Jedro

Ko gre za lastninjenje po ZUJIPK določbe iz 2. poglavja ZLPP niso niti mogle nadomestiti določb ZDen, ki urejajo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov. Če ZUJIPK določa uporabo določb ZLPP, predpisuje pač uporabo tistih določb, ki jih je glede na potek časa še mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1618/98-23 z dne 28.1.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.10.1996, v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 1.7.1996. Z njo je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo odločila, da se zavezano podjetje lastninsko preoblikuje in hkrati sprejela program lastninskega preoblikovanja. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi pravna podlaga za lastninsko preoblikovanje zavezanega podjetja Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94, ZUJIPK), ki je začel veljati 17.12.1994. Po 65. členu tega zakona se za izvedbo lastninskega preoblikovanja uporabljajo določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Ker pa se je ZLPP za zavezano podjetje lahko začel uporabljati šele ob uveljavitvi ZUJIPK, je skrajni rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij iz 11. člena ZLPP, določen na dan 7.6.1993, potekel še preden je ZUJIPK stopil v veljavo. Ker je časovno neomejeno vlaganje predlogov za začasno zavarovanje nesprejemljivo z vidika izvedbe preoblikovanja, se kot najbolj sprejemljiva pokaže tista razlaga določbe 11. člena, po kateri se enaka dolžina roka, kot jo je določil ZLPP (185 dni od veljavitve zakona) upošteva tudi, ko gre za lastninsko preoblikovanje na podlagi ZUJIPK, ter da tako določeni rok začne teči z dnem uveljavitve tega zakona. V tem primeru je bilo po skladnih navedbah tožnice in tožene stranke predlogu za zavarovanje ugodeno in dne 23.2.1995 izdana začasna odredba za zavarovanje zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja, kar pomeni, da ob izdani začasni odredbi tudi pravočasnost predloga za zavarovanje ne more biti sporna. Po presoji sodišča je treba tožnikovo vlogo presojati po vsebini in ne le po formalnem sklicevanju na ZDen oziroma ZLPP. Ker je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe vložen pri pristojnem organu iz 10. člena ZLPP, ga je po presoji sodišča šteti za predlog iz tega člena ZLPP. Če je začasna odredba postala pravnomočna, jo je bilo zavezano podjetje dolžno upoštevati in iz lastninskega preoblikovanja izločiti stvari, na katere se nanaša ter jih uporabiti kot dober gospodar (13. člen ZLPP). Podatki upravnih spisov, ki jih je posredovala tožena stranka, in še te v neoverjenih fotokopijah, tega ne potrjujejo. Po programu lastninskega preoblikovanja, na katerem je pripis "16.2.1996 odobreno", je zavezano podjetje Kino Mojca izločilo iz lastninskega preoblikovanja, v kasnejšem besedilu programa z dne 20.6.1996 pa se začasna odredba ne upošteva več. Iz v upravnem postopku izpodbijane odločbe agencije, s katero se odloča o preoblikovanju, pa ni mogoče z gotovostjo razbrati, na kateri program od navedenih dveh, se nanaša. Ker tožena stranka te svoje dejanske ugotovitve, da je začasna odredba upoštevana, z ničemer konkretno ne utemelji, sklicuje se le na spise v zadevi, spisi pa so po zahtevani dopolnitvi ostali bistveno pomanjkljivi, pravilnosti v upravnem sporu izpodbijane odločitve, ni bilo mogoče preizkusiti. Zato je sodišče odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo in ji zadevo vrnilo v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti dejansko stanje glede izločitve konkretne nepremičnine in nato ponovno odločiti o pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi 60. člena ZUS, odpravilo.

Zavezano podjetje vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je 9.3.1995 prejelo sklep Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 23.2.1995, o izdani začasni odredbi. Zoper ta sklep se je pritožilo. Odločitve o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi do danes ni prejelo. Meni, da predlog za izdajo začasne odredbe ni bil vložen oziroma ni bil pravočasno vložen. Datum vložitve predloga za izdajo začasne odredbe iz sklepa z dne 23.2.1995, s katerim je bilo predlogu z začasno odredbo ugodeno, ni razviden. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v konkretni zadevi ostalo nejasno dejansko stanje o izločitvi K. M. iz premoženja zavezanega podjetja. Sodišče prve stopnje ima prav, da na podlagi predloženih listinskih dokazov, ki so celo predloženi le v fotokopijah, ni mogoče presoditi zakonitosti odločitve tožene stranke. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bil K. M. izločen iz premoženja zavezanega podjetja, ali ne. Kako se podjetje lastnini, mora biti razvidno iz samega programa podjetja. Ker iz navedene odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ni razvidno, kateri program je bil s to odločbo sprejet, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni jasno, ali iz vsebine sprejetega programa izhaja, da je bil K. M. izločen iz premoženja zavezanega podjetja, ki se lastnini. Morebitna vključitev v program bi namreč pomenila razpolaganje s premoženjem, glede katerega je bil vložen denacionalizacijski zahtevek za vračilo v last in posest. Pravno pa niti ni bistveno, ali je izdani sklep o začasni odredbi postal pravnomočen, na kar opozarja sodišče prve stopnje in kar v svoji pritožbi napada zavezano podjetje. Bistveno je, da v tem primeru, ko gre za lastninjenje po ZUJIPK, določbe iz 2. poglavja ZLPP niso niti mogle nadomestiti določb ZDen, ki urejajo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov (68. in 88. člen ZDen). ZUJIPK, ki je šele določil uporabo ZLPP za lastninjenje družbenega kapitala v podjetjih z dejavnostjo posebnega družbenega pomena na področju kulture, je namreč stopil v veljavo potem, ko denacionalizacijski upravičenci niso več mogli zavarovati svojih zahtev po 10. členu ZLPP, saj je v ZLPP določeni rok že potekel. Če ZUJIPK določa uporabo določb ZLPP, ne določa pa novega roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, predpisuje pač uporabo tistih določb, ki jih je glede na potek časa še mogoče uporabiti. Določb ZLPP o zavarovanju pa ni bilo več mogoče uporabiti, kar pomeni, da taka uporaba II.

poglavja ZLPP, zlasti 11. člena ZLPP, kot jo razlaga sodišče prve stopnje, ki je z analogijo določilo nov prekluzivni rok za vložitev zahteve za začasno odredbo, nima podlage v zakonu. Ker pa je bila z izpodbijano sodbo odločba tožene stranke v delu, v katerem je bila pritožba denacionalizacijske upravičenke K.L. zavrnjena, utemeljeno odpravljena, napačno pravno mnenje sodišča prve stopnje glede roka za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka seveda ne veže tožene stranke pri izdaji novega akta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.