Up-509/03

16. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 30. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 173/2003 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 188/2003 z dne 30. 4. 2003 in s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. Ks 134/2003 z dne 22. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva pritožnikove zagovornice za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. S tem je prvostopenjsko sodišče po drugem odstavku 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) pripor zoper pritožnika podaljšalo iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 14., 19., 20., 22. in 27. člena Ustave. Kršitev 20. člena Ustave naj bi bila v tem, ker naj v izpodbijanih odločbah sodišča ne bi dokazovala obstoja realne nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil, temveč naj bi opisovala diskriminacijo obdolženca v kazenskem postopku zaradi njegovih osebnih, premoženjskih in statusnih razmer. Pri pritožniku naj ne bi obstajale okoliščine, ki bi kazale na to, da se bo postopku izmikal. Izvedeni dokazi naj bi kazali, da pritožnik dejanja ni storil. Pritožnikove osebnostne razmere naj bi bile zlorabljene za odreditev in podaljševanje pripora.

Sodišča naj bi prezrla domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Pri sojenju v zadevi naj bi sodeči senat kršil ustavno odločbo o "okuženih sodnikih", kar naj bi predstavljalo kršitev 23. člena Ustave.

B.

3.Z navajanjem, po katerem naj bi okoliščine, ki utemeljujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora, ne obstajale ter z zatrjevanjem, da so sodišča napačno sklepala in presodila obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za pripor, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišč. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Tega pa izpodbijanim sodnim odločbam ni moč očitati.

4.Pritožnik zatrjuje, da niso bili podani pogoji za odreditev pripora, saj pripor ni bil neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere tega postopka praviloma ni mogoče izvesti. ZKP v 201. členu natančneje določa, v katerih primerih je dopustno odrediti pripor zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Pripor zaradi razloga begosumnosti se sme po 1. točki drugega odstavka 201. člena ZKP odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

5.Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (tako že odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih odločb, so sodišča ugotovila obstoj takih okoliščin in opravila tudi presojo neogibne potrebnosti za potek kazenskega postopka. Sodišča so se v izpodbijanih odločbah opredelila do obstoja utemeljenega suma in do pripornega razloga begosumnosti. V zvezi s tem so se opredelila do ustavnopravno relevantnih naveznih okoliščin. Sodišča so upoštevala tako premoženjski element (v Republiki Sloveniji nima redne zaposlitve niti premoženja) ter so obrazložila obstoj relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na domicil osebe, družinske in druge vezi z domačim in tujim okoljem. Pri tem so ugotovila, da pritožnika na bivanje v Republiki Sloveniji ne veže nobena bistvena okoliščina. S takšno presojo in tehtanjem so se sodišča opredelila glede realne nevarnosti, da bi pritožnik pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da so sodišča ocenila, zakaj je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Takšnemu sklepanju sodišč o podaljšanju pripora ni mogoče odreči razumne presoje.

6.Ker so sodišča pri odločitvi o podaljšanju pripora zoper pritožnika iz razloga begosumnosti presodila, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in svojo odločitev utemeljeno obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Vrhovno sodišče je sicer pritrdilo zagovornici pritožnika, da obstaja določena "protispisnost" v prvostopenjskem in drugostopenjskem sklepu glede pritožnikovega stalnega bivališča. Morebitna neskladja v obrazložitvah sodišč bi lahko predstavljala kršitev 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišče pa se v presojo te kršitve ni bilo treba spuščati, saj je pritožnik v ustavni pritožbi ne uveljavlja.

7.Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje pritožnik s pravno presojo okoliščin v zvezi z begosumnostjo. V takšno presojo pa se Ustavno sodišče samo po sebi ne spušča, razen če bi šlo za kršitev človekove pravice ali svoboščine. Pritožnikov primer pa, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, ni tak. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

8.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave je neutemeljeno. Domneva nedolžnosti namreč nima absolutnih materialnopravnih učinkov. Ustava sama je v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. Iz izpodbijanih sodnih odločb, tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja, da je podan utemeljen sum, da je pritožnik storil očitana mu kazniva dejanja, ki je nižja stopnja verjetnosti od tiste, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Zato za kršitev domneve nedolžnosti očitno ne gre.

9.Z navedbo, da naj bi sodeči senat kršil ustavno odločbo o "okuženih sodnikih", zatrjuje pritožnik kršitev 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Do zatrjevane kršitve 23. člena Ustave naj bi prišlo zaradi tega, ker naj bi se sodeči senat seznanil z listinami, ki bi morale biti glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 (Uradni list RS, št. 32/02 in OdlUS XI, 45) izločene. To pa bo lahko pritožnik uveljavljal v pravnih sredstvih zoper končno odločbo. Zato je ustavna pritožba v tem delu prezgodnja.

10.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer