Jedro

Pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu. To pomeni, da je izpolnitev mogoče šteti za opravljeno, čeprav ima napake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 75696/2012 z dne 29. 5. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku za znesek 1.166,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 dalje do plačila in v 3. odstavku za znesek 218,12 EUR.

II. Ta sklep o izvršbi se v ostalem delu v 1. in 3. odstavku razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.681,31 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 14. 10. 2010 sklenili pogodbo o postavitvi atenskega stolpa na R. št. C1711-10-490023 (v nadaljevanju: pogodba) za izvedbo gradbeno - obrtniških in instalacijskih del po projektni dokumentaciji. Zadnji dan pogodbenega roka je bil 1. 2. 2011, stranki pa sta z aneksom z dne 22. 4. 2011 rok sporazumno podaljšali do 30. 3. 2011. Dela so bila izvedena, količina in vrednost del nista sporna. Tožena stranka je po izstavitvi zadnje situacije dne 28. 12. 2011 zaradi zamude tožeče stranke z izvedbo del odštela pogodbeno kazen v višini 5% pogodbene vrednosti, ki jo tožeča stranka s to tožbo vtožuje. Trdi namreč, da je pogodbena kazen neutemeljena, ker do zamude tožeče stranke ni prišlo oziroma je bila zamuda posledica ravnanj tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zadevi odločalo ponovno, saj je višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1565/2014 z dne 21. 4. 2015 prvič izdano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Bistveni razlogi so bili v tem, da sodba sodišča prve stopnje ni imela dovolj razlogov o materialnem pravu v konkretni zadevi, in sicer o pravni naravi pogodbene kazni (drugi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ker sodišče ni navedlo, ali so dela, s katerimi je bila tožeča stranka domnevno v zamudi, predstavljala nedokončana dela iz pogodbe ali pa dodatna dela oziroma odpravljanje napak, ni bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje. Ker pa je sodišče v obrazložitvi le povzelo vsebino izvedenih dokazov, tudi dokazna ocena izvedenih dokazov ni bila preverljivo obrazložena (8. člen ZPP).

7. Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje izhajalo iz že ugotovljenega, in sicer, da je bil rok za dokončanje pogodbenih del 30. 3. 2011 in da je takrat tožeča stranka toženo stranko prvič obvestila o dokončanju del, hkrati pa stari antenski stolp še ni bil porušen, kar je bila prav tako pogodbena obveznost tožeče stranke. Iz 5. člena pogodbe je nadalje ugotovilo, da je bila dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu, zato jo je presojalo skladno z drugim odstavkom 247. člena OZ.(1) S tem se strinja tudi tožeča stranka v pritožbi.

8. Po vpogledu v obračun pogodbene kazni (priloga A3) je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je tožena stranka poleg 23 dni prekoračenega pogodbenega roka v pogodbeno kazen vštela še rok za odpravo pomanjkljivosti v višini 86 dni in tako določila 109 dni pogodbene kazni (upoštevala pa je 5 % pogodbeno omejitev). Ker pogodbena kazen za prekoračitev roka za odpravo pomanjkljivosti ni bila dogovorjena, tožena stranka pa si je pridržala pravico do pogodbene kazni za 23 dni zamude(2) (kar izhaja iz zapisnika o prevzemu 6. 5. 2011), je zato po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka zamujala z izpolnitvijo le glede rušenja antenskega stolpa. Ker je 25. 4. 2011 tožeča stranka obvestila toženo stranko, da so dela po pogodbi končana in objekt pripravljen za predajo, ni pa podala nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka zakrivila nemožnost porušenja starega stolpa do pogodbeno določenega roka, torej do 30. 3. 2011, je sodišče razsodilo, da tožena stranka ni upravičena do plačila 5 % pogodbene cene, ampak le za pogodbeno kazen v višini 0,2 % pogodbene cene za 23 dni, to je 4,6 %. Za to razliko je tožbenemu zahtevku ugodilo, v ostalem delu, za 13.414,68 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Tožeča stranka pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila dogovorjena pogodbena kazen za izpolnitev obveznosti v ožjem smislu (izpolnitev je šteti za opravljeno, čeprav ima napake) in da si je tožena stranka pridržala uveljavljati pogodbeno kazen le za 23 dni zamude. Vendar trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila tožena stranka upravičena obračunati pogodbeno kazen za 23 dni, v zvezi s to zamudo pa sodišče tudi ni obrazložilo, za kakšno zamudo je šlo, zato v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dokazna ocena pa ni v skladu z 8. členom ZPP. V izogib ponavljanju pritožbenih navedb se pritožnica sklicuje na 11., 12., 13. in 14. točko svoje prve pritožbe.

10. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, s katerimi deli konkretno naj bi bila tožeča stranka (za sedaj ugotovljenih 23 dni) v zamudi, in ali je šlo za nedokončanje dela ali pa za odpravljanje kozmetičnih oz. drugih napak, so neutemeljene. V izpodbijani sodbi je namreč sodišče prve stopnje jasno zavzelo stališče, da je bila med strankama dogovorjena zamuda v ožjem smislu, kajti nikjer ni bilo posebej dogovorjeno, da bi bila pogodbena kazen določena zaradi slabe ali nestrokovne izvedbe del (prim. zadnji stavek 3. točke in izrecno 10. točko obrazložitve). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožeča stranka zamujala le z rušitvijo antenskega stolpa, pa tudi, da si je tožena stranka iz naslova zamude zaradi prekoračitve roka za odpravo pomanjkljivosti neutemeljeno pridržala pogodbeno kazen za 86 dni (7. točka obrazložitve).

11. Da je bilo rušenje starega antenskega stolpa pogodbena obveznost tožeče stranke, je poleg tožene stranke trdila tudi sama tožeča stranka. Tožeča stranka bi zato torej morala stari stolp porušiti do roka za izvedbo del, to je do 30. 3. 2011. Zato je pravilen tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da dela do 30. 3. 2011 še niso bila zaključena in je naslednji dan nastopila zamuda tožeče stranke z izpolnitvijo v ožjem smislu. Pritožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da je v postopku podala trditve in dokaze, iz katerih izhaja, da starega stolpa ni mogla zrušiti, ker tožena stranka z njega ni odstranila elektronike. Res dolžnik ne more odgovarjati za vzrok, ki je izven sfere njegovega delovanja (prim. 250. člen OZ). Vendar je višje sodišče že pri prvem odločanju v tej zadevi pojasnilo, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo ravnanje tožene stranke, ki je zakrivilo nemožnost porušenja starega stolpa do pogodbeno določenega roka. Tožeča stranka namreč ni podala nobenih trditev v smeri, da bi na primer toženo stranko že pred 30. 3. 2011 pozivala k odstranitvi elektronske opreme na stolpu oziroma da je bila odstranitev elektronske opreme mogoča že pred tem rokom, kar bi posledično omogočilo pravočasno rušenje starega stolpa in s tem pravočasno izpolnitev tožeče stranke. Zato se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svoje trditve in dokaze, s katerimi je izkazovala, kdaj je bila tehnika s starega dejansko prenesena na nov antenski stolp. Na tožeči stranki je namreč trditveno in dokazno breme, da zamuda ni nastala zaradi njenih ravnanj in da zanjo ni odgovorna, zato s tako pomanjkljivimi trditvami, odgovornosti tožene stranke za zamudo z rušenjem starega antenskega stolpa ne more izkazati.

12. Očitek o pomanjkanju bistvenih razlogov zato ni utemeljen, višje sodišče pa še dodaja, da pritožbenih trditev iz 11., 12., 13. in 14. točke prve pritožbe, na katere se sedaj sklicuje pritožnica, ni preizkušalo, saj so bile že izčrpane ob odločanju o pritožbi zoper prvo izpodbijano sodbo. Pritožba je namreč enovito pravno sredstvo, o katerem se praviloma odloči z eno odločbo, zato o njej v tem pritožbenem postopku višje sodišče ne more več odločati. Zgolj sklicevanje na navedbe, ki jih je stranka dala v drugi pritožbi, zato ne zadostuje.

