Jedro

Tožnik (učitelj) je učence pri uri športne vzgoje vlekel za ušesa, enega učenca je udaril v predel glave nad obrvjo in eno učenko pri uri interesne dejavnosti gimnastika prijel za nadlaket desne roke, jo dvignil, spustil na tla ter jo močno stresal, tako da je imela vidne podplutbe. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Njegovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega ravnanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 192. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2013 nezakonita (I/1. točka izreka), - da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delovno mesto učitelja predmetnega pouka in v oddelku podaljšanega bivanja ter mu vpisati delovno dobo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I/2. točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (I/3. točka izreka) ter - odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dokaze, ki jih je predložila tožena stranka, ne da bi se opredelilo do neskladij v izjavah učencev A.A. in B.B.. Tožena stranka ni predložila zapisnika o razgovoru z učencema C.C. in D.D., nad katerima naj bi tožnik izvajal fizično nasilje. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je dne 19. 11. 2013 tožnik vlekel za ušesa učence B.B., A.A. in C.C., A.A. udaril v predel glave nad obrvjo, D.D. pa vlekel za ušesa in roko. Glede dogodka z dne 20. 11. 2013, ko je po ugotovitvah sodišča tožnik učenko E.E. močno prijel za nadlaket desne roke, jo dvignil, spustil na tla ter jo nato z rokama stresal, pri tem pa jo opraskal in ji povzročil vidne podplutbe, tožnik navaja, da nobena od zaslišanih prič ni povedala, da je videla podplutbe. Tožnik je predlagal, da sodišče pridobi poškodbeni list za učenko E.E.. Vendar je sodišče takšen dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben z utemeljitvijo, da ne bi vplival na drugačno presojo, čeprav za to nima ustreznega strokovnega znanja. Tožnik trdi, da je do poškodbe učenke prišlo med izvajanjem gimnastičnih vaj. Po mnenju tožnika je tudi nelogična dokazna ocena sodišča, da naj učenka F.F. sošolkam ne bi dejala, da je tožnik opraskal učenko E.E., če bi se dogodek zgodil na način, kot ga je opisal tožnik v svoji izpovedi. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ne da bi pojasnilo, s čim naj bi tožnik izpolnil znake tega kaznivega dejanja. Tožnik meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožnikova razburjenost in reakcija posledica prebolele bolezni klopnega meningoencefalitisa. Glede na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da je ugotovila možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom in je zato poklicala pristojno ministrstvo, ki pa je pri tem ni podprlo, ter da mu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala, ker pred tem ni bilo izdano pisno opozorilo, ni pravilna presoja sodišča o izgubi zaupanja v tožnikovo delo. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel tožnik pri pouku težave z zagotavljanjem reda in discipline. Tožnik je bil zaradi svojega nepedagoškega ravnanja že večkrat opozorjen, da je v šoli prepovedano vsakršno nasilje nad učenci. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi tožnikov subjektivni odnos do očitanih kršitev. Tožena stranka je pretehtala vse okoliščine, v katerih so bile storjene kršitve delovnih obveznosti, in tožnikovo dotedanje delo ter se po zagovoru odločila, da tožniku ne more več zaupati. Zato je tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2013 mu je očitala, da je dne 19. 11. 2013 učence B.B., A.A., C.C. in D.D. pri uri športne vzgoje vlekel za ušesa, A.A. pa tudi udaril v predel glave nad obrvjo, dne 20. 11. 2013 pa je pri uri interesne dejavnosti gimnastika učenko E.E. prijel za nadlaket desne roke, jo dvignil, spustil na tla ter jo močno stresal, tako da je učenka imela vidne podplutbe, kar so hujše kršitve delovnih obveznosti, poleg tega pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji; KZ-1).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved pravočasna, da je dejanski odpovedni razlog v njej pisno obrazložen, da je tožnik očitane kršitve z dne 19. 11. 2013 in 20. 11. 2013 dejansko storil in da je glede na sporno ravnanje tožnika tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožnik z očitanimi ravnanji dne 19. 11. 2013 in 20. 11. 2013 naklepoma huje kršil delovne obveznosti. Prepričljivo je razložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika, na katero pritožba posebej opozarja, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ta naj bi glede dogodkov z dne 19. 11. 2013 temeljila na razhajanju v izjavah učencev, ter v navajanju tistih okoliščin, ki po stališču pritožbe kažejo vsaj na nezanesljivost teh izjav in v tem vidijo razlog za dvom v to, da je tožnik storil očitana dejanja. Izjave učencev A.A. in B.B. ter njunih mater se glede ravnanja tožnika z učencema pri uri športni vzgoje v bistvenem delu ne razlikujejo ter so pretežno skladne s pisnimi izjavami in izpovedmi prič ravnateljice G.G., njene pomočnice H.H., razredničark I.I. in J.J. ter svetovalne delavke K.K.. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odsotnost izjav učencev C.C. in D.D.. Njuni izjavi sta razvidni iz zapisov razredničark I.I. in J.J., ki sta na naroku vztrajali pri pravilnosti vsebine zapisov. Poleg tega je tožnik, zaslišan v inšpekcijskem postopku, priznal, da je ravnal nepedagoško ter je učenca A.A. vlekel za ušesa, ker ga ni ubogal. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, ko je v zvezi očitanimi ravnanji tožnika 19. 11. 2013 verjelo izjavam učencev in izpovedim navedenih prič, ne pa tožniku.

