Jedro

Tožnik ima očitno resne zdravstvene težave, zato sodišče ne ocenjuje, da bi tožnik predstavljal resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/68 (122-20) z dne 21. 5. 2021 razveljavi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo tožniku kot vlagatelju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji gibanje omejeno na podlagi 1. in 4. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije in je to nujno potrebno tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, in sicer od 20. 5. 2021 od 15.00 dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 20. 8. 2021 do 15.00, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 20. 5. 2021 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito po tem, ko je bil na podlagi Uredbe Dublin III v Slovenijo vrnjen iz Zvezne republike Nemčije. Iz obvestila nemških migracijskih organov sledi, da je uporabljal več alias imen (A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G.G. in H. H.), navajal različne datume (... 10. 1982, ... 12. 1982 in ... 11. 1982) ter kraje rojstva (I., J.). Iz posredovane dokumentacije nemških migracijskih organov sledi tudi, da je nasilna oseba, zato je bil zaprt na zaprtem oddelku, kar terja policijsko spremstvo ob njegovi predaji. Zaradi diagnosticirane post travmatske travme je prejemal medicinsko terapijo, zato je ob predaji določeno tudi zdravniško spremstvo. Posebej je bilo izpostavljeno, da je tožnik iskan s strani ZDA zaradi sodelovanja pri oblikovanju teroristične skupine. To je po oceni tožene stranke izjemno zaskrbljujoče, saj potencialno lahko vodi v ogrožanje celovitosti in varnosti Republike Slovenije, njenih obrambnih interesov in tudi interesov širše mednarodne skupnosti. V tej zvezi se je tožnik izrekel ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in ob ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja ter pojasnil, da je Slovenijo po prvi vloženi prošnji zapustil, ker si je želel zdravstveno oskrbo v Nemčiji, glede na tedanjo seznanitev, da ni upravičen do zdravstvene oskrbe vse dokler mu ni priznana mednarodna zaščita, kar mu povedal zdravnik v Azilnem domu in mu še pojasnil, da ima zgolj možnost osnovnega zdravljenja. Ob predočenju, da je Slovenijo ponovno samovoljno zapustil tudi po izdaji odločbe, še preden je le-ta postala pravnomočna, je odgovoril, da je bil v Sloveniji več kot leto in pol nastanjen v Azilnem domu, kjer se ni mogel odpočiti. Bil je tudi na sodišču, kjer mu je sodnik povedal, da bo zadevo vrnili v ponovno odločanje, kar je pomenilo, da bi moral znova zelo dolgo čakati na ponovno odločitev. Ko mu je bilo predočeno, da so nemški migracijski organi toženo stranko obvestili, da se je v Nemčiji predstavljal z več različnimi imeni je tožnik dejal, da je njegovo pravo ime tisto, pod katerim so ga prvič vrnili iz Nemčije. Vsa imena iz obvestila nemških organov izvirajo iz časa njegove aretacije s strani podjetja K., saj takrat ni imel prevajalca. Ko pa so ga v Nemčiji povprašali za ime, jim je navedel svoje pravo ime. Na posebno vprašanje, ali je bil tožnik kdaj obravnavan zaradi storitve kakšnega kaznivega dejanja, je odgovoril nikalno. Po predočenju obvestila nemških migracijskih organov, da je tožnik nasilen in da je bil nastanjen v zaprtem oddelku je tožnik odgovoril, da je to iz časa prvega vračanja v Slovenijo, ko je imel predpisano zdravljenje, ko pa se je čas deportacije iztekel, so ga prisilno zaprli. Ko mu je bilo predočeno obvestilo nemških migracijskih organov, da je tožnik iskan s strani ZDA, je tožnik odgovoril, da je o tem podal obrazložitev že ob podaji zahtevka ter ponovil, da gre za staro zadevo, za katero je prejel tudi že odškodnino. Po predočenju, da je po podatkih nemškega migracijskega organa iskan zaradi ustanavljanja teroristične skupine je tožnik odgovoril, da razlog za njegovo iskanje ni nič drugega kot tisto, kar je že navedel, sodišče v mestu ... pa je njegov postopek v zvezi z Američani že zaključilo. Na vprašanje, zakaj so poleg navedenih različnih imenih navedeni tudi različni datumi rojstva je odgovoril, da ne ve, zakaj bi sam spreminjal osebne podatke, če so le-ti razvidni takoj po odvzemu prstnih odtisov. Povedal je še, da je on sam vedno navajal iste podatke, zato gre nedvomno za pomoto pri ostalih zapisih.

