Jedro

To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže dejstvo, da je dne 13. 10. 2022, ko je bil prijet izven Azilnega doma v Novi Gorici, ponovno policistom izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar očitno kaže na to, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to storil. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča RS ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa.

Pravilen je sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane okoliščine, ki pretehtajo v prid realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in nadalje iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega glede na ugotovljene osebne individualne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 pridržala prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1993, državljan Kraljevine Maroko, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil. Z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 11:45 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 11:45, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka na podlagi podatkov policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice ugotavlja, da je tožnik 27. 9. 2022 ob 4.30 h ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo brez osebnih dokumentov in je bil ob 6.35 h obravnavan s strani slovenskih policistov, ki jim je povedal, da je Maroko zapustil leta 2021 in z letalom odpotoval v Turčijo, nato pa preko Grčije, Albanije, Srbije in Hrvaške do Slovenije ter podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in kot ciljno državo navedel Italijo. Nato je bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve Azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem predhodnem postopku so ga odpeljali v Azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma. Kot izhaja iz uradnega zaznamka Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica z dne 13. 10. 2022 so tožnika isti dan obravnavali policisti v Novi gorici in ugotovili, da je bil že obravnavan s strani PP Brežice. Ker je ponovno podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, zato so policisti z njim še enkrat izvedli predhodni postopek ter ga po opravljenem postopku ponovno odpeljali v Azilni dom, kjer je 17. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prošnja).

3. Ob podaji prošnje je navedel, da je Maroko zapustil 17. 10. 2021 ter z letalom legalno odšel v Turčijo, nato pa pot ilegalno nadaljeval preko Grčije, Albanije, Kosova, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do Slovenije. Kot ciljno državo je navedel Nizozemsko. Na vprašanje, ali bo počakal do konca postopka v Sloveniji, je odgovoril, da bo. Osebno izkaznico in potni list ima v Turčiji in ju bo pridobil. Kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, je navedel, da je bil po zaključku izobraževanja leto in pol brez službe. Pri preživljanju mu je pomagal oče, ki mu je dal tudi denar za pot, sam je opravljal le priložnostna dela.

4. Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce in obrazloženi tudi razlogi za izrek tega ukrepa, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja (v nadaljevanju: zapisnik). Tedaj je tožnik na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je čakal na kartico, vendar njegovo ime ni bilo na seznamu in ker prav tako ni dobil niti sobe, kjer bi spal, sta skupaj s prijateljem odšla. Na vprašanje, zakaj je Azilni dom zapustil en dan po nastanitvi, je odgovoril, da to ni res, saj je tam bival štiri ali pet dni. Ko je zapustil Azilni dom je želel v Italijo, ker bi od tam nadaljeval pot k sorodnikom v Francijo. Azilni dom je zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kljub temu, da je vedel, da tega ne sme storiti zato, ker njegovega imena niso uvrstili na seznam in čeprav so ga dodali kasneje, se je vseeno odločil oditi. Za mednarodno zaščito pa bi zaprosil tudi če ga policija ne bi prijela. Tudi ko mu je bila predočena dokumentacija Azilnega doma, iz katere izhaja, da je Azilni dom zapustil naslednji dan po namestitvi v sprejemnih prostorih Azilnega doma je odgovoril, da to ne drži. Glede na njegova pretekla dejanja in izjave tožena stranka dvomi, da bo tožnik počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev in ocenjuje, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da tožnikova ravnanja in izjave po oceni tožene stranke kažejo, da je nedvomno želel zapustiti Slovenijo in oditi v ciljno državo Italijo, saj je že takoj naslednji dan po namestitvi v sprejemne prostore Azilnega doma, od tam odšel v Novo Gorico skupaj še z enim tujcem vedoč, da jih ne sme, in kolikor ga policija ne bi prijela, bi pot nedvomno nadaljeval v Italijo, kar je potrdil tudi sam tožnik. Po oceni tožene stranke bo tožnik to poskušal ponoviti, s čimer bo pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje relevantnih dejstev, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je treba opraviti osebni razgovor, saj po oceni tožene stranke v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora iz 38. člena ZMZ-1, glede na to, da prošnjo utemeljuje sicer z ekonomskimi razlogi, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali so ti razlogi morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja, torej gre relevantne okoliščine, kar terja podrobnejšo razjasnitev tožnikovih izjav na osebnem razgovoru.

