Jedro

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).

Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.

Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tudi sicer navidezen očitek absolutne bistvene kršitve in le nedopusten poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Dogovor o popravilu vozila povsem zadošča za (pravni) zaključek o obstoju podjemne pogodbe. Dogovor o poskusu uveljavljanja garancije pa za (pravni) zaključek o obstoju mandatne pogodbe. Povsem dovolj je "analizirano", kaj je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama. Ni šlo le za dogovor o poskusu uveljavljanja garancije oziroma za brezplačno storitev v okviru garancije, kjer bi tveganje zavrnitve garancije nosila tožnica. Odveč je pripomniti, da je "toženčeva zgodba" že sama po sebi nerazumna in življenjsko nelogična. Že zgoraj je pojasnjeno, da v tem sporu niso pravno relevantne morebitne nepravilnosti ravnanj tožnice pri uveljavljanju garancije. Ob navedenem se pritožbeno sodišče do vseh pritožbenih očitkov v tej smeri ne opredeljuje, saj niso utemeljeni oziroma relevantni, ker ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

11. Neopredelitev do izpovedb ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka, pri čemer iz izpodbijane sodbe tudi sicer ne izhaja, da se sodišče v zadostni meri ne bi opredelilo do izpovedb zaslišanih v tem postopku. Le navidezno je uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev, s katerimi se uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (konkretneje zmotna dokazna oceno), s selektivnim sklicevanjem na nekatera ugotovljena dejstva (da je bilo popravljeno vozilo vrnjeno toženki, da je bil račun izdan šele približno pol leta po popravilu, da je vozilo izpolnjevalo vstopne pogoje za garancijo, ipd.) in z dodajanjem neugotovljenih dejstev (npr. da je bilo vozilo k tožnici pripeljano (le) zaradi uveljavljanja garancije, da je bil odprt garancijski nalog, ipd.). Izpovedbe so bile dokazno ocenjene (iz izpodbijane sodbe je razvidno katerim izpovedbam in njihovim delom je sodišče prve stopnje sledilo). Sklicevanje na vsebino nekaterih izpovedb (npr. kaj je izpovedal prevzemnik vozila in o čem je bil prepričan, ipd.) je zgolj navidezen in neutemeljen očitek bistvene kršitve, ki prikriva v sporu majhne vrednosti neupošteven očitek izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (očitek zmotne dokazne ocene). Enako velja za izpostavljanje "odločilnega dejstva" o poteku časa pri izstavitvi računa, ki to niti ni in kar je nenazadnje pojasnjeno z neuspešnim poskusom uveljavljanja garancije. Sodba ima povsem zadostno argumentirane in konsistentne razloge o pravno relevantnih dejstvih, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, ter jo je mogoče preizkusiti. Relevantnim navedbam toženca oziroma z njo povezani izpovedbi prevzemnika vozila sodišče prve stopnje evidentno ni sledilo. Pravno nerelevanten (glej razloge zgoraj) je del izpovedbe ene izmed izmed prič o normalnem poteku uveljavljanja garancije. Toženka je bila o zavrnitvi garancije vsekakor obveščena (glej npr. ugotovitve o telefonskem pogovoru, ki ga je prekinila), pri čemer ni razumljiva pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s "pravočasnostjo obvestila" o zavrnitvi garancije, kar nenazadnje niti ni pravno relevantno. Povedano sklepno, omenjeni očitek absolutne bistvene kršitve ni utemeljen.

12. Absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za očitek tako imenovane protispisnosti, ki je podana le v primeru, če sodišče v sodbo prenese vsebino dokaza, ki je dokaz nima. Takšna kršitev ni in ne more biti podana, če sodišče dokaz napačno dokazno ovrednoti. Napačna dokazna ocena je (kot je zgoraj že večkrat pojasnjeno) v sporu majhne vrednosti nedopusten in posledično neupošteven pritožbeni očitek. Tudi v tem delu pritožbe toženec (med drugim) uveljavlja (neupoštevne) navidezne očitke absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica pri sprejemu vozila odprla delovni nalog (op. to je ugotovljeno ne samo na podlagi pričanja osebe, ki je vozilo prevzela na servis, ampak tudi delovnega naloga, ki sta ga predložili obe pravdni stranki). Priča, ki je pri tožnici sprejela vozilo, je izpovedovala tako o odprtju delovnega naloga kot o odprtju garancijskega naloga, zato je zapis sodišča prve stopnje, da je govorila o odprtju delovnega naloga, samo predmet dokazne ocene in ne pomeni očitane absolutne bistvene kršitve. V 15. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno navedeno, kaj je izpovedal kateri izmed delavcev tožnice in kaj je sodišče prve stopnje iz vseh izpovedb, ki jih je dokazno ocenilo, ugotovilo. Nobene protispisnosti ni podane, ker dva izmed treh zaslišanih tožničinih delavcev nista neposredno komunicirala s tožencem oziroma osebami iz njegove sfere. Iz vseh izpovedb izhaja (op. dokazna ocena je), da tožencu nikoli ni bilo obljubljeno ali garantirano kritje popravila iz garancije oziroma brezplačno popravilo. Nesporno je, da je bilo vozilo takrat še v garancijskem roku, medtem ko nikjer v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da so tožničini delavci toženki predstavili postopek uveljavljanja garancije in jo seznanili, da bo v primeru zavrnitve garancije dolžna sama plačati popravilo. V 15. točki obrazložitve je tudi povsem korektno povzeta bistvena vsebina izpovedbe delavca toženca. Nikjer ni zapisa, da je ta izpovedal, kako je le domneval, da bo popravilo krito iz garancije. Kaj naj bi predmetna priča še izpovedala, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ni in ne more pomeniti očitane absolutne bistvene kršitve. Predmetna kršitev namreč ni podana tudi v primeru, če sodišče povsem prezre vsebino dokaza. Pričanje tožničinega delavca, ki je vozilo (očitno) popravil, niti ni pravno relevantno. V izpodbijani sodbi ni ugotovljenega razloga za okvaro sklopke. Tudi zatrjevano selektivno povzemanje izpovedb ne more pomeniti omenjene absolutne bistvene kršitve. Potek garancijskega postopka ni pravno relevanten.

13. Že zgoraj je pojasnjeno, da je delno utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Toženec ni potrošnik. Vozilo je k tožnici pripeljal v popravilo in, ker je bilo v garanciji, je tožnica poskusila stroške popravila kriti iz garancije, ki pa jo je proizvajalec zavrnil. Sklenjeni sta bili podjemna in mandatna pogodba. Iz podjemne pogodbe je tožnica upravičena do plačila, iz mandatne pogodbe pa toženec ne uveljavlja ustreznega nasprotnega zahtevka. Vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje ni predmet zmotne uporabe materialnega prava, ampak pomeni nedopusten očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Garancijske zahtevke je mogoče uveljavljati zoper proizvajalca in prodajalca (glej 481. člen OZ). Tožnica je le pooblaščeni servis. Če garancije ni pravilno uveljavljala, je tožencu morebiti lahko odškodninsko odgovorna, vendar v tej pravdi toženec ne uveljavlja nobene nasprotne terjatve iz naslova kršitve mandatne pogodbe. Da, v konkretni pravdi je stroške popravila, ki ni bilo krito iz garancije, dolžan kriti toženec. In še drugače, v nobenem primeru jih ni dolžna kriti tožnica (podjemnica; pooblaščeni servis, ki ni prodajalec vozila). Tožnica rizika zavrnitve garancije ne nosi. Zavrnitev garancije je nesporno in eno izmed pravno relevantnih dejstev, pri čemer ni relevantno, zakaj je bila garancija zavrnjena. Povedano drugače, vseeno je, če gre za "interno odločitev proizvajalca." S strani toženca predložena sodba VSL II Cpg 127/2025 se nanaša na drugačno dejansko stanje (op. sklicevanje na predmetno sodbo v zvezi z dejstvi in dodajanje lastnih dejstev ter stališč pomeni le nedopusten poskus uveljavljanja očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in na drugačen tožbeni zahtevek (glej razloge omenjene odločbe). Nikjer iz izpodbijane sodbe ni razvidna krivda toženca za nastalo okvaro, pri čemer gre hkrati za nerelevantno vprašanje.

14. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pravilna, zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in sam nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR.