Jedro

Četudi bi bili razlogi za neoveritev pogodbe in opustitev odjave avtomobila na strani tožencev, škoda za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala, s takšno opustitvijo ne more biti v vzročni zvezi. Glede stroškov za najem garaže je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila pogodba o najemu garaže sklenjena še pred potekom veljavnosti registracije (skoraj eno leto prej) oz. celo pred nakupom spornega avtomobila. Kakršnokoli ravnanje tožencev torej ne more biti razlog za stroške, ki jih je imel toženec z najemom garaže oz. škodo, ki naj bi mu s tem nastala. Kljub morebitnim težavam z registracijo avtomobila (ki jih tožnik objektivno tudi ni izkazal) bi moral tožnik situacijo reševati drugače. Toženca bi moral obvestiti o nastali situaciji, česar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje do 13.6.1991, ko je v Gračanico poslal prometno dovoljenje in registrske tablice ni niti poskusil storiti. Če se je tožnik sam lotil "odpravljanja škode" tako, da je avtomobil predelal, je to lahko napravil le na svoje stroške. Za takšno ravnanje pa ni imel nobene opore, zato nastale škode ne more prevaliti na toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi: 1./ bila toženca dolžna tožniku v 15 dneh nerazdelno plačati 951.974,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1993; 2./ bila toženca v 15 dneh dolžna tožniku izročiti s strani drugotoženke overjeno kupoprodajno pogodbo za osebno vozilo znamke VW tip Nova, iz katerega bo razvidno, da je avtomobil odjavljen, ter dokazilo o tem, da so bile registrske tablice vrnjene. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da je v 15 dneh dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 118.778,00 SIT, sam pa nosi svoje pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi med drugim graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila izpoved toženca bolj prepričljiva in logična. Sam toženec je izpovedal, da je še pred prodajo tožnik večkrat prišel v Gračanico na pogovore o nakupu avtomobila. Toženec tam dejansko (še danes) živi, avtomobil je bil ves čas tam, tudi pogodba je bila podpisana v Gračanici. Zato je pritožnik tablice in prometno dovoljenje 13.6.1991 s povratnico poslal v Gračanico; dokumenta, da pošta ne bi bila sprejeta ni nikoli dobil. Tožnik ni mogel predvidevati, da sosed, ki je pošiljko sprejel, le-te ne bo izročil osebno tožencu, ampak jo bo odložil v hiši. Tožnik ne verjame, da je pošiljko uničila vojska. Tožnik tudi ne verjame, da je toženec izgubil pogodbo (dobil je dva izvoda, kar je sodišče prve stopnje spregledalo); kljub temu pa je že od vložitve tožbe leta 1992 vedel za naslov tožnika, pa vseeno ni uredil dokumentov v skladu z zakonom. Tudi če bi bili dokumenti dejansko uničeni v vojnih spopadih, bi toženec lahko zahteval duplikat prometnega dovoljenja, tako da bi lahko uredil odjavo vozila. Toženec se na tožnikove neštete pismene urgence ni javil. Tožnik pa je kontaktiral s F. M., ki je sporni avtomobil prodal tožencu in izvedel, da je imel tudi on s tožencem težave. Neživljenjsko je, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, da pred 13.6.1991 ni kontaktiral s tožencem, saj je urejene dokumetne potreboval za vožnjo. Vožnja s tujimi dokumenti in registracijo drugega kraja ni bila dovoljena. Tožnik je nameraval tablice in prometno dovoljenje zadržati vse do prejema overjene pogodbe, a se je zaradi negotove politične situacije premislil. Nesmiselna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik kot kupec plačati prometni davek, saj sporna prodaja ni bila podvržena prometnemu davku. Kupec potrebuje overjeno kupoprodajno pogodbo, žig občinskega organa, da pogodba ni podvržena prometnemu davku in odjavljeno prometno dovoljenje. Vse to vedno ureja kupec (verjetno mišljeno: prodajalec). V nobenem primeru pa ni kupec odhajal zaradi eventuelnih popravkov v drug kraj ali celo v drugo republiko. Sodišče prve stopnje se je po prepričanju pritožnika premalo poglobilo v upravno zakonodajo. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe natančno opiše kakšen postopek izvede upravna enota, ko lastnik ne vrne tablic. Tak postopek se je, kot navaja pritožnik, vodil tudi proti drugotoženki, zato je trditev, da vozilo do danes ni odjavljeno, nesmisel; razen če se je dokumentacija nezakonito uporabljala za registracijo drugega vozila. Sodišče prve stopnje bi moralo na upravni enoti v Sarajevu raziskati, kaj se je uradno dogajalo s spornim avtomobilom in tablicami. Pritožnik še pojasnjuje, da je največja napaka kupljenega vozila, če ga ne moreš uporabljati. Tožnik je kot dober gospodar najel garažo in avtomobil z velikimi stroški predelal, pridobil atest in ustvaril možnost za uporabo avtomobila. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z dejstvom, da je tožnik avtomobil rabil za potniško službo in da je kupil drug avto, ki mu ga ne bi bilo treba, če bi toženec uredil prepis. Tožnik je vedel, da zaradi osamosvojitve avta ne bo mogel registrirati, čeprav bi mu toženec kasneje prepis uredil, zato je bil v predelavo avtomobila prisiljen, da bi rešil kar se rešiti da. Tožnik tudi vztraja na izročitvi overjene kupoprodajne pogodbe ter prometnega dovoljenja (čeprav duplikata), ker je avto pošteno plačal. Strogo zakonsko gledano tudi karoserije ne sme uporabljati v prometu, če poreklo ni urejeno. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev o 1. točki tožbenega zahtevka je določba 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi omenjene določbe je tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastankom škode oz. dokazati, da mu je bila škoda povzročena z ravnanjem toženca. Tožnik zatrjuje, da predstavljajo škodo, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja tožencev: -stroški za najem garaže (3.200,00 DEM); -stroški za nakup nove šasije in motorja za predelavo spornega avtomobila (1.500,00 DEM); -stroški predelave avtomobila (6.300,00 DEM) in -odškodnina, ker vozila ni mogel uporabljati v višini 8%, kot bi znašale obresti pri Banki Slovenije za čas od 5.7.1990 do 31.3.1993 (3.670,00 DEM). Zahtevek je tožnik popravil tako, da je zahteval 951.974,00 SIT (tolarsko protivrednost 14.770,00 DEM na dan 6.4.1993). Kar se tiče obstoja vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožencev je bilo po zaključku sodišča prve stopnje sporno, zakaj ni prišlo do overitve kupoprodajne pogodbe ter do odjave avtomobila. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do veljavnega prepisa avtomobila ni prišlo zaradi tožnikove neaktivnosti, zato je za kakršnokoli škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpel, odgovoren sam, ne pa toženca. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki vodijo do takšnega zaključka in jih pritožbeno sodišče sprejema; sprejema pa tudi prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s temi ugotovitvami so naslednje: - pravdne stranke so bile dogovorjene, da se bo tožnik zaradi ureditve vseh še odprtih vprašanj zglasil pri tožencih v Sarajevu (takšne prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje nasprotne pritožbene trditve ne omajejo), - v kupoprodajni pogodbi je naveden naslov tožencev v Sarajevu (ne v Gračanici), zato tožnik ni imel razloga, da je pošiljal dokumente v Gračanico; - pogodba je bila zapisana na obrazcu v slovenskem jeziku; kupnina je bila navedena v tuji valuti, kar v času sklenitve pogodbe ni bilo dovoljeno (nasprotno stališče tožnika v pritožbi je zmotno), zato ne bi mogla biti overjena in bi moral pri sestavi nove sodelovati tožnik.

Četudi pa bi bili razlogi za neoveritev pogodbe in opustitev odjave avtomobila na strani tožencev, pritožbeno sodišče poudarja, da škoda za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala, s takšno opustitvijo ne more biti v vzročni zvezi. Glede stroškov za najem garaže je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila pogodba o najemu garaže sklenjena še pred potekom veljavnosti registracije (skoraj eno leto prej) oz. celo pred nakupom spornega avtomobila. Kakršnokoli ravnanje tožencev torej ne more biti razlog za stroške, ki jih je imel toženec z najemom garaže oz. škodo, ki naj bi mu s tem nastala. Kljub morebitnim težavam z registracijo avtomobila (ki jih tožnik objektivno tudi ni izkazal) bi moral tožnik situacijo reševati drugače. Toženca bi moral obvestiti o nastali situaciji, česar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje do 13.6.1991, ko je v Gračanico poslal prometno dovoljenje in registrske tablice ni niti poskusil storiti. Če se je tožnik sam lotil "odpravljanja škode" tako, da je avtomobil predelal, je to lahko napravil le na svoje stroške. Za takšno ravnanje pa ni imel nobene opore, zato nastale škode ne more prevaliti na toženca. Nastanka škode zaradi neuporabe avtomobila - v višini 8%, kot bi znašale obresti pri Banki Slovenije za čas od 5.7.1990 do 31.3.1993 (3.670,00 DEM) toženec ni verjetno izkazal niti po temelju, še manj po višini, zato je sodišče prve stopnje tudi ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje o 2. točki tožbenega zahtevka je pravilna. Tožnik svoj tožbeni zahtevek za izročitev tablic in prometnega dovoljenja očitno temelji na določbi 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnik, ki je lastnik spornih dokumentov, kar je dokazal s predložitvijo kupoprodajne pogodbe za obravnavani avtomobil, bi moral dokazati, da imata toženca omenjene dokumente oz. predmete v posesti. Glede na izpoved tožencev, da omenjenih dokumentov nimata, saj pošiljke tožnika nista prejela; kar je potrdil tudi V. M. (sosed, ki je pošiljko prejel ter pojasnil, da je predmete uničila vojska), je sodišče prve stopnje tudi ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da bi se zadovoljil tudi z izročitvijo duplikata prometnega dovoljenja, vendar pa predstavlja takšna trditev poskus spremembe (razširitve) tožbe, ki v pritožbenem postopku ni več dovoljena (prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Glede zahtevka tožnika, naj mu drugotoženka izroči overjeno kupoprodajno pogodbo za sporni avtomobil pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik nima interesa za takšen zahtevek. Tožnik namreč razpolaga s pogodbo za avtomobil, ki je nihče ne izpodbija, bila pa je tudi realizirana; poleg tega je tožnik avtomobil predelal, zato je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu.

V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena. Tako za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno kakšen je upravni postopek v zvezi z odjavo avtomobila, kakšne podatke o spornem avtomobilu imajo na upravni enoti v Sarajevu, ali je bila sporna kupoprodajna pogodba podvržena plačilu prometnega davka ali ne; kakšen je bil običajen postopek pri nakupu avtomobila in kaj je opravil kupec, kaj pa prodajalec; pa tudi ne kakšne izkušnje je imel s tožencema kot kupcema avtomobila F. M..

Pritožbene trditve so torej neutemeljene; sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno, popolno in izvedene dokaze pravilno ocenilo. Višje sodišče pa tudi ugotavlja, da ni podan nobeden od tistih pritožbenih razlogov na katere v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo pojasnjeno, pravilno uporabilo materialno pravo; storilo pa tudi ni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92).