3. Po oceni tožene stranke tožnik ni zadostno pojasnil, zakaj se je pojavilo deset različic njegovega osebnega imena in da tudi ni logično, da bi nemški organi posedovali še seznam devetih različic njegovega osebnega imena, kombiniranih z različnimi rojstnimi kraji in datumi, če bi jim tožnik navedel svoje pravo ime v skladu z osebno izkaznico, ki jo je pri nemških organih tudi domnevno pustil. Glede na navedeno, še zlasti pa glede na njegova dejanja, da je Slovenijo že dvakrat samovoljno zapustil, to po oceni tožene strank vzbuja utemeljen dvom, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, lahko to vnovič ponovil in tako onemogočil preverjanje njegove istovetnosti v okviru danih možnosti z informiranjem pri pristojnih nemških organih. Zato je po presoji tožene stranke tožniku nujno potrebno omejiti gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Prav tako nujno mu je po presoji tožene stranke omejiti gibanje tudi na podlagi 4. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 iz razlogov, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj in resno grožnjo temeljnemu interesu države, glede na obvestilo nemških migracijskih organov, podano že po tem, ko je Republika Slovenija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, vendar še pred njegovo uradno predajo, da je tožnik iskan s strani ZDA zaradi sodelovanja pri oblikovanju teroristične skupine, kar je po oceni tožene stranke izjemno zaskrbljujoče. Iz posredovane dokumentacije nemških migracijskih organov sledi tudi, da je tožnik nasilen, zato je bil zaprt na zaprtem oddelku v Nemčiji, kar tudi terja dodatno policijsko spremstvo ob uradni predaji, zaradi diagnosticirane posttravmatske travme pa tudi zdravniško spremstvo, kar nakazuje potrebno celostno obravnavo tožnika zaradi problematičnega vedenja. Po oceni tožene stranke so to zelo resne navedbe, ki potencialno lahko vodijo v ogrožanje celovitosti in varnosti Republike Slovenije, njenih obrambnih interesov in tudi interesov širše mednarodne skupnosti. Iz tega razloga je tožena stranka pozvala pristojne slovenske varnostne organe z dopisom z dne 21. 5. 2021, da opravijo varnostno preverjanje tožnika, ki je nujno potrebno, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik izrazito begosumen. Zato je mogoče predvideti, da bi vnovič samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije še pred pridobitvijo podatkov varnostnega preverjanja. Tožena stranka je zato ocenila, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku nujen in utemeljen tudi na podlagi 4. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je pridržanje na območje Azilnega doma po oceni tožene stranke neučinkovit ukrep. Zato je pridržanje na prostore Centra za tujce edina učinkovita možnost uporaba strožjega ukrepa, saj se le na ta način lahko učinkovito zagotovi, da ukrep omejitve gibanja dosegel svoj namen, kot tudi, da bo tožnik sodeloval pri ugotavljanju njegove istovetnosti, glede na to, da je že dvakrat samovoljno zapustil Azilnim dom še pred odločitvijo o njegovi prošnji.

5. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A7) uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da je tožnika sicer soočila z zapisom nemškega migracijskega organa, ki obsega več tako imenovanih "alias" imen v dokumentu Priloga III dublinskega obrazca. Vendar ta dokumentacija po stališču tožnika ne predstavlja verodostojne listine, ampak gre za posredni dokaz, ker izvirna dokumentacija, v kateri naj bi bila navedena vsa ta imena, tožniku ni dostopna, tako da gre za dokument, ki se sklicuje na druge dokumente. Uporaba takega dokaza pa je v nasprotju z načelom poštenega postopka, ker tožnik takega dokaza ne more izpodbijati, če ni seznanjen z virom informacij. Tožnik poudarja, da je bil v vseh slovenskih postopkih verodostojen pri navajanju svojih osebnih podatkov. Potnega lista ni nikoli imel, ampak le fotografijo svoje osebne izkaznice. Odvetnik v Turčiji mu je pomagal pridobiti novo osebno izkaznico, ki se zdaj nahaja pri varnostnih organih v Nemčiji. Zaplet glede imena tožnika "L." ali "M." je po po stališču tožnika nepomemben za trenutni postopek, ker je bilo isto ime v Nemčiji pač skladno z nemškimi jezikovnimi pravili zapisano kot "M.", drugače kot v Sloveniji, kjer je zapisano ime "L.". Vendar poudarja, da je njegova identiteta nesporna, tudi glede na nadaljnje navedbe tožene stranke v njeni obrazložitvi. Če mu tožena stranka ne bi verjela, kdo je, tudi ne bi podala tako hudih očitkov, da je točno on tisti, ki naj bi domnevno ogrožal varnost Republike Slovenije, tako da je njena obrazložitev v tej zvezi v očitnem nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa. Obrazložitev tožene stranke je po stališču tožnika nesprejemljiva in tudi v nasprotju s samim izrekom, ker je pridržanje prosilca izjemen ukrep, ki mora biti potreben glede na okoliščine konkretnega primera, v skladu z določilom člena 8 (2) Direktive o sprejemu. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, ker ni ugotovila obstoja očitnega dvoma v identiteto tožnika, oziroma sam meni, da je ta dvom napačno ugotovila, tako da ta razlog za omejitev gibanja po prepričanju tožnika ne more biti podan.

