Jedro

Tožnik je po poklicu profesor športne vzgoje. Ta poklic ga usposablja za presojo nevarnosti pri raznih telesnih aktivnostih. Tožnik se je po lastni navedbi pred nesrečo že večkrat spustil po toboganu z glavo naprej po trebuhu in je torej moral spoznati, da je tak način spuščanja lahko nevaren. Kot profesor športne vzgoje mora vedeti tudi, da je pri uporabi takih naprav, kot sta n.pr. tobogan in bazen, zaradi varnosti sebe in drugih treba upoštevati pravila. Kljub temu se ni seznanil s kopališkim redom, ki je bil vidno izobešen na kopališču. Kopališki red pa izrečno prepoveduje takšno uporabo tobogana, pri kakršni se je tožnik ponesrečil. Prav zaradi tožnikovega poklica in njegove posebne izobrazbe, ki ga uposoblja za presojo nevarnosti in ga zavezuje k največji previdnosti - tudi zaradi zgleda drugim - je njegov delež odgovornosti večji, kot delež prve tožene stranke.

Za nevarno šteje tista stvar, ki pri njeni uporabi kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Za tobogan tega ni mogoče reči. Ne bi bilo nobenega opravičila, da bi se za skromno zabavo (predvsem otrok) uporabljala nevarna naprava.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da je druga tožena stranka Zavarovalnica ..., Območna enota ..., dolžna plačati tožniku A. A. znesek 2.600.711,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2.500.000,00 SIT od 7.10.1996, 7.156,00 SIT od 5.9.1994. 8.280,00 SIT od 5.10.1994, 9.200,00 SIT od 5.11.1994, 7.684,00 SIT od 5.12.1994, 5.757,00 SIT od 5.1.1995, 8.978,00 SIT od 5.2.1995, 8.086,00 SIT od 5.3.1995, 8.352,00 SIT od 5.4.1995, 9.408,00 SIT od 5.5.1995, 8.388,00 SIT od 5.6.1995, 8.759,00 SIT od 5.7.1995, 8.960,00 SIT od 5.8.1995 in od 1.701,00 SIT od 5.9.1995 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 189.891,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe - vse nerazdelno s prvo toženo stranko ... d.d. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 7.021.919,70 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih postavk ter mu povrniti 663.498,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 1.8.1994 hudo poškodoval v kopališču prve tožene stranke, ko se je pri spuščanju s tobogana z glavo zadel v dno bazena. Poškodoval si je vratna vretenca in si ranil glavo. Pretrpel je telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter izgubo na zaslužku v času bolniškega staleža. Sodišče je ugotovilo pretežno odškodninsko odgovornost prve tožene stranke, ki ni ravnala po določbah 7. in 11.čl. Zakona o varnosti v urejenih kopališčih in po 30.čl. Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih. Pri toboganu ni bilo nobenega reševalca in sploh nikogar, ki bi kopalce opozarjal na varno uporabo tobogana. Opozorilni znaki so bili premalo jasni. Sicer pa je tobogan nevarna stvar in zato njegov imetnik odgovarja objektivno. Odgovornost prve tožene stranke je 90 odstotna. Enaka je odgovornost druge tožene stranke, pri kateri je prva tožena stranka zavarovana za odgovornost. Soodgovoren pa je tudi tožnik sam, ker se ni ravnal po kopališkem redu. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče določilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. S. in na podlagi tožnikove izpovedi.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Povzelo je potek dogodkov in potrdilo deleže odgovornosti vsake od strank. Potrdilo je tudi odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrne, oziroma da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da tožnik ni upošteval kopališkega reda. Zanj je sicer vedel, ni ga pa prebral. Iz tega sledi, da prva tožena stranka ni opustila varnostnih ukrepov. Če pride do nesreče zaradi neupoštevanja kopališkega reda, ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti. Tožnik kot profesor športne vzgoje bi moral sam vedeti, da je spuščanje po toboganu z glavo naprej nevarno in zato prepovedano. Zato je tožnik izključno ali pa vsaj pretežno odgovoren za škodo, ki jo je pretrpel. Tožena stranka izrečno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, ki je po njenem mnenju v vseh postavkah odločno pretirana.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je delno utemeljena, kolikor druga tožena stranka izpodbija deleže odgovornosti, ni pa utemeljena, kolikor izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da se je tožnik ponesrečil pri spustu s tobogana v kopališču prve tožene stranke, potem ko se je že nekaj časa spuščal v položaju leže z glavo naprej. Ves ta čas pri toboganu ni bilo nobenega reševalca prve tožene stranke. S temi ugotovitvami so bile potrjene tožnikove navedbe o okoliščinah, v katerih se je poškodoval. Ugotovljeno je bilo še, da tožnik ni prebral kopališkega reda, ki je bil sicer izobešen na kopališču in tudi, da ni videl opozorilnih tabel glede načina uporabe tobogana. Sodišči prve in druge stopnje sta pri ugotavljanju odgovornosti vsake od strank za nastalo škodo šteli kot najpomembnejše, da prva tožena stranka ni poskrbela za nadzor nad uporabo tobogana, saj tam ves čas, ko so se tožnik in drugi kopalci spuščali po njem, ni bilo nobenega reševalca. To je v nasprotju s predpisi, ki urejajo varnost na javnih kopališčih in tudi v nasprotju z internimi akti prve tožene stranke. Na podlagi take presoje okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da je odgovornost prve tožene stranke 90 odstotna, tožnikova pa 10 odstotna, ker se ni seznanil s kopališkim redom in se ravnal po njem. Dejstvu, da je tožnik profesor športne vzgoje, nista pripisali večjega pomena.

