Jedro

Pri vračanju delov objekta, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, je pomembno, kolikšen delež v naravi predstavlja tisti del nepremičnine, ki se vrača, v razmerju do današnje vrednosti celotnega objekta, glede na obsežna investicijska vlaganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1881/99-32 z dne 12.2.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.11.1999 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote L., Izpostave C. z dne 26.11.1998. Tožena stranka je v svoji odločbi navedla, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da niso podane ovire za vrnitev v naravi le dveh stanovanj v prvem nadstropju in treh poslovnih prostorov v pritličju zgradbe ... Upravni organ prve stopnje je ugotavljal vrednost teh nepremičnin ob podržavljenju in njihovo vrednost primerjal z vrednostjo teh nepremičnin danes. S pomočjo izvedenca je ugotovil, da sprememba vrednosti nepremičnin ni bistvena. Zato se je odločil, da se vračajo nepremičnine brez poračunavanja razlik v njihovi vrednosti. Vrednost celotne stavbe bi se upoštevala samo v primeru, ko bi bil predmet denacionalizacije celotna stavba in ne le posamezni deli te stavbe. Investicije tožeče stranke v celoten objekt z vrnitvijo teh nepremičnin ne bodo izničene, ker je tožeča stranka ostala lastnica nepremičnin, ki jih ni mogoče vrniti v naravi zaradi ovir, ki jih določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Investicija tožeče stranke v prenovo zgradbe je nebistveno vplivala na prostore, ki so predmet vračanja. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je predmet vračanja na podlagi delne odločbe organa prve stopnje v naravi del nepremičnine ... in sicer dve stanovanji v prvem nadstropju in trije poslovni prostori v pritličju. Nepremičnina je bila podržavljena z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri ObLO L. C. z dne 6.10.1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz nacionalizacije sta bili izvzeti dve enosobni stanovanji in dve sobi, kar vse je bilo kasneje prodano Samoupravni interesni stanovanjski skupnosti M.L. s prodajno pogodbo. Objekt je bil nato kompletno prenovljen. Iz izvedeniškega mnenja in njegovih dveh dodatkov izhaja, da je bil objekt prenovljen, da so bila na novo na podstrešju zgrajena stanovanja, namesto porušenih drvarnic na dvorišču je bil zgrajen prizidek s poslovnimi prostori, drug dvoriščni objekt je bil porušen in postavljen na novo. Sodišče prve stopnje pritrjuje tožbenemu ugovoru, da tožena stranka ni ocenila, ali je mogoče del nepremičnin vrniti v naravi na podlagi 25. člena ZDen. Objekt je bil obnovljen, torej so bila opravljena vlaganja v njegovo zunanjost, namembnost in tudi površino tega objekta. Objekt se, glede na sodno prakso, ne more vrniti v izključno last in posest, če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina bistveno spremenjena. Tega vprašanja pa upravna organa prve in druge stopnje v dosedanjem postopku nista preverjala. Tožena stranka bi morala oceniti kolikšen del v naravi predstavlja tisti del nepremičnine, ki se vrača, nasproti današanji vrednosti objekta. Pri današnji vrednosti objekta pa se mora tožena stranka najprej opredeliti, ali obstaja funkcionalna povezanost med tistim delom nepremičnine, v katerem so napremičnine, ki se vračajo, z ostalim delom nepremičnine, kjer je zgrajen prizidek oziroma poslovni prostor in kjer so bile v času nacionalizacije drvarnice oziroma gospodarsko poslopje. V kolikor bi bilo ugotovljeno, da ta funkcionalni kompleks celotne nepremičnine ne obstaja, bi bilo potrebno oceniti le tisti del nepremičnine, v katerem se nahajajo stanovanja in lokali, ki se vračajo. Pri tem delu nepremičnine pa je potrebno oceniti današanjo vrednost nepremičnine in jo primerjati s tistim delom, ki se vrača v naravi in tako ugotoviti delež, ki na ta del, ki se vrača v naravi, odpade. V ponovljenem postopku bo, če funkcionalna povezanost med objektom ... in kasneje na dvorišču zgrajenimi objekti ne obstaja, potrebno oceniti višino deleža, ki predstavlja vrednost stanovanja in lokalov, ki se vračajo v naravi, v razmerju do današnje vrednosti napram današnji vrednosti objekta, v katerem se ti prostori nahajajo. Ob oceni tega deleža bo mogoče odgovoriti, ali predstavljajo investicijska vlaganja v zunanjost, namembnost in površino podržavljenega objekta, v katerem se nahajajo stanovanja in lokali, ki se vračajo, tako veliko povečanje vrednosti, da tudi deleža, ki obsega vrnitev dveh stanovanj in treh lokalov v naravi, ni mogoče vrniti oziroma ali je to, glede na ugotovljeno vrednost, mogoče. Pritožnica A.B. prizadeta stranka, pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca, v pritožbi navaja, da so stanovanja in poslovni prostori, ki so bili denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeni v naravi, isti prostori, kot so bili podržavljeni. Del objektov (drvarnice) na ... je bil res porušen, del tudi dozidan, vendar pa se te spremembe in dozidave v ničemer ne nanašajo na prostore, ki so bili vrnjeni upravičencu v naravi. Gre za prostore, v katere so bili posegi sorazmerno majhni, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Predmet denacionalizacije v konkretnem primeru ni celotna stavba, pač pa le njeni posamezni deli. Upravni organ prve stopnje je pri prostorih, za katere je obstajala možnost vrnitve v naravi, ugotovil vrednost teh nepremičnin ob podržavljenju in njihovo vrednost primerjal z vrednostjo, kakršno imajo te nepremičnine danes. Temelj za takšno ravnanje upravnega organa je ugotovitev, da ne obstaja funkcionalna povezanost med tistim delom nepremičnine, ki se vrača, in ostalim delom nepremičnine. Ne obstaja nikakršen funkcionalni kompleks med samostojnimi stanovanjskimi enotami in lokali, pri katerih so bili konstrukcijski posegi sorazmerno majhni oziroma med prizidkom, s samostojnimi lokali, ki je bil zgrajen na mestu porušenih drvarnic. Na taki podlagi je podal svojo ugotovitve glede vrednosti tudi izvedenec. Nerazumljiva in pravno zmotna je zato zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral upravni organ oceniti, kolikšen delež predstavlja v naravi tisti del nepremičnine, ki se vrača, v razmerju do današnji vrednosti celotnega objekta. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožeča stranka, tožena stranka, prizadete stranke (M.N., E.M. in A.P.) in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen v 2. odstavku 25. člena določa, da se nepremičnina, katera vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali vrne pod pogojem, da se za razliko v vrednosti plača odškodnino. Po določbi 4. odstavka tega člena se za bisteno povečanje vrednosti nepremičnine po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30 % vrednosti nepremičnine.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil objekt, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, obnovljen, saj so bila opravljena investicijska vlaganja v njegovo zunanjost, namembnost in tudi površino tega objekta. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da bi za odločitev v tej zadevi tožena stranka morala oceniti, kolikšen delež v naravi predstavlja tisti del nepremičnine, ki se vrača, v razmerju do današnje vrednosti objekta, glede na obsežna investicijska vlaganja. Tega vprašanja pa tako tožena stranka, kot tudi upravni organ prve stopnje nista preverjala in nanj nista odgovorila.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe razdelalo sestavine, ki bi jih morala tožena stranka in upravni organ prve stopnje ugotoviti pred odločitvijo o denacionalizaciji. Odločba tožene stranke tega ne vsebuje in je zaradi te pomanjkljivosti sodišče prve stopnje tudi ni moglo preizkusiti. Zato je pravilno na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, in je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.