Jedro

Prvostopenjsko sodišče je kršilo toženčevo pravico do izjave, saj ga je pravno škodljivo in napačno poučilo, da bo svoje pravice lahko uveljavljal (zgolj oz. šele) v pritožbi.

Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral toženec dokazovati svojo dobrovernost, saj se ta domneva.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

III. Pritožba proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe izseliti iz stanovanjske hiše, v kateri prebiva, in jo prosto oseb in stvari izročiti v posest tožnici. Tožencu je sodišče naložilo v plačilo tudi tožničine pravdne stroške v znesku 656,41 EUR. Hkrati je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo toženčevo vlogo z dne 28. 8. 2015, v kateri se je pritožil zoper narok za obravnavo oz. je prosil za nov narok.

2. Po toženčevem pooblastilu sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila njegova pooblaščenca, z laično vlogo pa se je na višje sodišče obrnil tudi sam toženec. Pooblaščenca sta predlagala, da se izpodbijana sodba in sklep spremenita v toženčevo korist oziroma razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico v breme tožnice. V pritožbah se uveljavlja bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, ker je prvostopenjsko sodišče tožencu kot prava neuki stranki kršilo pravico do izjave. Uveljavlja se tudi kršitev materialnega prava, češ da je toženec priposestvoval lastninsko pravico na predmetni nepremičnini oziroma na njej pridobil stanovanjsko pravico. Toženec sam posebej pojasnjuje, da je zadeva zanj življenjskega pomena.

3. Tožnica je na pritožbo (pritožbe) odgovorila, predlagala njihovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da toženec v hiši na parc. št. 9/1 in 9/2, k. o. X, biva in jo ima v neposredni posesti že 46 let, do leta 1985 skupaj s straši in od tedaj dalje pa sam. Med njima tudi ni sporno, da je toženec plačeval stroške obratovanja in vzdrževanja predmetne nepremičnine, za uporabo hiše pa toženec tožnici ne plačuje (in ni nikoli plačeval). Med strankama ni bila nikoli sklenjena nobena pogodba glede uporabe predmetne nepremičnine. Tožnica je toženca prvič pozvala k izselitvi z opominom 18. 8. 2014. 6. Tožnica je zatrjevala in dokazovala, da je lastnica nepremičnine, kjer živi toženec, in to brez pravne podlage (najemne pogodbe). Tožnica je leta 2004 vpisala svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo, pred tem je bila predmetna nepremičnina družbena lastnina, na kateri je imela tožnica pravico uporabe. To naj bi pridobila leta 1985, ko je (17. in 18. julija) sklenila kupno pogodbo z I. Z. (toženčevo teto) in menjalno pogodbo s toženčevimi starši. Toženec pa se je branil, da je predmetna nepremičnina njegova, saj v njej biva že 46 let. 7. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravica do izjave v kontradiktornem postopku in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

8. ZPP v 12. čl. določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Toženec je star 46 let, ima končanih 6 razredov osnovne šole in je invalidsko upokojen. Napisal je lastnoročen odgovor na tožbo in se sam udeležil edinega naroka, na katerem je bil sicer tudi zaslišan. Na njegovo izrecno prošnjo, naj se mu dodeli strokovna pomoč, se je prvostopenjsko sodišče odzvalo rekoč, da si bo lahko še vedno pozneje vzel odvetnika, ki mu bo napisal pritožbo, če ne bo zadovoljen z odločitvijo, ker mu v tistem trenutku odvetnik tako ali tako nima kaj pomagati (list. št. 32 oziroma stran 4 prepisa zvočnega posnetka naroka glavne obravnave z dne 28. 8. 2015). Že s tem je prvostopenjsko sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave, saj ga je pravno škodljivo in napačno poučilo, da bo svoje pravice lahko uveljavljal (zgolj oz. šele) v pritožbi, pri čemer se v pritožbi seveda novih dejstev in dokazov načeloma ne sme več upoštevati (337. čl. ZPP).

9. Sodišče je kršilo toženčevo pravico do izjave tudi, ko je zavrglo njegovo vlogo z obrazložitvijo, da je bila kot pritožba nedovoljena. Toženec je, ko je prejel prepis tonskih posnetkov z naroka, kjer je bil zaslišan, napisal »pritožbo« na glavno obravnavo. A iz te vloge je jasno razvidno, da je toženec predlagal izvedbo še enega naroka, ker mu na prejšnjem prvostopenjsko sodišče ni omogočilo dostopa do strokovne pomoči in je želel navesti dodatna dejstva v svojo korist. Vsebinski predlog stranke iz vloge ni zreduciran zgolj na naslov, ki ga vloga nosi (1. odst. 105. čl. ZPP). Ker pa gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe, je bilo treba pritožbo, kolikor se nanaša na ta sklep, zavreči (343. čl. ZPP).

10. Ne glede na povedano pa pritožbeno sodišče opozarja, da se pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje niti ne da preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni presodilo vseh pravno pomembnih dejstev. Če vsa pravotvorna dejstva materialnopravnega razmerja niso ugotovljena, zahtevku ni mogoče ugoditi, saj subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod zakonski dejanski stan ni uspešna. Pomanjkljiv (in v celoti tudi neprepričljiv) je zaključek sodišča prve stopnje glede priposestvovanja, češ da naj toženec ne bil v dobri veri, ker so se njegovi starši iz hiše leta 1985 odselili, sam pa da je omenil tudi nek dogodek izpred 15 let, ko je pes pri njem ugriznil nekega človeka in se je z nekom pogovarjal o njegovem bivanju, da bi naredili neko pogodbo.

11. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral toženec dokazovati svojo dobrovernost, saj se ta domneva (3. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR, in 9. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Dokazna ocena o njegovi slabi veri, ki temelji na tem, da naj bi vedel, da so se njegovi starši iz hiše leta 1985 odselili, ni posebej prepričljiva, sploh ob tem, da je bil toženec tedaj star 16 let. Res pa mora toženec izkazati, da je njegova posest lastniška, torej da temelji na veljavnem pravnem naslovu (2. odst. 43. čl. SPZ). Treba je skrbno oceniti vse okoliščine primera. Prvostopenjsko sodišče se nadalje niti ni opredelilo do začetka in konca teka časa, ki je relevanten za morebitno priposestvovanje, kar je še posebej pomembno glede na to, da je bila nepremičnina prej družbena lastnina, ki je ni bilo mogoče priposestvovati (29. čl. ZTLR).

12. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje istemu sodišču (1. odst. 354. čl. ZPP), saj sámo vseh storjenih napak in pomanjkljivosti glede na njihovo naravo in obseg ne more sanirati.

13. Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve, odločitev o pritožbenih stroških pa je prav tako pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

14. Prvostopenjsko sodišče naj v novem sojenju tožencu omogoči, da se izjavi s pomočjo kvalificiranega pooblaščenca, ki si jo je bil med tem pridobil. V zvezi s priposestvovanjem naj presodi dejansko posest, vprašanje lastniške posesti in tek priposestvovalne dobe, pri tem pa izhaja iz tega, da se dobra vera domneva in da jo mora prepričljivo izpodbiti tožnica. Prvostopenjsko sodišče naj se eventuelno opredeli tudi do zatrjevane stanovanjske pravice toženca.

Op. št. (1): O tem, kateri čas je tu relevanten, glej izčrpno sodno prakso in teorijo v M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 123 in 124.