6. Kar pa zadeva obstoj drugega razloga, ki ga tožena stranka utemeljuje na zapisu nemških migracijskih organov, da je tožnik nasilen in da je bil zaradi nasilnosti zaprt na zaprtem oddelku, kar terja dodatno policijsko spremstvo ob njegovi uradni predaji ter da mu je bila več čas nudena individualna zdravstvena obravnava in da je prejemal terapijo z različnimi zdravili, predvsem zaradi diagnosticiranja posttravmatske travme, zato mu je bilo omogočeno zdravniško spremstvo ob predaji, je po stališču tožnika nepravilen zaključek tožene stranke, da vse to kaže na celostno obravnavo tožnika in njegovega problematičnega vedenja. Predvsem se zdi tožniku zaskrbljujoča navedba nemških organov v dokumentaciji, da je tožnik iskan s strani ZDA zaradi sodelovanja pri oblikovanju teroristične skupine, kar je toženo stranko vodilo k zaključku o ogrožanju celovitosti in varnosti RS, njenih obrambnih interesov, kakor tudi interesov širše mednarodne skupnosti, zaradi česar je dne 21. 5. 2021 zahtevala varnostno preverjanje tožnika, kar je štela za nujno potrebno, glede na tako navedbo v posredovani dublinski dokumentacij. Temu očitku tožnik izrecno nasprotuje, saj sam meni, da bi tožena stranka, kolikor bi resnično verjela, da je nevaren, tako preverjanje zahtevala nemudoma. Tožnik poudarja, da taki navedbi niti ne more ugovarjati, saj ne ve, na čem sploh temelji. Zato se sprašuje, ali je Center za tujce Postojna nekakšen "ameriški Guantanamo" za "skladiščenje" posameznikov, če bi se morebiti pozneje slučajno ugotovilo, da so nevarni slovenski državi, ker so morda "iskani" v ZDA in bi jih morda kdaj bilo potrebno tja izročiti. V tej zvezi še pojasnjuje, da je bil iskan s strani ZDA zaradi dogodka v letu 2004, kar je bilo nato nazadnje podaljšano za leto 2018, potem pa ne več. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa niso navedeni nobeni dokazi glede resne obtožbe o tem, da je potencialno varnostno sporen, še zlasti glede na dejstvo, da poročilo obeh navedenih slovenskih organov v zvezi z njegovim varnostnim preverjanjem ni znano. Prav tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjeno, da je ukrep nujno potreben tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Zato tožnik meni, da je omejitev njegove osebne svobode iz navedenega razloga pravno nedopustna glede na slovenski pravni red in mednarodne pogodbe o izročitvi ter sklenjene sporazume z ZDA. Kar pa zadeva navedbe o celostni obravnavi tožnika in njegovega problematičnega vedenja to po stališču tožnika ne more biti obrazložitev ukrepa glede na drugi razlog omejitve gibanja. Tožnik poudarja, da je več kot eno leto prebival v Azilnem domu v Ljubljani, kjer je imel vsakodnevne socialne stike z ostalimi tam nastanjenimi prosilci in zaposlenimi ter uradnimi osebami, sodeloval je pri dnevnih aktivnostih, tudi s prostovoljci in otroki, pa ni nikoli kršil hišnega reda doma, niti na njegovo vedenje ni bilo nobenih pripomb, niti očitkov o nasilnosti, kar se zdaj očita tožniku na dveh standardnih obrazcih dublinskega postopka. V zvezi z varnostno presojo nemških varnostnih organov glede njegove premestitve v Slovenijo se tožnik ne strinja, da sme vsebinska odločitev tožene stranke temeljiti na tem dejstvu, ki se prvič navaja šele ob njegovi drugi premestitvi v Slovenijo, ki je kot članica EU prav tako uporabnica vseh informacijskih sistemov varnostnih organov, pa tudi ostalih, za izmenjavo informacij z ZDA. Še zlasti zato, ker iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik predstavljal grožnjo varnosti Republike Slovenije, pa tudi zato, ker se za takšne očitke na mednarodnem nivoju tovrstne informacije v praksi pridobijo v zelo kratkem času, v uri ali dveh. V zvezi z milejšim ukrepom, to je pridržanje na območje Azilnega doma, ki po oceni tožene stranke ne bi bil učinkovit ukrep, tožnik v zvezi z izrazito begosumnostjo pojasnjuje, da je bil ob prihodu v Republiko Slovenijo in podani prošnji v zelo slabem psihofizičnem stanju, v hudih bolečinah zaradi vnetja noge in zlomljene nožne proteze, zdravnik v Azilnem domu pa mu je pojasnil, da je upravičen le do osnovnega zdravljenja, tako da je v Nemčijo odšel izključno zaradi zdravstvenih razlogov. Tam so mu oskrbeli amputirano nogo, kar pa mu v Sloveniji ni bilo zagotovljeno. Tudi zato sam meni, da ga je kot prosilca za mednarodno zaščito potrebno obravnavati kot ranljivo osebo. Dodatno še navaja, da je po vrnitvi iz Nemčije jeseni 2019 ostal približno leto in sedem mesecev v Azilnem domu in da je zoper negativno odločbo sprožil upravni spor, v katerem je bilo sicer odločeno njemu v prid, vendar pa, ko je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki, tožnik ni več zdržal take negotovosti. Šele sedaj razume, da morda ni ravnal prav, vendar pojasnjuje, da tedaj ni dojel dolgotrajnosti postopka, niti kratkega poteka sodne obravnave. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

7. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa njegovega pridržanja v Centru za tujce, kar v posledici pomeni premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Kolikor sodišče drugače ugotovi dejansko stanje od tožene stranke, namreč sodba v takem primeru še ni pravnomočna. Zato tožnik meni, da je s tem izkazan njegov pravni interes, da se odloči tudi o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Ta je nujna že zaradi prenosa Direktive o sprejemu v slovenski pravni red, ki ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje. Ker tožnik meni, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode z nezakonitim odvzemom prostosti, tudi meni, da je potrebno izdati ureditveno začasno odredbo, ki jo predlaga, da se zagotovi učinkovito sodno varstvo v skladu s 4. odstavkom 15. člena Ustave in 2. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ker predstavlja nezakonit odvzem prostosti težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je po mnenju tožnika potrebno izdati predlagano začasno odredbe. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja pa odtehta tudi javna korist, saj ne more biti v javno korist to, da se nadaljuje pridržanje osebe, ki je pridržana nezakonito. Sodišču zato predlaga, naj toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in ga izpusti. Tožnik tudi v nadaljnji pripravljalni vlogi v celoti vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in zahtevah ter jih še dodatno pojasnjuje.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 v danem roku predložila predmetne upravne spise, skupaj z odgovorom na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem vztraja pri izdanem sklepu, za katerega meni, da je pravno pravilen in zakonit. Navaja, da se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je dopis nemških migracijskih organov za trenutni postopek nerelevanten. čeprav je tožnik morda skladno navajal svoje osebne podatke, pa to njegove istovetnosti še ne izkazuje, ker ni predložil originalnega osebnega dokumenta, ki je po tožnikovih navedbah ostal pri nemških migracijskih organih, zato je tožena stranka že sprožila postopek pridobitve informacij glede omenjene osebne izkaznice. Ta je za tožnika relevantna le, če se zagotovi njegova prisotnost na ozemlju Republike Slovenije. To pa je ob predpostavki, da je begosumen, saj je Slovenijo že dvakrat zapustil, mogoče zagotoviti le z omejitvijo gibanja. V zvezi s tožnikovim zanikanjem očitka ZDA o vpletenosti v oblikovanje teroristične skupine, za kar tudi ni nobenih dokazov, tožena stranka pojasnjuje, da je prav iz tega razloga zaprosila pristojne slovenske organe za njegovo varnostno preverjanje, da se razčistijo dvomi o tožnikovi potencialni nevarnosti. Ker je očitno Azilni dom v konkretnem primeru neprimeren za izvedbo ukrepa omejitve gibanja ob predpostavki, da ga je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil brez težav, se toženi stranki zdi edina primerna institucija za njegovo izvedbo Center za tujce. Glede na to, da je tožnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe vezal za čas do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe, se ji zdi tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe nesmiselna.