13. Pritrditi gre sicer pritožbeni trditvi, da so razlogi sodišča v zvezi z zamudo deloma protispisni (5. točka obrazložitve sodbe), deloma pa nerazumljivi (8. točka obrazložitve sodbe), kar bi lahko pomenilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar višje sodišče ugotavlja, da pri razlogih v obrazložitvi ne gre za tako hude pomanjkljivosti, da bi to terjalo ugoditev pritožbi. Višje sodišče jih je lahko brez kršitve načela neposrednosti in pravice do izjavljanja lahko samo odpravilo z dodatno obrazložitvijo.

14. Sodišče prve stopnje se v 5. točki obrazložitve sklicuje na urgenco tožene stranke z dne 19. 4. 2011 (priloga B11 spisa), iz katere izhaja, da je bila antenska tehnika na novi stolp prenesena 13. 4. 2011 in se je takrat pričelo z rušitvijo novega stolpa. V zvezi s tem dopisom se sodišče nadalje izrecno sklicuje na opozorilo tožene stranke, da je zamuda že nastala in da bo tožena stranka kot datum dokončanja del štela (ponovno - dodalo višje sodišče) pisno obvestilo. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da je 25. 4. 2011 tožeča stranka na ta dopis odgovorila in toženo stranko obvestila, da so dela s pogodbo končana. Glede na to, da se sodišče prve stopnje sklicuje na prilogo A7 spisa, višje sodišče ugotavlja, da gre za dopis z dne 22. 4. 2011 in ne z dne 25. 4. 2011, kot je navedeno v obrazložitvi, zato gre pri tej protispisnosti verjetno za tipkarsko napako, sploh upoštevaje obrazložitev sodišča v nadaljevanju.

15. V 6. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo vsebino prevzemnega zapisnika z dne 6. 5. 2011 (priloga B12 spisa) in iz nje v 7. točki obrazložitve zaključilo, da si je tožena stranka pridržala pravico do pogodbene kazni za 23 dni zamude.

16. V 8. točki obrazložitve je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zamujala z izpolnitvijo po pogodbi le glede rušenja antenskega stolpa, vendar je v nadaljevanju obrazložitve, glede na to, da se pri izračunu časa zamude sklicuje na čas od 30. 3. 2011 do obvestila (ki je bilo, kot zgoraj ugotovljeno, dano 22. 4. 2011), 23 dni zamude utemeljilo z nerazumljivimi datumi, namreč od 30. 3. 2011 do 12. 4. 2011. Vendar višje sodišče ugotavlja, da gre očitno tudi pri tem datumu za pisno pomoto. Sodišče prve stopnje se namreč pri tem izrecno sklicuje na prvi odstavek 4. člena pogodbe med strankama, ki v zvezi z rokom za dokončanje del omenja obvestilo izvajalca, da so dela končana, obvestilo pa ima datum 22. 4. 2011. Ob zgoraj ugotovljenem, da je namreč tožeča stranka po tem, ko je bil antenski stolp podrt, o dokončanju del toženo stranko obvestila dne 22. 4. 2011, se tako izkaže, da je zamuda tožeče stranke trajala 23 dni (od 31. 3. 2011 do 22. 4. 2011), zato je zaključek sodišča prve stopnje v nadaljevanju pravilen: posledično je namreč sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo, da je za vsak dan zamude tožena stranka upravičena do pogodbene kazni v višini 0,2% pogodbene vrednosti (ta je znašala 291.623,50 EUR), pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni v višini 13.414,68 EUR in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je s tožbo zahtevala 14.581,18 EUR, utemeljen le do 1.166,50 EUR.

17. Pritožba tožeče stranke zato tudi glede ugotovljenega trajanja zamude ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanih II. ter III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih dejstev, ki bi prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): 2) Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo.

Op. št. (2): Ob upoštevanju petega odstavka 251. člena OZ: 5) Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.