Jedro

Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega akta. Gramatikalna razlaga lahko pripelje edino do zaključka, da so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci, saj Akt, ko določa obveznost plačevanja omrežnine in kriterije za njeno višino, govori v ostalih členih le o končnih odjemalcih. Tako tudi namenska razlaga določb Akta pripelje do enakega zaključka, da mora proizvajalec, ki je hkrati tudi prejemnik energije, plačati omrežnino glede na količino prejete energije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 20.2.2012 ostane v celoti v veljavi (tako, da mora tožena stranka tožeči plačati zneske 39.256,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2011, 59.039,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2011, 42.067,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2011, 28.493,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2011, 29.073,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2011, 21.352,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2011 ter stroške izvršilnega postopka v znesku 46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 3.179,00 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 3.555,00 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 z dne 20.2.2012 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 219.284,27 EUR iz naslova omrežnine. Med strankama je bilo sporno, kako tolmačiti določbe v spornem obdobju veljavnega Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Akt) glede na to, da je tožena stranka tako prejemnik kot proizvajalec električne energije. Akt je po mnenju sodišča prve stopnje potrebno razlagati tako, da se upošteva razliko med uporabniki, ki so zgolj prejemniki, in uporabniki, ki so hkrati prejemniki in proizvajalci, saj povzročajo različne obremenitve omrežja. Tožeča stranka bi morala uporabiti definicijo, ki kot prevzemno – oddajno mesto za proizvajalce šteje tisto mesto, kjer se vršita prevzem in oddaja električne energije in za katerega se organizatorju trga z električno energijo prijavlja obratovalna napoved. Tožeča stranka zato ni imela podlage za izstavitev računov v sporni višini. Zahtevek nima podlage niti v pravilih o neupravičeni obogatitvi, saj tožeča stranka niti ne trdi, da je omrežnina pojmovno enaka stroškom uporabe, torej dejanskemu prikrajšanju tožeče stranke.

3. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja pri svoji razlagi Akta in sicer, da Akt v besedilu, v kakršnem je veljal v spornem obdobju, ni razlikoval med uporabniki, ki so zgolj prejemniki, in uporabniki, ki so hkrati prejemniki in proizvajalci. Edini kriterij za omrežnino je zato količina prejete električne energije. Sodišče si napačno razlaga izraze in delitev dela v procesu delovanja elektroenergetskega omrežja. Logika toženke, da proizvajalci ne plačujejo niti elektrike niti omrežnine, izhaja še iz obdobja, ko je bilo elektrogospodarstvo enotno. Danes je sam proces razdeljen med proizvajalce električne energije, sistemskega operaterja, ki skrbi za prenos energije od proizvajalcev do porabnikov na najvišjem napetostnem nivoju, sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, ki energijo distribuira do najmanjših porabnikov, organizatorja trga z električno energijo in trgovce. Tožnik je operater omrežja, kar pomeni, da mora skrbeti, da je omrežje zmogljivo, mora ga vzdrževati, vanj vlagati, uravnavati mora pretoke, kriti izgube med prenosom in podobno. Našteto pomeni obveznosti tožnika, ki predstavljajo njegov strošek, povzročijo pa ga vsi uporabniki omrežja, tako proizvajalci kot odjemalci. Stališče sodišča, da subjekt, ki energijo oddaja, s tem zmanjšuje stroške tožnika z omrežjem, je popolnoma napačno. Stroški nastajajo ne glede na to, ali gre za porabo ali proizvodnjo. Omrežnina ne pomeni plačila energije. Ker gre za gospodarsko javno službo, je način obračunavanja energije predpisan z Energetskim zakonom (EZ) in Aktom. Ta dva zaenkrat nalagata plačevanje glede na odjem električne energije. Energijo za svoje delovanje potrebujejo vsi akterji opisanega procesa. Proizvajalci so tudi končni odjemalci in zanje veljajo pravila za končne odjemalce. V nadaljevanju pritožba napada vsak posamezen argument sodišča prve stopnje in mu očita razlago v nasprotju s pravili razlage pravnih norm. Sodišče je sledilo tolmačenju Javne agencije RS za energijo (JARSE), ki je pod pritiskom proizvodnega lobija popustila in sprejela novelo Akta in nepravilno uvedla saldiranje in želi doseči, da bi se to saldiranje upoštevalo tudi za nazaj. Gre za kršitev osnovnih pravil zakonitosti, veljavnosti pravnih aktov ter pravne varnosti. Akt je bil pred novelo popolnoma jasen – proizvajalce je izenačil s končnimi odjemalci, prevzemno mesto pa sam definira v začetnih določbah, zato ni potrebna nobena dodatna razlaga. Povsem drugače je v enaki zadevi Pg 1 odločilo Okrožno sodišče v Krškem. Pravila za delovanje trga z električno energijo se ukvarjajo z drugim področjem – s trgovanjem z energijo. Med drugim urejajo napovedi porabe in proizvodnje energije, ki so zelo pomembne za uspešno organizacijo trga z električno proizvodnjo. Vsak večji proizvajalec ima običajno več prevzemno predajnih mest, zato so Pravila uvedla fiktivno točko na omrežju, kjer so sešteta vsa ta mesta in je prikazana vsota, koliko energije bo s strani proizvajalca na voljo v omrežju. To pa s samo količino v resnici pretečene energije v omrežju nima zveze. Pravil zato v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Novela je dejansko uvedla tujek, ki v Akt ne sodi.

4. V odgovoru na pritožbo se je tožena stranka strinjala z razlogi sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V tej zadevi je sporna le razlaga Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Akt) in sicer glede osnove za obračun omrežnine: ali je to količina prejete električne energije ali pa razlika med prejeto in oddano električno energijo. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, napačna.

7. Pravno podlago obračunavanju omrežnine predstavlja Energetski zakon. V spornem obdobju je veljal Energetski zakon, objavljen v Uradnem listu št. 79/1999 s spremembami in dopolnitvami (Uradni list RS. št. 8/2000 - popr., 52/2002 - ZJA, 110/2002 - ZGO-1, 50/2003 - Odl. US, 51/2004, 118/2006, 9/2007 - popr., 70/2008, 22/2010 in 37/2011 - Odl. US), ki je določal, da je cena za uporabo omrežja cena, ki jo odjemalec električne energije plača za dostop do omrežij in je sestavljena iz omrežnine in dodatkov k omrežnini (četrta alineja 4. člena EZ), pri čemer je odjemalec pravna ali fizična oseba, ki je na pogodbeni osnovi oskrbovana z energijo ali gorivi za lastno rabo ali za nadaljnjo prodajo (dvainštirideseta alineja 4. člena EZ). Omrežnina pa je del cene za uporabo omrežja, ki je namenjen plačevanju izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskih operaterjev distribucijskih in prenosnih omrežij in pokrivanju stroškov sistemskih storitev (štiriinštirideseta alineja 4. člena EZ). Omrežnino torej plačajo odjemalci električne energije in se obračunava pri porabi električne energije in ne pri proizvodnji. Ker ima vsa električna energija, ki poteka po omrežju, na koncu svojega odjemalca (1), odjemalci pa plačujejo omrežnino, bi bilo na ta način logično doseženo plačilo omrežnine za vso električno energijo, ki poteka po omrežju (in ki obremenjuje omrežje), ne glede na to, ali je v omrežje prišla od domačih ali tujih, velikih ali malih proizvajalcev.

8. Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega akta. Gramatikalna razlaga lahko pripelje edino do zaključka, da so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci, saj Akt, ko določa obveznost plačevanja omrežnine in kriterije za njeno višino, govori v ostalih členih le o končnih odjemalcih. Če ne bi bili izenačeni, bi to pomenilo, da proizvajalci, ki so hkrati odjemalci, nimajo obveznosti plačevanja omrežnine, saj v Aktu ni nobene določbe, ki bi urejala obveznost plačevanja omrežnine in se nanašala na koga drugega, razen na končne odjemalce. Poleg tega EZ, ki je podlaga Aktu, govori o odjemalcih (in ne o „končnih odjemalcih“) kot zavezancih za plačilo uporabnine. Kot rečeno, je omrežnina nadomestilo za uporabo omrežja. Omrežje uporabljajo tako proizvajalci, ki električno energijo oddajajo, kot prejemniki, ki isto električno energijo prejemajo, kar pomeni, da bi bilo plačevanje omrežnine lahko urejeno na več možnih načinov (plačujejo samo proizvajalci, plačujejo samo končni uporabniki, omrežnina se deli med proizvajalce in porabnike). Zakonodajalec se je odločil, da omrežnino plačujejo samo (končni) prejemniki električne energije. Da pa bi bila plačana uporaba omrežij za vso električno energijo, ki poteka po omrežjih (2), morajo plačati omrežnino vsi prejemniki glede na količino prejete energije. Tako tudi namenska razlaga določb Akta pripelje do enakega zaključka, da mora proizvajalec, ki je hkrati tudi prejemnik energije, plačati omrežnino glede na količino prejete energije. Nenazadnje pa je obveznost vseh končnih prejemnikov, da plačujejo omrežnino glede na količine prejete energije, splošno pravilo. Izjeme bi morale biti izrecno določeno v ustreznem predpisu. Ni sporno, da je (za večje proizvajalce električne energije) drugače določeno šele s spremembami Akta, ki so začele veljati po obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi.

9. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču tožeče stranke, da pri mnenju Agencije ne gre za obvezno pravno mnenje, ki bi ga morale stranke upoštevati, saj za tak pomen in veljavnost mnenja ni podlage v zakonu. Glede na zgoraj povedano tudi ni mogoče šteti, da je bilo v spremembi Akta samo jasno zapisano to, kar je že ves čas veljalo. Šlo je namreč za Spremembo Akta, ki je za nekatere od končnih prejemnikov drugače uredila plačevanje omrežnine (dejansko so zdaj ti prejemniki oproščeni plačevanja omrežnine, saj situacija, ko bi večji proizvajalec porabil več energije, kot jo proizvede, ob normalnem delovanju ni predstavljiva). S spremembo je namreč izrecno določena drugačna ureditev, ki pa velja le za proizvajalce, ki imajo več kot 10 MW inštalirane moči. 10. Niti v v spornem obdobju veljavnem Aktu niti v EZ ni nobene podlage za zaključek, da proizvajalci z oddajo električne energije v omrežje nižajo stroške tega omrežja. Konec koncev gre za pretok (iste) energije po omrežju, ki na koncu (resda pod manjšo napetostjo) pride do končnih odjemalcev, pri čemer je omrežnina nadomestilo za uporabo omrežja. V 86. členu Akta je res določeno, da se stroški, ki se pokrivajo iz omrežnine porazdelijo na posamezne odjemne skupine oziroma skupine končnih odjemalcev v odvisnosti od stroškov, ki jih vsaka posamezna skupina povzroča v omrežju, vendar je iz nadaljnjih določb razvidno, da ne gre za razlikovanje med proizvajalci in odjemalci, temveč se te skupine razlikujejo glede na napetostne nivoje, sezone, dnevni čas,.. (90., 91. in 92. člen Akta). Akt, ki je veljal v spornem obdobju, je že vseboval definicijo prevzemno – oddajnega mesta (54. alineja 4. člena EZ), zato ni potrebno za razlago prevzemno – oddajnega mesta uporabiti določb Pravil za delovanje organiziranega trga z električno energijo, še posebej, ker ta Pravila, kot pravilno opozarja tožeča stranka, urejajo nekaj povsem drugega, to je trgovanje z energijo in imajo tudi drugačen namen (zagotavljati podatke o tem, koliko energije je na voljo na trgu in na ta način trgovcem na organiziranem trgu omogočati planiranje).

11. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je ob pravilni uporabi prava že na podlagi EZ in Akta upravičena do plačila omrežnine v višini, ki ustreza prejeti količini električne energije, saj je toženki omogočala dostop do omrežja in ji je nudila vse svoje storitve, ki jih je dolžna opravljati v skladu s predpisi. Postavke, na podlagi katerih je bila obračunana višina omrežnine, za toženo stranko niso bile sporne (količina prejete energije, ostali kriteriji za določitev omrežnine). Tožeča stranka je namreč v spis predložila konkretne podatke, tožena stranka nanje ni imela pripomb. Povedano pomeni, da zahtevek po višini za toženo stranko ni sporen (3). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da je zahtevku ugodilo.

12. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je namreč v pravdi zmagala, zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji. Ti znašajo 3.179 EUR (strošek sodne takse). Upravičena je tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, to je stroškov sodne takse za pritožbo (3.555 EUR).

op. št. 1: Razen izgub v omrežju, ki pa so upoštevane kot kriterij za ugotavljanje upravičenih stroškov kot postavke pri izračunu omrežnine.

op. št. 2: Višina omrežnine se določi ob upoštevanju načrtovanih upravičenih stroškov operaterja z omrežjem. Če bi torej za del dejansko prejete električne energije omrežnine ne bilo treba plačati, bi to lahko pomenilo, da sistemski operater ne bi dosegel načrtovanega zneska omrežnine, saj je kriterij za razdelitev omrežnine med ostalim tudi dejansko prevzeta električna energija, oziroma bi se ta strošek prenesel na druge končne prejemnike (pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da je tožena stranka gospodarska družba, ki je ni mogoče obravnavati drugače kot ostale subjekte na trgu).

op. št. 3: Napačno pa je bilo njeno materialnopravno stališče glede temelja.