Taka presoja odgovornosti glede na ugotovljena dejstva ni pravilna. Prva tožena stranka je vsekakor ravnala napačno, ker ni poskrbela za nadzor nad uporabo tobogana. To ji nalaga zakon o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS št. 1/87), posebno določbi 5. in 7. čl. tega zakona ter tudi 15. in 30.čl. Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS št. 33/87). Prva tožena stranka je opustila nadzor in na ta način dopustila, da so kopalci dalj časa uporabljali tobogan na nedovoljen in nevaren način. Posledica te opustitve je bila tožnikova nesreča. Vendar kljub temu večji del odgovornosti zadene tožnika samega. Tožnik je po poklicu profesor športne vzgoje. Ta poklic ga usposablja za presojo nevarnosti pri raznih telesnih aktivnostih. Tožnik se je po lastni navedbi pred nesrečo že večkrat spustil po toboganu z glavo naprej po trebuhu in je torej moral spoznati, da je tak način spuščanja lahko nevaren. Kot profesor športne vzgoje mora vedeti tudi, da je pri uporabi takih naprav, kot sta n.pr. tobogan in bazen, zaradi varnosti sebe in drugih treba upoštevati pravila. Kljub temu se ni seznanil s kopališkim redom, ki je bil vidno izobešen na kopališču. Kopališki red pa izrečno prepoveduje takšno uporabo tobogana, pri kakršni se je tožnik ponesrečil. Prav zaradi tožnikovega poklica in njegove posebne izobrazbe, ki ga uposoblja za presojo nevarnosti in ga zavezuje k največji previdnosti - tudi zaradi zgleda drugim - je njegov delež odgovornosti večji, kot delež prve tožene stranke. Tožnik se je spuščal po toboganu zaradi lastne zabave. Pri tem je bil dolžan upoštevati pravila, ki so bila javno objavljena, pa tudi svojo strokovno presojo o tem, kakšen način uporabe tobogana je varen in kakšen ne. Zato je po presoji revizijskega sodišča njegova odgovornost večja od odgovornosti toženih strank in sicer v razmerku 2 proti 1, oziroma znaša tožnikov delež odgovornosti 2/3, delež odgovornosti toženih strank pa 1/3. Pomanjkljive opozorilne table niso v vzročni zvezi z nastalo škodo, ker jih tožnik po lastni izpovedbi ni upošteval in se torej ni skliceval na to, da je ravnal v zaupanju v njihovo pravilnost. Napačno je stališče, ki je povsem določno izraženo v sodbi prve stopnje in povzeto v sodbi druge stopnje, da je treba tobogan šteti kot nevarno stvar in da torej prva tožena stranka odgovarja na podlagi domneve vzročnosti (173. in 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Tobogan množično uporabljajo kopalci, posebno otroci, brez nevarnosti. Do tožnikove nesreče je prišlo zaradi napačne uporabe tobogana, ne zato, ker bi bilo spuščanje po toboganu samo po sebi nevarno. Do nesreče, kakršna se je pripetila tožniku, lahko pride na vsakršni, sami po sebi docela nenevarni stvari, zaradi nepravilne uporabe, objestnosti in podobnega. Vendar je v takih primerih vzrok nesreče nepravilna uporaba, ne pa nevarnost stvari. Za nevarno šteje tista stvar, ki pri njeni uporabi kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Za tobogan tega ni mogoče reči. Ne bi bilo nobenega opravičila, da bi se za skromno zabavo (predvsem otrok) uporabljala nevarna naprava. Zato je treba o tožnikovem odškodninskem zahtevku odločati po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odst. 154.čl. ZOR).

O višini odškodnine je bilo odločeno pravilno. Tožnik je pretrpel dolgotrajne in hude bolečine ter druge resne nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem dolgotrajno imobilizacijo vratu. Bolečine so mu v določenem obsegu še ostale. Ugotovljeno je tudi, da je glede na naravo poškodbe in ker se je zavedal, kako usodne posledice ima lahko huda poškodba hrbtenice, prestal hud sekundarni strah. Predvsem pa je tožnik trajno in bistveno oviran v poklicu profesorja športne vzgoje ter pri svojem udejstvovanju v konjeniškem športu in pri izvajanju glasbe, zaradi česar trpi duševne bolečine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, kar je podrobno opisano v izpodbijanih sodbah, je prisojena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilna in je v skladu z določbami 200. in 203.čl. ZOR ter s sodno prakso v primerljivih primerih. Revizijsko sodišče zato potrjuje kot materialnopravno pravilno odločitev, da znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 2.500.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.500.000,00 SIT. Glede na tožnikovo sokrivdo mora druga tožena stranka plačati tožniku 1/3 teh zneskov, to je 2.500.000,00 ter enak delež premoženjske škode v znesku 302.133,10 SIT, to je 100.711,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. To odškodnino je druga tožena stranka dolžna plačati nerazdelno s prvo toženo stranko. Revizijska odločitev o zmanjšani obveznosti druge tožene stranke pa ne vpliva na pravnomočno določeno obveznost prve tožene stranke. Toženi stranki nista enotni sospornici (201.čl. ZPP), zato revizija druge tožene stranke prvi toženi stranki ne koristi (200.čl. ZPP).

V skladu s spremembo odločitve o glavni stvari je revizijsko sodišče spremenilo tudi izrek o stroških. Druga tožena stranka mora povrniti tožniku razliko med 1/3 njegovih stroškov in 2/3 njenih stroškov (2. odst. 166.čl. v zvezi z 2. odst. 154.čl. ZPP).

Pritožbenih in revizijskih stroškov druga tožena stranka ni uveljavljala.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395.čl. in na 393.čl. ZPP.