Jedro

Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kadar pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), pa je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, zaradi česar je pritožbi ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena v povezavi s prvim odstavkom

339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Dedič lahko omejitev odgovornosti uveljavi v izvršilnem postopku, če se izvršilni naslov glasi na zapustnika in je do pravnega nasledstva prišlo po koncu pravdnega postopka. Če pa je do pravnega nasledstva prišlo že v pravdnem postopku in se tožba glasi na dediča, mora sodišče ob ugovoru dediča, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, v izrek sodbe zapisati, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, ne da bi se ob tem določala konkretna višina tega jamstva.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je dne 8. 10. 1996 s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženca dolžna plačati znesek 15.000,00 DEM z obrestmi od 17. 8. 1987 dalje. Dne 4. 5. 2000 je tožnik tožbo spremenil in od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženca dolžna nerazdelno plačati 831.150,00 SIT - protivrednost 15.000,00 DEM na dan 1.9.1996 - z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 1992 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe ter razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožniku v 15-ih dneh 831.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 1992 do plačila in pravdne stroške v višini 295.524,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta toženca zaradi bistvene kršitve določba pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi zoper sklep toženca navajata, da je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo, ne da bi to posebej obrazložilo. Poudarjata, da je sodišče v obrazložitvi o tem zapisalo le en stavek in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi zoper sodbo pa toženca zatrjujeta, da drugotoženec v času vložitve tožbe ni potreboval zakonite zastopnice, saj je bil že polnoleten, ter da je sodba absurdna zaradi zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi znašale 89.783,00 EUR. Toženca navajata, da zgolj potrdilo z dne 17. 8. 1987 ne izkazuje, da naj bi tožnik dne 17. 8. 1987 v Nemčiji pokojnemu S. P. posodil 15.000,00 DEM. Poleg tega ocenjujeta, da to tudi ni bilo dokazano z zaslišanjem tožnikove žene K. N. Toženca zatrjujeta, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska, saj tožnik ni predlagal zaslišanja D. P., čeprav naj bi bila slednja navzoča pri izročitvi denarja v Nemčiji. Toženca pa navajata, da sta dokaz z zaslišanjem D. umaknila, zato, ker je takrat že umrla. Poleg tega toženca zatrjujeta, da zaradi svoje mladosti v spornem času z morebitnim posojanjem denarja nista bila seznanjena in zato tudi nimata ustreznega "orožja" za dokazovanje neresničnosti tožnikovih trditev. Toženca tako trdita, da je tožnikova zgodba v celoti izmišljena, na to pa po njunem mnenju kaže tudi to, da tožnik svoje terjatve ni priglasil v zapuščinskem postopku. Poudarjata, da potrdilo z dne 17. 8. 1987 nikakor ne more biti dokaz za obstoj posojilne pogodbe, saj je podobna potrdila pokojni S. P. dal tudi drugim posameznikom, ki mu denarja niso posodili. Toženca menita, da je potrdilo v celoti fiktivno in se sodišče ne bi smelo glede zapadlosti terjatve opreti na datum na potrdilu. Toženca tudi zatrjujeta, da sta tožnikova žena in njena sestra B., neverodostojni priči. To po njunem mnenju kaže tudi njuna do potankosti usklajena zgodba. Toženca menita, da izpovedi po tolikšnem času - če naj bi bili pristni - ne bi mogli biti tako skladni. Na neresničnost navedb v tožbi po njunem mnenju kaže tudi to, da je tožnik zgodbo spremenil po prejemu odgovora na tožbo. Toženca menita, da bi se sodišče moralo opredeliti tudi do dejstva, da je imel pokojni S. P. v Trbovljah sef, v njem pa vrednosti, dostop do sefa pa je imela tožnikova žena. Toženca poudarjata, da se sodišče tudi ni opredelilo do ugovora zastaranja terjatve zakonskih zamudnih obresti. Menita, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Pravica zahtevati plačilo obresti je po njunem mnenju kot stranska terjatev zastarala v treh letih. Menita, da je sodišče prekršilo tudi 8. točko II. odstavka 339. člena ZPP, saj tožencema ni bila dana možnost obravnavanja spremenjene tožbe. Poudarjata, da sta bila prikrajšana tudi pri spremljanju postopka, saj sta morala sama založiti znesek za sodnega tolmača. Toženca tudi menita, da bi moralo sodišče upoštevati njun ugovor, da odgovarjata le do višine podedovanega premoženja. Tako toženca višjemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik. Opozarja, da zahteva le vrnitev tolikšnega zneska, kakršnega je pokojniku posodil, in ni pomembno zakaj je pokojnik v potrdilu navedel višji znesek. Opozarja pa, da je potrdilo nedvomno podpisal pokojni S. P. Poudarja, da dokazna ocena ne temelji zgolj na ustnih izpovedbah prič, temveč tudi na zadolžnici z dne 17. 8. 1987. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. Višje sodišče uvodoma opozarja, da gre za obligacijskopravno razmerje z mednarodnim elementom, saj sta toženca tuja državljana s prebivališčem v Belgiji. Zato je treba za določitev pristojnosti in prava, ki se uporabi za odločitev o sporu uporabiti določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP) in Uredbe Sveta (ES št. 44/2001). Pristojnost slovenskega sodišča je podana po prvi točki 5. člena Uredbe, po kateri je oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem po kraju izpolnitve predmetne obveznosti. Pri posojilni pogodbi značilno izpolnitev opravi posojilodajalec - torej tožnik v obravnavani zadevi. Na podlagi 20. člena ZMZPP, ki določa, da se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano oziroma pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče, je višje sodišče uporabilo slovensko pravo. Kot rečeno pri posojilni pogodbi značilno izpolnitev opravi posojilodajalec, to pa je tožnik, zato se uporabi pravo njegovega stalnega prebivališča. Višje sodišče je na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 do 32/2004; v nadaljevanju OZ) za odločanje o sporu uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 27/78 do 87/02; v nadaljevanju ZOR), saj je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo OZ. Zakon o pravdnem postopku v I. odstavku 184. člena določa, da tožnik lahko tožbo spremeni do konca glavne obravnave. Po prvem odstavku 185. člena ZPP je za spremembo tožbe po vročitvi tožbe tožencu, potrebna njegova privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se toženec temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnik je spremenil tožbo dne 4. 5. 2000, in sicer je zahtevek v tuji valuti spremenil v tolarskega, specificiral pa je tudi tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti. Spremenjena tožba je bila tožencema vročena na naroku dne 3. 6. 2005, toženca pa sta spremembi nasprotovala. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo spremembo tožbe zato, ker je to smotrno s stališča dokončne ureditve spornega razmerja med strankama. Pritožba tožencev je tako v tem delu neutemeljena. ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. V 215. členu ZPP pa je določeno, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Toženca v pritožbi izpodbijata tudi dokazno oceno sodišča glede obstoja posojilne pogodbe, višine posojila in same izročitve posojila med tožnikom in pokojnim S. P. ter navajata, da je dokazna ocena pristranska, pomanjkljiva in neprepričljiva. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kadar pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) pa je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja (primerjaj J. Zobec, Komentar 8. člena ZPP, Gospodarski vestnik, Uradni list RS, 2005, str. 95 in 96). Višje sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, zaradi česar je pritožbi ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik zatrjuje, da je s pokojnim S. P. v aprilu 1987 sklenil posojilno pogodbo za znesek 15.000,00 DEM, pokojnik pa se je zavezal vrniti posojeni denar do konca avgusta 1992. Tožnik obstoj posojilne pogodbe dokazuje s potrdilom o prejemu, s svojim zaslišanjem ter z zaslišanjem svoje žene in njene sestre. Potrdilo (A3) z dne 17.8.1987, ki ga je podpisal pokojnik, se glasi na 150.000,00 DEM in tožnik sam priznava, da je v pretežnem delu fiktivno. Toženca sta predlagala zaslišanje priče V. H., ki je res potrdil, da je pokojnik tudi njemu izstavil fiktivno potrdilo o najemu posojila zato, da bi pred nemško davčno upravo opravičil od kod mu denar za gradnjo hiše. Toženca sta zatrjevala, da je bilo z enakim namenom izdano tudi potrdilo na A3. Potrdilo, za katerega tožnika priznavata, da je v pretežnem delu fiktivno, zagotovo ne more biti zanesljiv dokaz za obstoj posojila. Kadar tožeča stranka ne predloži zanesljivega dokaza za obstoj pogodbenega razmerja, mora sodišče prve stopnje še posebej pazljivo oceniti tudi druge okoliščine in dejstva, ki jih stranki izkažeta in nanje opozorita. Tožena stranka je v postopku opozarjala na dejstvo, da je pokojnik umrl 2.10.1989, da je bil takoj po njegovi smrti v Republiki Sloveniji izpeljan zapuščinski postopek, v katerem so toženca in njuna mati po pokojniku podedovali nepremičnine, da pa tožnik svoje terjatve v tem postopku ni priglasil, ampak jo je začel uveljavljati šele štiri leta po domnevni zapadlosti posojila. Tožnikova žena je povedala, da sta najprej mislila, da bo posojilo vrnil tisti, ki bo podedoval gostilno, da pa sta že dva meseca po bratovi smrti izvedela, da je njegova žena gostilno v Nemčiji prodala. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do dejstva, da je tožnik vedel, da je pokojnikova žena prodala gostilno, da je podedovala nepremičnine, pa kljub temu do leta 1996, ni zahteval vračila posojila. Toženca sta opozorila, da je pokojnik v bančnem sefu v Trbovljah imel vrednosti, da je dostop do sefa imela tudi tožnikova žena in da vrednosti iz sefa niso bile obravnavane v zapuščinskem postopku. Sodišče je izvedlo predlagani dokaz in pridobilo podatke o sefu. Iz dopisa banke je razvidno, da in o tem kdo je zadnji in da je denar od sefa imela tožnikova žena, da pa se v zapuščinskem postopku po pokojniku vrednosti iz sefa niso obravnavale. Iz podatkov Banke Zasavje (list. št. 86) je razvidno, da je imel pokojnik odprt sef pri tej banki od 28.6.1979, da je imela pooblastilo za vpogled tudi K. N., da je pokojnik nazadnje obiskal sef v letu 1981, da pa je bila zadnja v sefu K. N. dne 31.10.1990, torej po smrti S. P. (2.10.1989) in da je bil v letu 1991 ključ vrnjen po pošti in tako sef zaprt. Toženca imata prav, ko opozarjata, da bi sodišče izpovedi tožnika in njegove žene glede vsebina sefa in glede tega, kdo je stvari iz sefa vzel, moralo oceniti v primerjavi s podatki, ki jih je sodišču poslala banka, zlasti s stališča verodostojnosti njune izpovedi v tem postopku. Toženca sta zatrjevala, da je pokojnik v sefu imel vrednosti, tožnikova žena pa je izpovedala, da so bili leta 1990 v sefu le papirji od njihovega zemljišča in papirji pokojnika - torej, da je imel pokojnik od leta 1981, ko je bil nazadnje v sefu, v sefu le papirje. Toženca sta opozarjala na neprepričljivost te izpovedbe in na to, da ni logično, da bi imel pokojnik najet sef, če v njem ne bi imel nobenih vrednosti, v zvezi s tem pa na dejstvo, da je pokojnik določene vrednosti vendarle imel, da je imel poleg tega tudi nepremičnine in zaslužek od gostilne in da ni bil tako zadolžen, da bi potreboval 15.000,00 DEM. Toženca opozarjata, da se sodišče tudi ni opredelilo do njunega ugovora, da izpovedi sester pokojnika nista verodostojni. Na neverodostojnost sestre K. kaže po njunem mnenju tudi neverodostojnost njene izpovedi v zvezi s sefom, na neverodostojnost izpovedi sestre B. pa natančnost njenih podatkov po desetih letih, saj je povedala, da ji je pokojni brat povedal točen datum kdaj je izročil posojeni denar. Toženca sta opozorila tudi na to, da sestre D., ki naj bi 10.000,00 DEM nesla čez mejo, tožnik ni predlagal kot priče (res pa je, da toženca ne povesta, kdaj je sestra D. P. umrla). Sodišče prve stopnje bo moralo zato v novem sojenju poleg dokazov oceniti tudi dokaze in izkazane okoliščine, na katere sta opozorila toženca, nato pa ponovno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in oceniti, ali je tožnik res tako izkazal zatrjevana dejstva, da je sodišče prepričano v njihov obstoj. Če namreč na podlagi ocene vseh dokazov sodišče ni povsem prepričano o obstoju zatrjevanega dejstva - izročitve 15.000,00 DEM - mora odločiti na podlagi zgoraj citiranega 215. člena ZPP. Če pa bo sodišče tudi po ponovljenem postopku ugotovilo, da je bilo posojilo dano in da pokojnik denarja tožniku še ni vrnil, pa bo moralo upoštevati tudi 142. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 do 40/94; v nadaljevanju ZD), ki določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Če pa je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena, ali ne. Višje sodišče poudarja, da lahko dedič omejitev odgovornosti uveljavi v izvršilnem postopku, če se izvršilni naslov glasi na zapustnika in je do pravnega nasledstva prišlo po koncu pravdnega postopka. Če pa je do pravnega nasledstva prišlo že v pravdnem postopku in se tožba glasi na dediča, mora sodišče ob ugovoru dediča, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, v izrek sodbe zapisati, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, ne da bi se ob tem določala konkretna višina tega jamstva. (primerjaj: Galič, A.: Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2003, str. 1785). Toženca sta že v odgovoru na tožbo z dne 10. 5. 2000 (list. št. 17 spisa) ugovarjala omejitev njune odgovornosti, zato bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku njun ugovor upoštevati. Višje sodišče opozarja tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi prvi odstavek 372. člena ZOR, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Tretji odstavek 360. člena ZOR pa določa, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Toženca v pritožbi utemeljeno opozarjata, da sta ugovor zastaranja podala že v odgovoru na tožbo z dne 10. 5. 2000 (list. št. 17 spisa) in da se sodišče prve stopnje do tega ugovora tožencev ni opredelilo. S tem je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o ugovoru zastaranja kot o odločilnem dejstvu. Tudi to napako bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti v nadaljnjem postopku, če bo ocenilo, da je tožnik izkazal obstoj terjatve. Zakon o pravdnem postopku v 152. členu določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Pritožbena trditev tožencev, da jima ni bila omogočena pravica do spremljanja postopka v lastnem jeziku, je po oceni višjega sodišča neutemeljena. Sodišče prve stopnje z nobenim procesnim dejanjem tožencema ni odvzelo pravice do aktivnega nastopanja v pravdnem postopku, saj jima je bila v skladu z zgoraj navedenim členom zgolj naloženo, naj založita stroške za tolmača, povrnitev teh stroškov pa bo odvisna od končnega uspeha v postopku. Višje sodišče je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi III. odstavka 165. člena pridržalo za končno odločitev.