Jedro

Subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva, so taksativno navedeni v 18. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, torej za vračilo, je potrebno takšno določbo razlagati ozko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana ugodil delu zahtevka tožnika in odobril vračilo trošarine za mesec februar 2013 za skupno količino 67.950 kg utekočinjenega naftnega plina za pogonski namen, od tega 45.300 kg N-Butana v in 22.650 kg Propana, v skupni višini 8.493,75 EUR (točka 1 izreka). Zavrnil je del zahtevka tožnika za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za februar 2013 za 209.950 kg utekočinjenega naftnega plina – Propan, gorivo za ogrevanje, ker ni bil zakonsko utemeljen (točka 2 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve, stroški v zvezi s tem postopkom niso bili priglašeni (točki 3 in 4 izreka). Tožnik je zahteval vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo z ogljikovim dioksidom. Tožnik je porabil skupaj 209.950 kg UNP Propana in 419.900 kg N-Butana. Za količino 209.950 kg UNP - Propan je tožnik plačal okoljsko dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida ob uvozih v davčnem obdobju februar 2013 in sicer 1. 2. 2013 v višini 3.565,26 EUR in 5. 2. 2013 v višini 5.202,52 EUR. Tožnik je zahteval vračilo plačila okoljske dajatve, saj je dajatev plačal dvakrat, enkrat pri uvozu Propana in nato še enkrat pri proizvodnji novega izdelka UNP-MIX. Pravica do vračila okoljske dajatve je opredeljena v 18. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05, 58/05, 87/05, 20/06, 78/08, 39/10, 13/11, 75/11, 1/12, v nadaljevanju Uredba). Navedena določba Uredbe pa ne predpisuje pravice do vračila plačane okoljske dajatve za osebo, ki je nabavila energent s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabila kot sestavino za izdelavo drugega energenta. Tako za količino 209.950 kg UNP Propana, ki ga je tožnik porabil za proizvodnjo drugega energenta (UNP-mix za gorivo za ogrevanje), ni predpisane zakonske podlage za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, zato je prvostopenjski organ v tem delu zahtevek tožnika zavrnil. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da tožnik zmotno interpretira določbo 18. člena Uredbe ker meni, da iz njenega besedila izhaja, da imajo pravico do vračila pretežno taki zavezanci, ki so nabavili gorivo, za katerega je bila okoljska dajatev že plačana. Namen zakonodajalca je bil po mnenju tožnika, da zavezanci okoljske dajatve ne bi plačali dvakrat. Tudi pritožbeni organ se sklicuje na 18. člen Uredbe, ki ga navaja. Iz dikcije je razvidno, da imajo pravico do vračila zavezanci, ki so nabavili gorivo, za katerega je bila okoljska dajatev že plačan, vendar pa je bil namen normodajalca, da pravico do vračila vplačane okoljske dajatve omeji izključno na pet primerov, ki jih taksativno navaja. Za primere, ki v 18. členu Uredbe niso navedeni, pa normodajalec pravice do vračila okoljske dajatve ni predvidel. Nikjer v Uredbi pa ni predpisana pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva za izdelke, ki so bili nabavljeni po ceni z vključeno okoljsko dajatvijo zgolj iz razloga, ker so bili porabljeni kot sestavina za izdelavo drugih izdelkov, ki prav tako podležejo obračunu okoljske dajatve.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da bi moral okoljsko dajatev plačati le enkrat, dejansko pa jo je plačala dvakrat, najprej pri uvozu Propana in potem ponovno pri proizvodnji novega proizvoda UNP – MIX. Navedeno je tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se okoljska dajatev zaradi onesnaževanja okolja zaradi izgorevanja goriva plača le enkrat. Oba upravna organa sta se postavila na stališče, da za takšno vračilo plačane okoljske dajatve ni podane zakonske podlage, saj tožnik ne spada med zavezance iz 18. člena Uredbe. Od 1. 6. 2013 dalje pa velja spremenjena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 47/13, v nadaljevanju Uredba/2013), v kateri so v 12. členu našteti primeri, ko ima zavezanec pravico do vračila vplačane okoljske dajatve. Namen zakonodajalca, da se okoljska dajatev ne plača dvakrat, je tako očiten. Tožnik se sklicuje na 30. člen ZTro. V obeh primerih gre za prihodek proračuna RS, kar izhaja iz 3. člena ZTro in 2. člena Uredbe. Če bi torej uporabili analogijo, bi imela pravico do vračila okoljske dajatve tudi oseba, ki je nabavljala izdelke po ceni z vključeno dajatvijo in jih porabila kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, ki podležejo tej dajatvi, kar velja za dani primer. V nadaljevanju tožnik citira točko (c) šestega odstavka 21. člena Direktive Sveta 2003/69/ES z dne 27. 10. 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva 2003/96/ES). Glede na to, da je tožnik proizvedel nov izdelek (UNP – MIX gorivo za ogrevanje) iz sestavin, za katere je bila okoljska dajatev že plačana, tudi iz navedene Direktive izhaja, da ni razloga za dvojno plačilo okoljske dajatve. Tako je potrebno tožbi ugoditi že na podlagi Direktive 2003/69/ES. Poleg navedenega pa je s 1. 