Jedro

Posebno težko invalidnost določa zakon kot predpostavko za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine svojcev. V okviru določbe 201. čl. ZOR brez te predpostavke nobene duševne bolečine niso podlaga za priznanje denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 100.016,60 Sit ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 38.512,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da si je tožničin sin Borut v prometni nesreči zlomil ključnico, kar je sicer huda telesna poškodba, vendar ni prišlo do posebno težke invalidnosti. Kljub temu je upoštevalo tožničine duševne bolečine v zvezi s sinovo poškodbo in tožnici prisodilo odškodnino na podlagi določbe 3. odst. 201.čl. ZOR. Zadevo je štelo za izjemno, ker je sinova nesreča tožnici povzročila intenzivne duševne bolečine. Pri tem je upoštevalo, da se je prav tako v prometni nesreči pred leti smrtno ponesrečil tožničin starejši sin in so se tožnici ob sedanji nesreči oživile duševne bolečine, zaradi katerih je pri njej prišlo do nevrotičnih sprememb že tedaj. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavzelo je stališče, da tožničine duševne bolečine v tem primeru ne predstavljajo pravno priznane škode, ker ne gre za posebno težko invalidnost v smislu 3. odst. 201.čl. ZOR.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko ugotovitev o obstoju posebno težke invalidnosti, česar brez obravnave ne bi smelo storiti. Nadalje ni upoštevalo izvedeniškega mnenja dr. F.V. o duševnem stanju tožnice. Zmotna uporaba materialnega prava pa je v tem, ker ni bilo upoštevano, da je treba stopnjo invalidnosti ocenjevati glede na posledice pri posrednem oškodovancu. Ugotovljena je 5 % invalidnost pri tožničinem sinu, kar glede na posledično psihonevrozo tožnice opravičuje stališče, da je treba uporabiti določbo 201.čl. ZOR. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke ali pa, da to sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba prve stopnje vsebuje izrečno ugotovitev, da poškodba tožničinega sina nima za posledico posebno težke invalidnosti (drugi odstavek na tretji strani sodbe). Zato ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje sprejelo tako ugotovitev v nasprotju s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami. Obe sodbi temeljita na enaki dejanski podlagi, le da je pravno naziranje druge stopnje drugačno od prvostopnega. Glede na pravno stališče sodišča druge stopnje je razumljivo, da to sodišče ni obravnavalo izvedeniškega mnenja dr.F.V. Ta opustitev ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Če ni podana pravna podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče ne ocenjuje dokazov, ki se nanašajo na druge okoliščine.

Tožnica izrečno opira svoj tožbeni zahtevek na določbo 201.čl. ZOR in pri tem vztraja tudi v reviziji. Navaja, da je treba ocenjevati invalidnost neposrednega oškodovanca, torej njenega sina, glede na posledice, ki jih zaradi tega trpi ona kot posredna oškodovanka. To stališče ni sprejemljivo. V postopku na prvi stopnji je bilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. S.Ž. ugotovljeno, da poškodba tožničinega sina Boruta ni taka, da bi imela za posledico posebno težko invalidnost. Določba 3. odst. 201.čl. ZOR pride v poštev v primeru posebno težke invalidnosti zakonca, otroka ali staršev. Za posebno težko invalidnost po tej določbi gre, kadar je uničena ali bistveno prizadeta pomembna sfera oškodovančeve osebnosti, ko je trajno okrnjena njegova telesna ali duševna integriteta. V obravnavanem primeru pri tožničinem sinu take invalidnosti ni. Zlom leve ključnice, kar je sicer huda telesna poškodba, je povzročil le neznatno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Ta ugotovitev pa ne daje podlage za prisoditev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po 3. odst. 201.čl. ZOR. Revizijsko stališče v zvezi s tem vprašanjem ni sprejemljivo. Invalidnost se ugotavlja glede na posledice, ki so jih poškodbe povzročile neposrednemu oškodovancu. Bolezen ali okrnitev zdravja pri posrednem oškodovancu ne more biti kriterij za ugotavljanje inavlidnosti neposrednega oškodovanca. Revizija o tem vprašanju zamenjuje posledice z vzroki; iz teže posledic sklepa na lastnosti vzrokov. V obravnavanem primeru to ni pravilno, ker zakon posebno težko invalidnost določa kot predpostavko za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine svojcev. V okviru določbe 201. čl. ZOR brez te predpostavke nobene duševne bolečine niso podlaga za priznanje denarne odškodnine.

Iz navedenega izhaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).