6. Glede na opisane okoliščine, zlasti ker je tožnik že brez težav samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma takoj naslednji dan po namestitvi v njih in še pred podajo prošnje, med postopkom pa je kot ciljni državi omenjal Italijo, Francijo in Nizozemsko, tožena stranka ocenjuje, da milejši ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ne more biti učinkovit, tako da je le z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen milejši ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa in po oceni tožena stranke zgolj dva varnostnika za območje celotnega Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Zato je, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita preskopo obrazložitev izpodbijanega sklepa, iz katerega ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga ima tožena stranka kot pristojni organ ugotavljati z osebnim razgovorom in v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Glede na to, da je bil s tožnikom že opravljen osebni razgovor dne 24. 10. 2022 in bo morda do naroka za glavno obravnavo že tudi izdana meritorna odločba o njegovi prošnji tožnik meni, da ni več nobene potrebe po omejitvi gibanja oziroma osebne svobode tožniku zaradi ugotavljanja določenih dejstev v zvezi z njegovo prošnjo. Toženi stranki nadalje očita, da ga ni ustrezno poučila o pravnih posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma do vložitve prošnje, češ mu ob prvem prijetju s strani policije oziroma ob podaji namere za vložitev prošnje ni bil pojasnjen natančen opis pravnih posledic ob eventualni zapustitvi Azilnega doma. Poudarja, da prej ni še nikoli podal namere za mednarodno zaščito v katerikoli državi, ne razume evropskega azilnega sistema in je prava neuka oseba. Sicer pa tožnik meni, da bi dano opozorilo moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventualni zapustitvi Azilnega doma, ne pa samo opozorila, da bo obravnavan kot tujec, ker tožnik ne razume in ne pozna določb Zakona o tujcih in tako ni mogel razumeti posledic samovoljne zapustitve Azilnega doma. Sam meni, da si je v času, ko je bil nastanjen v sprejemnih prostorih v Azilnem domu v kontejnerju izjemoma potrudil, da si pridobi kakršnekoli informacije od uradnih oseb, kdaj bo smel podati prošnjo, vendar ni prejel odgovora. Prav tako tudi ne ve, zakaj njegovega imena ni bilo na seznamu, ko je želel v menzo po hrano in k zdravniku. Ne glede na to, da je podpisal Registracijski list meni, da ni razumel pravilno opozorila, da bo v primeru samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje obravnavan v skladu z Zakonom o tujcih. Mislil je, da so ga v Azilnem domu pozabili, da bo čakal na obravnavo za vedno in ni vedel, koliko časa bo preteklo do obravnave njegove prošnje, saj mu tega ni nihče pojasnil. opazil pa je, da so tudi ostali nastanjeni v sprejemnih prostorih Azilnega doma prosto odhajali in prihajali, zato tožnik ne razume, zakaj mu je zdaj omejena osebna svoboda, čeprav mu je bilo pojasnjeno, zakaj mu je omejitev gibanja odrejena. Tožnik kot nepravilen označuje zaključek v izpodbijanem sklepu, da je pri tožniku izkazana znatna begosumnost. Meni tudi, da subjektivne okoliščine na strani tožnika v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 v zvezi s presojo sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja, vendar subjektivne okoliščine v izpodbijanem sklepu po mnenju tožnika niso v zadostni meri pojasnjene. V tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odprav ter toženi stranki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpustiti.

8. Hkrati s tožbo vala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se v Centru za tujce tožnik počuti zelo slabo in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, počuti se nemočnega in prikrajšanega za dostop do pravnega varstva. Zato si želi, da se do pravnomočne odločitve o njegovi tožbi v upravnem sporu zoper izrečeni ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce preneha izvajanje ukrepa pridržanja. To bi imelo za posledico njegovo premestitev v Azilni dom. Zato ima pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Predvsem pa zato, ker je z nezakonitim odvzemom prostosti tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo.

9. Tožena stranka je po pozivu na podlagi določil 38. člena ZUS-1 sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo se celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki je pravilen in zakonit, zato pri njem izrecno vztraja. Zavrača tožbene očitke o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tudi glede presoje sorazmernosti spornega ukrepa. Poleg tega nikakor ni res, da tožnik ni nikoli podal namere za vložitev prošnje v nobeni drugi državi, saj iz podatkov baze EURODAC izhaja dejstvo, da je to storil na Hrvaškem, zato mu je postopek mednarodne zaščite vsekakor znan. Po stališču tožene stranke je treba tudi upoštevati, da bi bilo z izdajo začasne odredbe, kot je predlagana, nesorazmerno prizadeta javna korist. Meni, da širši problem predstavlja izdajanje začasnih odredbe v zadevah pridržanja, ko je vsebina zahteve za izdajo začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, za kar gre tudi v konkretnem primeru. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

10. Dne 27. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v okviru dokaznega postopka pregledalo vse listine upravnega in sodnega spisa, skupaj s prilogami A1- A2 in B1 - B2 ter ustno zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa še dodaja:

13. Zakonodajalec je v prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 z naslovom "omejitev gibanja" določil, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

14. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega oziroma begosumnosti so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

15. Opozorilo na registracijskem listu z dne 27. 9. 2022, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je bil tako po presoji sodišča torej pravilno z registracijskim listom z dne 27. 9. 2022 seznanjen že ob prvem prihodu v Azilni dom, da ga pred podajo prošnje ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil. 16. To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je dne 13. 10. 2022, ko je bil prijet izven Azilnega doma v Novi Gorici, ponovno policistom izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar očitno kaže na to, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to storil. 17. Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična in kot taka v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene1, poleg tega pa je logična, vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

18. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da bo tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem bo glede na tožnikove navedbe o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Zato sodišče nima podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja, ki je relevantno za sprejem odločitve o prošnji. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru torej v zvezi s pridržanjem tožnika v Centru za tujce, zgolj posplošeni tožbeni očitek o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa v tem pogledu ne zadošča. 19. Tudi kolikor tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III toženi stranki smiselno očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče ob upoštevanju individualnih okoliščin konkretnega primera tožniku ne more pritrditi, saj je bil po obravnavi s strani slovenske policije tožnik v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma in ker je še pred podajo prošnje sprejemne prostore Azilnega doma samovoljno zapustil, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce2. 20. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča RS3 ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa. Sodišče kot so neutemeljene zavrača tožbene navedbe4, kolikor jih tožnik utemeljuje na določilih 28. člena Uredbe Dublin III, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce prekomerno poseženo v njegovo svobodo in da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je namreč sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa pridržanja na prostore Azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z navedenim milejšim ukrepom mogoče doseči cilj, to je ugotovitev določenih dejstev, na katerih utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila.

21. Ob navedenem stanju stvari je pravilen sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane okoliščine, ki pretehtajo v prid realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in nadalje iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega glede na zgoraj ugotovljene osebne individualne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom.

22. Po povedanem se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja pravilno presodila, da v konkretnem primeru milejši ukrep ne bi bil učinkovit, glede na tožnikove opisane individualne osebne okoliščine.

23. Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

26. Po določilih 32. člena ZUS-1 začasna odredba torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena), tako da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, tako da je na strani tožnika torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

27. V konkretnem primeru je iz tožbenih navedb smiselno razvidno stališče tožnika, da pogoji za njegovo pridržanje v Centru za tujce niso podani z vidika določil 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Konkretnih okoliščin in konkretne škode tožnik niti ne zatrjuje in ne utemeljuje, vendar med strankama niti ni sporno, da se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, tako da lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V tem primeru namreč gre po presoji sodišča ravno za tako razmerje, vendar potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v tem primeru ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode namreč tožnik s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja namreč ni izkazal. 28. Po povedanem je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 2 Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. 3 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2022 (10. odstavek) in I Up 64/2022. 4 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.