženk ni bilo protipravno, zato niso izpolnjene vse predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. 2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik s predlogom za njeno spremembo oziroma razveljavitev ter novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodba po njegovem temelji na zmotnem zaključku sodišča, da je toženka v vlogi upravljavca ceste uspela dokazati dolžnostno ravnanje v konkretnem primeru. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne dosega standarda obrazložitve v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je prezrlo določbe Zakona o javnih cestah (ZJC) ter nekritično oprlo svojo odločitev na arbitrarno mnenje izvedenca, ki je svoje zaključke o pravilnosti ravnanja tožene stranke gradil na zmotni normativni podlagi. Konkretne določbe ZJC, ki bi jih sodišče moralo uporabiti, so 13. čl. ter 23., 38. in 39. točka 14. čl. ZJC. Označitev spremenjenega prometnega režima, ki jo je v konkretnem primeru uporabila toženka, namreč nima podlage v omenjenih določbah ZJC. Pri »klenfiksih« gre za prometni znak, ki označuje zaporo ceste, ne pa spremembo prometnega režima, zato sploh ne služijo namenu, za katerega jih je v konkretnem primeru uporabila toženka. Uporaba izraza »klenfiks« v obrazložitvi sodbe je neprimerna in vnaša zmedo. Sama uporaba »klenfiksov« pa je tudi nevarna, saj je do nezgode prišlo kljub temu, da je tožnik vozil avto z zmanjšano hitrostjo in prilagojeno razmeram na cesti. Sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, ker je v zapisniku, sestavljenem neposredno po nesreči, toženec pripoznal svojo odškodninsko odgovornost. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo. Ker gre za spor majhne vrednosti, se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storjena. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je jasno obrazložena, kar omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Pritožnik tudi ne pove, katera konkretna odločilna dejstva naj ne bi bila obrazložena.

7. Očitek, da uporaba izraza »klenfiks« v sodbi vnaša zmedo, je neutemeljen. Prvo sodišče izraz jasno uporabi kot ekvivalenco ležečemu podstavku. Ne glede na to, da izraz »klenfiks« pomeni blagovno znamko proizvajalca, iz sodbe nedvomno izhaja, da je sodišče s tem izrazom označevalo ležeči podstavek.

8. Prav tako je neutemeljen očitek kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o nesreči in med samim zapisnikom. Pritožba prvemu sodišču v tej zvezi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo pripoznave odškodninske odgovornosti, ki je po mnenju pritožnika toženka podala v zapisniku o nesreči. Pripoznava je toženčeva izjava, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen. Pripoznava je torej materialna procesna dispozicija tožene stranke, ki jo lahko tožena stranka poda le v pravdi. Izjava v zapisniku o nesreči torej ne more biti pripoznava tožbenega zahtevka.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je uporabljena prometna signalizacija kljub zmanjšani hitrosti nevarna. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo iz tega izhajajoče objektivne odgovornosti toženke. Ta navedba tožnika tudi v pritožbi ostaja pavšalna, nekonkretizirana.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da so bili »klenfiksi« uporabljeni v skladu s predpisi in v skladu z namenom, za katerega jih je v konkretnem primeru uporabila toženka. Ugotovitve prvega sodišča, da je vzdrževalna služba toženke dolžni nadzor odseka redno opravljala, pritožba, kljub pavšalni trditvi da je takšen zaključek sodišča zmoten, konkretno in argumentirano ne izpodbija.

11. Kot materialno podlago za rešitev spora je prvo sodišče pravilno upoštevalo in uporabilo Pravilnike o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, o načinu označevanja in zavarovanja del na javnih cestah in ovir v cestnem prometu ter o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Pravilniki so podzakonski predpisi, ki se sprejemajo za izvrševanje zakona. Podlaga za izdajo v konkretnem primeru uporabljenih pravilnikov je bil ZJC. Določbe ZJC, ki naj bi bile po pritožnikovem mnenju napačno uporabljene, določajo tudi pomen pojmov uporabljenih v zakonu. Te so v skladu s 6. čl. ZJC konkretizirane v uporabljenih Pravilnikih, ki so na ZJC vezani tako, da v vsebinskem smislu ne presegajo zakonske podlage. Označitev zapore ceste s prometno signalizacijo, ki je s postavitvijo omogočala spremenjen prometni režim in ki jo je v konkretnem primeru uporabila toženka, ima posredno podlago v določbah ZJC (6. čl.) in neposredno podlago v 3. točki 1. odst. 47. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Iz navedene določbe izhaja, da v konkretnem primeru uporabljene označbe označujejo mesta izvajanja del ali začasnih ovir in smer, v katero je preusmerjen promet (VI-3). Že logična razlaga določbe pove, da je namen uporabljene prometne signalizacije (»klenfiksov« in pokončnih tabel) voznika opozoriti, da je na cesti delo oziroma začasne ovire in da je promet preusmerjen. Pravilnik (tudi glede tega) ni v neskladju z določbami ZJC, zato so pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava neutemeljeni.

12. Ocena, da je bila označitev spremenjenega prometnega režima v skladu s predpisi in da so bili uporabljeni »klenfiksi« pravilen način postavitve zapore, če je treba spreminjati prometni režim dvakrat dnevno, je torej materialnopravno pravilna. Ta res sloni na mnenju izvedenca, a ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo z njegovo pomočjo, so dejanske narave, zato v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku niso več predmet preizkusa (glej 5. točko obrazložitve te sodbe).

13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je o tem odločilo po sodnici posameznici.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Vsaka stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj je bila pritožba tožeče neutemeljena, odgovor na pritožbo pa nepotreben (155. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP).