7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. ter C. C. iz V., ki jih vse zastopa Č. Č., odvetnik v U., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 130/2004 z dne 7. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniki so kot sosporniki v pravdnem postopku s tožbo proti istemu tožencu zahtevali, naj toženec vsakemu plača 987.941 SIT. Ti zahtevki so bili pravnomočno zavrnjeni. Revizijo pritožnikov zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče zavrglo. Zavzelo je stališče, da vrednosti zahtevkov posameznih (navadnih) sospornikov na aktivni strani ni mogoče seštevati, na tak način ugotovljena vrednost izpodbijanega dela sodbe pa pri nobenem izmed pritožnikov ni presegla 1.000.000 SIT.

2.V ustavni pritožbi pritožniki uveljavljajo, da bi njihove zahtevke sodišče moralo sešteti (kar bi pomenilo, da vrednost izpodbijanega dela sodbe dosega skoraj 3.000.000 SIT). Navajajo, da drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po katerem se vrednost spornega predmeta več sospornikov ne sešteva, velja le za sosporništvo na pasivni strani. Trdijo, da takšnih pravil zakon za sosporništvo na aktivni strani ne vsebuje. Iz 367. člena ZPP naj bi povsem jasno izhajalo, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, ta pogoj pa naj bi bil v njihovi zadevi izpolnjen. Menijo, da postane pravnomočen izrek, in to kot celota, tak, kakor je bil oblikovan. Po stališču pritožnikov gre v zadevi za tri različne, ločene pravne pojme, ki nimajo vpliva na obravnavano vprašanje dovoljenosti revizije: vprašanje ugotavljanja vrednosti spornega predmeta, vprašanje vrste sosporništva in vprašanje dopustnosti revizije, kar pa naj bi bilo natančno in nedvoumno določeno v kriterijih po drugem odstavku 367. člena ZPP. Zatrjujejo, da je stališče sodišča v taki meri napačno, da ga je mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno, s čimer naj bi bili kršeni pravica do pritožbe po 25. členu Ustave in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega izhaja, da Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi z vidika, ali je sodišče v njej zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo. Glede vprašanj razlage zakona, ki na raven človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne posega, Ustavno sodišče ne more presojati, ali je sodišče zakon razlagalo pravilno. Le če bi šlo za kvalificirano obliko nezakonitosti, namreč, če bi bila izpodbijana sodba očitno napačna, bi to lahko utemeljilo poseg Ustavnega sodišča, četudi sodišče zakonu z razlago ne bi dalo neke ustavno nedopustne vsebine. Če je sodna odločba očitno napačna oz. brez razumne pravne obrazložitve, jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar pa je v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

4.Pritožniki izpodbijani sodbi takšno kvalificirano obliko nezakonitosti sicer očitajo, vendar je ne izkažejo. Vrhovno sodišče je stališče (razlago zakona), da se glede vprašanja vrednosti izpodbijanega dela sodbe zahtevki več navadnih sospornikov na aktivni strani ne seštevajo, utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti. Pojasnilo je, da je vsak sospornik samostojna pravdna stranka in da ravnanja enega ne morejo vplivati na položaj ostalih sospornikov (195. člen ZPP). Takšna razlaga je glede na pravila, uveljavljena v pravni znanosti, možna (pri čemer Ustavnemu sodišču ni treba presojati, ali je tudi edina možna), zato ne more iti za primer očitno napačne oziroma arbitrarne sodne odločitve, kar bi bilo v nasprotju z jamstvi iz 22. člena Ustave.

5.Ker se pritožniki, sicer pavšalno, sklicujejo tudi na kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, ni odveč pojasniti, da ta pravica s sklepom o zavrženju revizije v nobenem primeru ne more biti kršena. Iz navedene ustavne pravice namreč izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega postopka – ta pravica pa je v obravnavani zadevi bila spoštovana.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić