Jedro

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je Informacijski pooblaščenec po prejemu zadeve ugotovil, da v obravnavani zadevi ne gre za pritožbo posameznika, zaradi česar bi bil pristojen za odločanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP, saj tožnik v obravnavani zadevi ni zahteval podatkov, ki bi se nanašali nanj, temveč podatke tretjih oseb. V tem primeru pa ga je v skladu z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 treba šteti za uporabnika osebnih podatkov, zato je za odločanje o pritožbi treba uporabiti splošno določbo 232. člena ZUP. Po tej določbi o pritožbi odloča Ministrstvo za zdravje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je njegov pravni prednik A., pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložil zahtevo za posredovanje osebnih podatkov bivših delavcev A., in sicer o njihovi zaposlitvi po letu 1991. Pojasnjuje, da je med navedenimi delavci in tožnikom tekel pravdni postopek (očitno mišljen delovni spor - opomba sodišča), ki je bil pravnomočno kočan s sodbama Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 77/2001 in I Pd 1053/2006, delavci pa so na podlagi teh sodb predlagali izvršbo na tožnikovem premoženju. Ker je do njega prišel glas, da so ti delavci po prenehanju delovnega razmerja sklenili novo delovno razmerje ali so opravljali dejavnost, kar so v sodnem postopku zamolčali, tožnik zahtevane podatke potrebuje kot dokaz za vložitev predloga za obnovo tega postopka.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je zavrnil njegovo zahtevo, pritožbeno odločbo Direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 1803-65/2013-DI/4 z dne 10. 6. 2013 pa je tukajšnje sodišče s sodbo I U 1147/2013 z dne 23. 10. 2014 odpravilo in zadevo poslalo v odločitev pristojnemu organu, za katerega je štelo Informacijskega pooblaščenca.

Ker toženka v novem postopku o pritožbi ni odločila v zakonsko določenem roku, in tudi ne po posebnem pozivu, je tožnik vložil to tožbo, v kateri predlaga, naj sodišče meritorno odloči o njegovi zahtevi.

Informacijski pooblaščenec na poziv sodišča, naj pošlje upravne spise in pojasni, zakaj v zadevi še ni odločeno, navaja, da o pritožbi ni odločil, ker meni, da je po določbi tretje alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) pristojen le za odločanje o pritožbi posameznika, ki mu upravljavec ne omogoči izvrševanja njegove pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki po 30. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ne pa tudi o tem, ali je upravljavec odvetniku utemeljeno zavrnil zahtevo za posredovanje osebnih podatkov tretjih oseb, ki jih je zahteval na podlagi 10. člena Zakona o odvetništvu. Zato je zadevo 22. 12. 2014 odstopil Ministrstvu za zdravje kot pristojnemu organu, o tem in o razlogih za svojo odločitev pa je obvestil tudi tožnika. Meni, da je v zadevi ravnal v skladu s pravnimi možnostmi. Ker mu je Ministrstvo za zdravje zadevo vrnilo, sodišču predlaga, naj samo odloči o predmetni zadevi na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tukajšnje sodišče s sodbo I U 1147/2013 z dne 23. 10. 2014 odpravilo odločbo o pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, ker je ugotovilo, da Direkcija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni pristojna za odločanje o pritožbi zoper zavrnitev posredovanja osebnih podatkov, ter zadevo odstopilo v odločanje Informacijskemu pooblaščencu.

Prav tako ni sporno, da je tožnik po poteku zakonskega roka s posebno zahtevo, datirano z dnem 15. 1. 2015, od Informacijskega pooblaščenca zahteval, naj izda odločbo o pritožbi.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je Informacijski pooblaščenec po prejemu zadeve ugotovil, da v obravnavani zadevi ne gre za pritožbo posameznika, zaradi česar bi bil pristojen za odločanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. člena ZinfP, saj tožnik v obravnavani zadevi ni zahteval podatkov, ki bi se nanašali nanj, temveč podatke tretjih oseb. V tem primeru pa ga je v skladu z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 treba šteti za uporabnika osebnih podatkov, zato je za odločanje o pritožbi treba uporabiti splošno določbo 232. člena ZUP. Po tej določbi o pritožbi odloča Ministrstvo za zdravje.

Informacijski pooblaščenec zato o pritožbi ni odločil, temveč je zadevo odstopil Ministrstvu za zdravje. Iz listin, ki jih tožnik prilaga in se nahajajo tudi v upravnem spisu (odgovor z dne 20. 1. 2015) je razvidno, da je o tem obvestil tudi tožnika.

To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za molk Informacijskega pooblaščenca. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 je bila zadeva s tem, ko je bila pritožbena odločba s sodbo tega sodišča odpravljena, vrnjena v stanje pred izdajo te odločbe. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora organ ves čas postopka paziti na svojo pristojnost. Informacijski pooblaščenec je zato ravnal v skladu z drugim odstavkom istega člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZUP, ko je na podlagi ugotovitve, da je za odločanje pristojno Ministrstvo za zdravje, zadevo odstopil temu ministrstvu.

Ker je tožnik to vedel, bi moral zahtevo za odločitev o njegovi pritožbi (28. člen ZUS-1) vložiti pri tem ministrstvu.

Na odločitev ne vpliva okoliščina, ki jo Informacijski pooblaščenec navaja šele v odgovoru na tožbo, da mu je Ministrstvo za zdravje zadevo vrnilo. Po prvem odstavku 27. člena ZUP namreč v primeru, kadar dva organa izjavita, da nista pristojna za odločanje v isti upravni zadevi, poda predlog za odločanje v sporu o pristojnosti organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen. To pomeni, da je imelo Ministrstvo za zdravje na voljo dve možnosti: da o zadevi odloči ali pa poda predlog za odločanje v sporu o pristojnosti. Po navedeni določbi bi lahko spor o pristojnosti, če se z odstopom zadeve ni strinjal, sprožil tudi tožnik.

To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za molk organa, ki ga tožnik navaja v tožbi. Tožnik bo tako moral bodisi pri Ministrstvu za zdravje zahtevati odločitev o njegovi pritožbi, bodisi sprožiti spor o pristojnosti.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.