9. Tudi dejansko stanje v zvezi z dogodkom dne 20. 11. 2013 je v prvostopenjski sodbi pravilno in popolno ugotovljeno ter ga pritožbene navedbe ne morejo v ničemer omajati. Ob upoštevanju skladnih izpovedi pomočnice ravnateljice H.H. in profesorice razrednega pouka L.L. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik učenko E.E. močno prijel in ji povzročil vidno podplutbo. Obe priči sta potrdili, da sta na nadlakti desne roke učenke opazili sled grobega prijema (rdečino oziroma odrgnino). Tožnik je povedal, da je neposredno po dogodku učenka F.F. odšla v garderobo in tudi ostalim sošolkam povedala, da je tožnik opraskal učenko E.E.. Glede na to, da je do grobega prijema prišlo ob koncu ure med pospravljanjem blazin, so neutemeljene pripombe pritožbe, da je poškodba nastala med izvajanjem gimnastičnih vaj. Ker je bila sled grobega prijema na nadlahti po izpovedih prič opazna in vidna še naslednji dan po obravnavanem dogodku, je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za pridobitev poškodbenega lista za učenko. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze in na njihovi podlagi pravilno ugotovilo, da gre za dejanja, ki so s pedagoškega vidika nesprejemljiva in neustrezna, ker presegajo običajne vzgojne in disciplinske ukrepe, ter nedopustna. Zaradi tožnikovih ravnanj je bil pri toženi stranki sprožen izredni inšpekcijski nadzor, sklican izredni roditeljski sestanek ter podana prijava policiji in centru za socialno delo. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnik z opisanimi ravnanji huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključek sodišča je utemeljen in izveden prav iz presojenih dokazov.

11. Po prepričljivi dokazni oceni je sodišče pravilno in utemeljeno zaključilo še, da je tožnik namenoma storil očitana dejanja, ker se je zavedal, da so ravnanja nedopustna, pa jih je kljub temu storil. Sodišče prve stopnje je na podlagi podrobnega izpovedovanja tožnika o dogodkih z dne 19. 11. 2013 in 20. 11. 2013, tožnikovega priznanja v inšpekcijskem postopku ter obvestila zdravnika z dne 10. 12. 2013 pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi izvedenih dokazov v času storitve kršitev razsoden in prišteven ter da je mogel razumeti pomen dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je bila tožnikova razburjenost in njegova reakcija posledica prebolelega klopnega meningoencefalitisa. Glede na to, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni odločilnega pomena pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni natančneje ugotavljalo, s čim naj bi tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1, ki določa, da se z zaporom treh let kaznuje starše, skrbnika, rejnika ali drugo osebo, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Po oceni pritožbenega sodišča pa so v ravnanju tožnika izpolnjeni tudi znaki tega očitanega kaznivega dejanja, saj fizično nasilje učitelja nad učencem ne glede na vzroke in povod za tako ravnanje, predstavlja hudo kršenje dolžnosti učitelja do mladoletne osebe, in ni dopustno, čeprav ne povzroči hujših telesnih poškodb.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi same narave kršitve, dela učitelja, ki ga je tožnik opravljal, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, in posledic (izredni inšpekcijski nadzor, sklic izrednega roditeljskega sestanka ter podana prijava policiji in centru za socialno delo) izgubila zaupanje v delo tožnika. Ravnateljica tožene stranke je sicer pojasnila, da je premišljevala tudi o drugih ukrepih, vendar pa je ugotovila, da med strankama ni več mogoče pričakovati vzpostavitve potrebnega zaupanja, saj ni bilo nikakršnega zagotovila, da tožnik ne bo ponavljal svojih ravnanj, in se je po tehtnem premisleku odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne nazadnje je bila s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 545/2005 z dne 12. 10. 2005 ugotovljena tožnikova odgovornost za hujšo kršitev delovnih obveznosti zaradi fizičnega kontakta med njim in učencem, tako da sta morala posredovati druga dva učenca. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.