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi 2. 6. 2021 vpogledalo in prebralo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka ter v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

11. V zvezi z imenom svojega rojstnega kraja I. oziroma J. kot predela I., je tožnik pojasnil, da gre sicer za dva kraja v isti občini ..., ki obsega več kot 200 km2 ter še pojasnil, da se tudi mesto N. smatra kot predel I., kljub še večji oddaljenosti od I. kot J.. Na posebno vprašanje, ali je bil v Nemčiji nastanjen v zaprtem tipu nastanitve, je tožnik pojasnil, da je bil v Nemčiji teden dni nastanjen v kampu odprtega tipa, ostalo pa je bil v kampu zaprtega. Na vprašanje, ali je v Centru za tujce deležen medicinske oskrbe je to potrdil in še pojasnil, da je tam zagotovljena stalna prisotnost zdravnika. Na posebno vprašanje je izpovedal, da se ne počuti dobro ter opisal svoje zdravstvene težave. V odgovor na vprašanje, ali je bil seznanjen s prepovedjo samovoljne zapustitve Azilnega doma oziroma Slovenije je povedal, da je bil s tem seznanjen in da to svojo odločitev sedaj obžaluje in se za to opravičuje, vendar je bil tedaj depresiven in si ni zmogel drugače pomagati. Dodatno je na posebno vprašanje izpovedal, da ves čas med trajanjem svojega bivanja v Azilnem domu ni nikoli imel nikakršnih težav z nikomer, da je delal ter obiskoval tudi tečaje, med drugim dva tečaja slovenskega jezika. Glede navedbe svojega imena v Nemčiji je izpovedal, da je tudi tam podal svoje pravo ime, ki pa so ga le napačno zapisali. Glede drugačnih imen je še pojasnil, da je bila to napaka agentov organizacije K. v Iraku, ki so takrat napačno zapisali ime tožnika, ko so ga zaslišali.

12. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na določbo 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 1. in 4. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Po določbi 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Po določbi 4. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi tovrstni ukrep kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, ki jo predstavlja ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. S to določbo je zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Direktiva o sprejemu. Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca je dopustno pridržati le v primerih, kadar to zahteva zaščita nacionalne države ali javnega reda. O navedenih določilih Direktive o sprejemu se je že izreklo tudi Sodišče EU, ki je o določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu izrazilo stališče, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP1. 13. Sodišče pri tem dodaja, da zaščita nacionalne varnosti, ustavne ureditve in javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih ter da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. To izhaja iz 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah2, po katerem ima vsak posameznik pravico do prostosti in osebne varnosti. Nihče ne sme biti samovoljno prijet ali priprt. Nikomur ne sme biti vzeta prostost, razen iz razlogov in po postopku, kot to določa zakon. V zadnjem odstavku te določbe pa je zagotovljen med drugim tudi dostop do učinkovitega pravnega sredstva vsakega priprtega, ki mu je odvzeta prostost, zoper izrečeni ukrep. Glede na navedeno mora biti zato uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi individualne presoje vsakega posamičnega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Dokazno breme pa je pri tem glede preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve in razlogov javnega reda na strani države, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža navedene dobrine, kot so varnost države ali ustavne ureditve in javnega reda. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali zadevna oseba oziroma njeno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za varnost države ali ustavno ureditev in javni red.

14. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se je tožena stranka oprla na 1. in 4. alinejo 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1, v dejanskem pogledu pa je svojo odločitev oprla na podatke iz dokumentacije, ki so jo toženi stranki posredovali nemški migracijski organi: tako iz zahteve za ponovni sprejem tožnika z dne 7. 4. 2021 izhaja, da se je v Nemčiji predstavljal kot D. D., rojen ... 10. 1982 v kraju J. v Iraku, toženi stranki se je predstavil kot E. E., roj ... 10. 1982 v kraju I. v Iraku, na glavni obravnavi pred sodiščem pa se je predstavil kot E. E., roj. ... 10. 1982 v mestu I. oziroma J., ki je predel mesta I.. Sodišče se strinja s tožnikom, ki je v tožbi in na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi prepričljivo in verodostojno pojasnil, da je mogoče ugotovljene razlike v zapisih osebnega imena "M." (v Nemčiji) ter "L." (v Sloveniji) pripisati jezikovnim posebnostim oziroma pravilom nemškega in slovenskega jezika, kar enako velja tudi za razlike v zapisih imen krajev I. ter J.. Po mnenju sodišča je sprejemljivo tudi pojasnilo tožnika glede opisa njegovega kraja J. kot predela I., kljub nezanemarljivi geografski razdalji med njima, saj sta oba del iste province (... s prestolnico I.). Razen tega je tožnik tožbi priložil fotografijo svoje osebne izkaznice s fotografijo (priloga A3), ki je enaka fotografiji tožnikove osebne izkaznice, ki se že nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in jo je tožnik že predhodno tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite posredoval toženi stranki dne 4. 11. 2019, skupaj s fotografijami osebnih dokumentov svojih družinskih članov (in domače hiše). Ker pa iz Priloge III standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem z dne 19. 3. 2019, ki se prav tako nahaja med listinami predloženega upravnega spisa iz rubrike "Osebni podatki prosilca" izhaja, da so nemški migracijski organi v odgovor na vprašanje "(3.) Ali prosilec uporablja/je uporabljal druga imena?" označili odgovor v rubriki "Ne" in še zlasti ker nemški migracijski organi vse do dneva, ko je bila razpisana glavna obravnava pred naslovnim sodiščem (2. 6. 2021) niso sploh odgovorili na pisno zaprosilo tožene stranke (z dne 24. 5. 2021 - Priloga V - Zahtevek za informacije v skladu s členom 34 Uredbe (EU) št. 604/2013), sodišče ocenjuje, da razlog za odrejeni ukrep omejitve gibanja tožniku po 1. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni več verjetno izkazan, tudi ob upoštevanju pojasnila tožnika, ki pripisuje navajanje različnih "alias" imen v dopisu nemških migracijskih organov (z dne 26. 4. 2021) napaki agentov organizacije K. v Iraku, ko so (leta 2003) zaslišali tožnika in so napačno zapisali njegovo ime.

15. Sodišče, ki mora v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali zadevna oseba (oziroma njeno ravnanje) pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za varnost države ali ustavno ureditev in javni red v smislu 4. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, v nadaljevanju tako ugotavlja, ali je tožena stranka v času izdaje izpodbijanega sklepa ustrezno upoštevala tudi načelo sorazmernosti z elementom nujnosti, tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko glede odgovora na vprašanje, ali je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izrečeni ukrep pridržanja tožnika na Center za tujce v tedanjih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka v svoji obrazložitvi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V tej zvezi tudi ugotavlja, da je tožena stranka temu ustrezno nemudoma (21. 5. 2021) pozvala oba pristojna nacionalna organa, da varnostno preverita tožnika. Vendar nobeden izmed navedenih dveh nacionalnih varnostnih organov vse do datuma razpisane glavne obravnave (2. 6. 2021) ni posredoval nikakršnih novih ugotovitev, zato se je sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov pri svoji odločitvi oprlo ugotovitve pristojnih varnostnih organov z dne 19. 3. 2020 in 20. 3. 2020, iz katerih sledi, da ni na razpolago nobenih informacij, da bi tožnik izkazoval radikalna stališča ali poveličeval nasilna dejanja in teroristične napade. Teh ugotovitev pa po presoji sodišča ne more omajati zgolj zaznamek nemških migracijskih organov v Annexu IX (Standard form for exchange of health data prior to a Dublin transfer pursuant to article 32 (1) of Regulation (EU) No 604/2013 - Common Health Certificate, v rubriki Any other comments: "The applicant is wanted in the United States, because of formation of terrorist group") z dne 4. 5. 2021 (brez navedbe vira). Ob ugotovitvi, da ima tožnik očitno resne zdravstvene težave, ki jih je tudi sam podrobno opisal na naroku za glavno obravnavo, razen tega pa izhajajo tudi iz podatkov zdravstvene dokumentacije v listinah predloženega upravnega spisa, sodišče namreč ne ocenjuje, da bi tožnik predstavljal resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu.

16. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je v zadevi meritorno odločilo po opravljeni glavni obravnavi tako, da je izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 4. alineje 1. odstavka 33. člena v povezavi z 62. členom ZUS-1. K točki 2:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi (izpodbijani sklep je razveljavljen), torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. 2 Sprejet 16. decembra 1966, veljati je začel 23. 3. 1976.