Jedro

Ker je šlo za časovno razumno omejitev tožnika glede zaposlitve pri konkurenčnem podjetju (za dobo enega leta) in ker je konkurenčna klavzula urejala tudi tožnikovo pravico do odškodnine zaradi teh omejitev, tak dogovor (z dne 20. 5. 2002) ni bil izven okvirov načel pravne in socialne države, kot je ta okvir v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-51/90 dne 14. 5. 1992. ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil. Zato je sodišče zmotno presodilo, da konkurenčna klavzula iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi nima pravnega učinka zgolj zato, ker v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR ni izrecno sklenjena le za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi tožnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 9.759,24 EUR iz naslova odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da konkurenčna klavzula, kot je urejena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 20. 5. 2002 sklenila tožnik in tožena stranka, nima pravnega učinka, ker je v nasprotju z 38. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) sklenjena tudi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi pomenilo upoštevanje konkurenčne klavzule kršitev prisilnih zakonskih določb v škodo delavca. To bi bilo v nasprotju z določbami drugega odstavka 7. člena ZDR, na podlagi katerih se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče glede zakonitosti dogovora o konkurenčni klavzuli neutemeljeno uporabilo določbe 38. člena ZDR, ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s konkurenčno klavzulo še sploh ni veljal. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorjena konkurenčna klavzula ni bila nezakonita. Poleg tega je sodišče spregledalo, da je tožena stranka vztrajala pri konkurenčni klavzuli in jo je zato tožnik moral spoštovati. Sodišče je zmotno izhajalo iz predpostavke, da je konkurenčna klavzula le enostranska zaveza. Glede na to je zmotno sklepalo, da je bila konkurenčna klavzula, vključno z dogovorjeno odškodnino, sklenjena v tožnikovo škodo. Predmet spora je bilo zgolj plačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, pri kateri je tožena stranka vztrajala. Sporna odškodnina gotovo ni bila dogovorjena v tožnikovo škodo. Sicer pa sodišče ob zmotnem materialnopravnem izhodišču ni izvajalo nobenih dokazov glede okoliščin plačila zahtevane odškodnine. Vztraja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi volji, ker ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi formalno iz poslovnega razloga ni sprejel ponudbe za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Če bi želel nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki, bi podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je delovno razmerje dejansko prenehalo iz razlogov na njegovi strani. Tožnik je bil prepričan, da zanj konkurenčna klavzula velja, saj tožena stranka kljub pozivu tožnika od nje ni odstopila. Zato se ni upal zaposliti pri konkurenčnih podjetjih, čeprav je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki take možnosti imel. Sodišče je dogovorjeno konkurenčno klavzulo razlagalo tudi v nasprotju z določbami 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o razlagi pogodb. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007), saj je sodba nerazumljiva in v nasprotju s temeljnimi pravnimi standardi, ki jih je v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločbah v zadevah U-I-81/97 in U-I-51/90. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pri izdaji izpodbijane sodbe sodišče ni storilo v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija ne navaja, na katera nedovoljena razpolaganja strank naj bi sodišče oprlo svojo odločbo. Sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih in v njih ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti. Če je sodišče sledilo nekaterim materialnopravnim stališčem tožene stranke, oziroma če se tožnik ne strinja z materialnopravno presojo sodišča, to ni vprašanje bistvenih kršitev določb pravnega postopka v smislu navedenih določb ZPP, temveč gre za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, v posledici tega pa lahko tudi za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Tožnik v reviziji utemeljeno navaja, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi konkurenčna klavzula ni bila v nasprotju s takrat veljavnimi določbami 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki so predvidevale možnost posebnega dogovora med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Ker je pri tem šlo za časovno razumno omejitev tožnika glede zaposlitve pri konkurenčnem podjetju (za dobo enega leta) in ker je konkurenčna klavzula urejala tudi tožnikovo pravico do odškodnine zaradi teh omejitev, tak dogovor ni bil izven okvirov načel pravne in socialne države, kot je ta okvir v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-51/90 dne 14. 5. 1992. 8. Kasneje sprejeti ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil. Zato je sodišče zmotno presodilo, da konkurenčna klavzula iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi nima pravnega učinka zgolj zato, ker v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR ni izrecno sklenjena le za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi tožnika. Sicer pa tožnik utemeljeno navaja, da je bila predmet spora dogovorjena odškodnina za spoštovanje pogodbenih omejitev, ne pa te omejitve same. Dogovor o v korist tožnika dogovorjeni odškodnini pa sam na sebi ni bil tožniku v škodo.

9. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da tožnik ni upravičen do plačila dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule zgolj zato, ker v pogodbi o zaposlitvi konkurenčna klavzula ni bila izrecno dogovorjena zgolj za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi tožnika. Zaradi take zmotne presoje je ostalo dejansko stanje glede drugih okoliščin konkurenčne klavzule in plačila zahtevane odškodnine, vključno z njeno višino, v dosedanjem postopku povsem nerazčiščeno. V dosedanjem postopku sodišče tudi ni ugotovilo pomena zadnjega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika, da opredeljena odškodnina velja samo v času imenovanja (tožnika) na delovno mesto direktorja podružnice. V zvezi z vsebino dogovorjene konkurenčne klavzule in predvsem vztrajanja pri njej je bil predlagan dokaz z zaslišanjem tožnika in dokaz z zaslišanjem zastopnika tožene stranke, pa teh dokazov sodišče v dosedanjem postopku ni izvedlo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo zaradi dopolnitve dokaznega postopka v nakazanih smereh vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.