Jedro

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikovemu pravnemu razlogovanju pravila o vračunavanju, določenega v 1. odstavku 312. člena ZOR. Vendar pa ugotavlja, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni trdila, da obvestila dolžnika o vrstnem redu vračunavanja obveznosti v zvezi s plačili zneskov 391.360,62 SIT in 12.396,00 SIT ni prejela v časovnih okvirih, določenih v 1. odstavku 312. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/05320 z dne 19.6.2000 v 1. točki izreka za znesek glavnice 133.959,21 SIT z obrestmi (1. točka izreka). V preostalem delu, to je za plačilo zneska 491.282,79 SIT z obrestmi je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške v višini 158.717,00 SIT (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. III Pg 135/2005-38 z dne 15.6.2006 ugotovilo, da je postopek v tej zadevi prekinjen od 10.2.2006 dalje, ker je bila tožeča stranka dne 10.2.2006 izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Istočasno je pravno naslednico tožeče stranke M. Š. pozvalo, da prevzame pravdo. Zoper ta sklep je M.Š. vložila pritožbo, ki pa jo je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. III Pg 135/2005-40 z dne 29.8.2006 zavrglo, postopek pa nadaljevalo z M. Š. kot pravno naslednico prvotno tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je M. Š. v dopisu z dne 15.8.2006, v katerem je navedla, da vstopa na mesto tožeče stranke U. d.o.o., smiselno odobrila pritožbo,ki jo je dne 28.3.2006 vložila odvetnica J. G. (to je pooblastila za zastopanje 4.4.2006) zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je navedla, da "vztraja pri terjatvi v celoti, kot doslej". Zato je pritožbeno sodišče pritožbo z dne 28.3.2006 upoštevalo in jo obravnavalo.

Tožeča stranke se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper 2. in 3. točko izreka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdrži sklep o izvršbi v veljavi tudi za znesek 491.282,79 SIT, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo obratovalnih stroškov za objekt T. za obdobje od meseca maja 1999 do februarja 2000, plačilo manipulativnih stroškov opomina in plačilo obračunanih zamudnih obresti od prepozno plačanih računov. Ugotovilo je, da je tožena stranka svojo obrambo zoper terjatev tožeče stranke gradila na trditvah, da tožeča stranka storitev ni opravila kvalitetno, da so stroški previsoki ter da je terjatev v celoti plačala. Trditve tožene stranke o nekvaliteti storitev je ocenilo kot nedokazane, trditve o neutemeljenosti zahtevka za plačilo obresti pa kot nekonkretizirane. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka še pred vložitvijo predloga za izvršbo dne 22.7.1999 plačala tožeči stranki 391.360,62 SIT, dne 19.8.1999 znesek 12.396,00 SIT in dne 30.12.1999 znesek 300.000,00 SIT. Nato je napravilo poračun v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 312. člena ZOR ter določbo 313. člena ZOR.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da se pri obrazložitvi plačila računov št. 990436/U, 990530/U ter 990532/U napačno sklicuje na obvestilo, ki ga je tožena stranka vložila v spis (v katerem je za vsak račun tudi specificirala, v kakšni višini ga je z nakazilom dne 22.7.1999 plačala), češ da takšna notifikacija ni v skladu z namenom določbe 1. odstavka 312. člena ZOR. Trdi, da se po tej določbi plačila računajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi, da kasnejše obvestilo nima in ne more imeti vpliva na uporabo navedenega določila ter da tudi, če je dolžnik ob plačilu na položnici navedel, kaj plačuje, takšno obvestilo ni izročeno upniku. Nadalje trdi, da upnik prejme s strani poslovne banke le obvestilo o višini plačanega zneska s sklicno številko plačila, namen nakazila iz bančnega obvestila pa ni razviden, tudi če ga je dolžnik na obvestilu navedel. Zato bi moral dolžnik notificirati namen plačila dolga na drugačen način, lahko tudi s posebnim pisnim obvestilom. Vse navedeno naj bi veljalo tudi v zvezi s plačilom zneska 12.396,00 SIT, ki je bilo opravljeno dne 19.8.2000. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikovemu pravnemu razlogovanju pravila o vračunavanju, določenega v 1. odstavku 312. člena ZOR. Vendar pa ugotavlja, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni trdila, da obvestila dolžnika o vrstnem redu vračunavanja obveznosti v zvezi s plačili zneskov 391.360,62 SIT in 12.396,00 SIT ni prejela v časovnih okvirih, določenih v 1. odstavku 312. člena ZOR. V pritožbi pa ne trdi, da tega ni mogla navesti brez svoje krivde. Zato se njene trditve v zvezi s tem nedopustne pritožbene novote po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Prvostopno sodišče je torej pri vračunavanju zgoraj navedenih zneskov pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 312. člena ZOR. Ker je izbira vrstnega reda vračunavanja po tej določbi dolžnikova, niso relevantne trditve pritožnika, da je tožena stranka poračunala delno dolg za mesec maj, delno za junij 1999 in delno dolg za avgust 1999, in ne v celoti dolg za maj in junij 1999. Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožeči stranki, da je z zneskom 300.000,00 SIT poračunavala poslovni odnos za drug poslovni prostor. Trdi, da tožena stranka ni ugovarjala obstoju še enega poslovnega odnosa, pač pa je ugovarjala le obstoju te terjatve. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka, ki je trdila, da je tožena stranka z zneskom 300.000,00 SIT poravnala druge tekoče obveznosti, ki niso predmet te pravde, morala konkretno navesti, katere terjatve, ki niso predmet te pravde, je potem tožena stranka z navedenim zneskom poravnala (ter za to ponuditi tudi dokaze). Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in nato pravilno, v skladu z določbo 2. odstavka 312. člena ZOR štelo, da je tožena stranka s plačilom zneska 300.000,00 SIT poravnala vtoževane račune po vrsti, kot je kateri zapadel v plačilo.

Prvostopno sodišče je ob povedanem, po pravilno opravljenih poračunih plačil po 1. in 2. odstavku 312. člena ZOR in upoštevaje določbo 313. člena ZOR, pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 491.282,79 SIT z obrestmi zavrnilo. Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, uveljavljanih bistvenih kršitev pa pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper 2. in 3. točko izreka prvostopne sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.