6. 2013 začela veljati Uredba/2013, ki je odpravila vse dileme glede dvojnega plačevanja okoljske dajatve, saj v 12. členu med drugim določa, da ima pravico do vračila plačane okoljske dajatve tudi zavezanec, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni zgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Uredba/2013 ni spremenila namena zakonodajalca, pač pa ga je le precizirala. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Tožnik se sklicuje na točko (c) šestega odstavka 21. člena Direktive 2003/96/ES, po kateri države članice kot „proizvodnje energentov“ niso dolžne upoštevati postopkov, ki se sestoji iz mešanja energentov z drugimi energenti ali drugimi materiali izven proizvodnega obrata ali trošarinskega skladišča pod pogojem, da je bil davek za sestavine že plačan in da plačani znesek ni nižji od zneska davka, ki bi ga bilo treba plačati za mešanico. Direktive so za države članice na katero so naslovljene zavezujoče le glede cilja, ki ga je treba doseči. Državnim oblastem pa prepuščajo izbiro oblike in metod. Določba na katero se sklicuje tožnik je dispozitivne narave (države članice je niso dolžne upoštevati) in v času odločanja v veljavno Uredbo ni bila prenesena. Gre tudi za nedovoljeno tožbeno novoto, saj je sklicevanje nanjo prvič zaslediti v tožbi. Niti v svojem zahtevku niti v pritožbi se tožnik na to določbo ni skliceval. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Med strankama je sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za mesec februar 2013 za 209.950 kg utekočinjenega naftnega plina – Propana za gorivo za ogrevanje. Med strankama ni sporno, da je bila v spornem obdobju veljavna Uredba, ki je v 18. členu določala, da ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva: 1) pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriva plačana in je bilo gorivo izneseno z območja RS ali izvoženo iz območja EU; 2) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljalec naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije in je porabil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 3) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljalec naprave, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, pa ni energetsko intenzivno podjetje in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 4) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je sklenil z ministrstvom pogodbo o zmanjševanju zraka z emisijo ogljikovega dioksida in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 5) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca, skladno z določbami 15. člena te Uredbe, in gorivo uporablja za namene iz 4. točke prvega odstavka 11. člena te Uredbe in je zanj ob nabavi plačal okoljsko dajatev zaradi izgorevanja goriva. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, so subjekti in primeri v katerih pripada pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva taksativno navedeni v 18. členu Uredbe. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, torej za vračilo, je potrebno takšno določbo razlagati ozko. Tudi po presoji sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi na podlagi 18. člena Uredbe v obravnavanem obdobju tožniku ne gre pravica do vračila okoljske dajatve.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da ima na podlagi 12. člena Uredbe/2013 pravico do vračila plačane okoljske dajatve tudi zavezanec, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni izgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Vendar, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, je navedena uredba stopila v veljavo 1. 6. 2013 in v obravnavanem obdobju še ni veljala. Razlaga 18. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe glede namena zakonodajalca v tako širokem obsegu, kot ga predlaga tožnik, pa bi presegla dopustnost razlage in bi že pomenila ustvarjanje prava in ne le njegovo razlago. Tako široka razlaga bi tudi posegla v načelo določenosti v pravu in pravne varnosti.

Sodišče se strinja s stališčem pritožbenega organa, da uporaba analogije z določbo 5. točke prvega odstavka 30. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ki določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine osebe, ki je nabavila trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jo porabila kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov, ni mogoča. Navedena določba ZTro se tudi po mnenju sodišča nanaša izključno na vračilo trošarine, pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva pa je bila v obravnavanem obdobju posebej urejena v 18. členu tedaj veljavne Uredbe, ki tako predstavlja specialni predpis. Določba točke (c) šestega odstavka 21. člena Direktive 2003/96/ES, na katero se sklicuje tožnik, je nesporno dispozitivne narave in omogoča državam članicam, da se same odločijo, ali jo vnesejo v svoj pravni red. V skladu z navedenim tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi v spornem obdobju ni podane pravne podlage za priznanje pravice do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.