Jedro

Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.

V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.

Izrek

I.Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Toženka je dolžna tožniku:

-za čas od vložitve tožbe do vključno 31. 3. 2019 povrniti 59 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 41 % njenih pravdnih stroškov,

-za čas od vključno 1. 4. 2019 do vključno 27. 11. 2022 povrniti 82 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik je dolžan toženki povrniti 18 % njenih pravdnih stroškov,

-za čas od vključno 28. 11. 2022 do vključno 28. 2. 2023 povrniti 69 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 31 % njenih pravdnih stroškov,

-za čas od vključno 1. 3. 2023 do vključno 14. 5. 2025 povrniti 77 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 23 % njenih pravdnih stroškov,

-za čas od vključno 15. 5. 2025 do vključno 11. 9. 2025 povrniti 0 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 100 % njenih pravdnih stroškov,

ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom."

II.Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Prvič je z vmesno sodbo Pdp 293/2023 z dne 15. 6. 2023 ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, s sodbo je potrdilo odločitev sodišča o plačilu premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza, s sklepom pa je razveljavilo odločitev glede višine odškodnine (z izjemo premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču, da dopolni dokazni postopek in o njem ponovno odloči.

2.Drugič je s sodbo Pdp 138/2025 z dne 14. 5. 2025 delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je toženki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 109.211,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 do plačila; v presežku za plačilo zneska 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 30. 11. 2011 do 24. 8. 2015 je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je razveljavilo odločitev za znesek 2.606,80 EUR z obrestmi, za znesek 30,19 EUR z obrestmi za mesec september 2022 in v celoti za obdobje od 2. 2. 2024 dalje ter odločitev o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo je potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

3.Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka izplačati znesek 2.606,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2022 dalje in iz naslova mesečne odškodninske rente, skupaj z obrestmi, neto znesek 30,19 EUR za mesec september 2022 in v celoti za obdobje od 2. 2. 2024 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka povrniti tožniku njegove potrebne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

4.Tožnik se pritožuje zoper I. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je dolžna toženka tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev (2. 2. 2024) še naprej plačevati mesečno rento v višini 358,76 EUR. Odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2012 izključuje izplačevanje rente tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Izpostavlja, da invalidska pokojnina, ki jo prejema, ne dosega višine starostne pokojnine, ki bi jo prejemal od 2. 2. 2024 dalje, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zaradi škodnega dogodka je prikrajšan pri zaslužku in je še naprej upravičen do rente. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožniku od 2. 2. 2024 dalje ne pripada izguba na zaslužku, hkrati pa se mu odšteje zneske mesečne rente PDPZ, ki jih je prejemal od 24. 8. 2015 do 31. 8. 2024. Ker invalidska pokojnina tožnika ne dosega zneska zagotovljene pokojnine, je upravičen do rente tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Sodba ni jasno obrazložena, saj ne zadošča navedba sodišča, da je tožnik 2. 2. 2024 izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka se pritožuje zoper stroškovno odločitev v II. točki izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da ni dolžna tožniku povrniti njegovih potrebnih stroškov v celoti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da tožnik ni uspel le v sorazmerno majhnem deležu. Pove, da bi moralo sodišče o stroških odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje uspeh strank, ki se ugotavlja v odstotku prisojenega zneska glede na vtoževani znesek. Sodišče je prezrlo tudi delni umik tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

6.Tožnik in toženka v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

7.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

8.Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

9.Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje, je toženka navajala, da od takrat dalje tožnik ni v ničemer prikrajšan in da tudi ni upravičen do rente. Tožnik ni konkretizirano prerekal teh navedb toženke. Tako ni zatrjeval, zakaj in v kakšnem delu bi bil prikrajšan iz naslova izgube na zaslužku tudi v času po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje. Drži sicer pritožbena navedba, da zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka ni jasno obrazložilo, vendar je izpodbijano odločitev vseeno mogoče preizkusiti. Če bi bil tožnik zaposlen, od 2. 2. 2024 dalje ne bi več delal in bi prejemal starostno pokojnino. Tožnik v pritožbi tako neutemeljeno navaja, da mu je dolžna toženka tudi po 2. 2. 2024 plačevati izgubo pri zaslužku oziroma rento v znesku 358,76 EUR, tj. v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema.

10.Preveč splošna in pavšalna je pritožbena trditev tožnika, da njegova invalidska pokojnina ne dosega višine starostne oziroma zagotovljene pokojnine, ki bi jo prejemal od 2. 2. 2024 dalje, če ne bi bilo obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik jo je prvič podal v pritožbi, pri čemer ni izkazal pogoja nekrivde. Ta trditev zato predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Toženka je ugovarjala, da bi moralo sodišče pri izračunu premoženjskega prikrajšanja tožnika upoštevati tudi zneske rente PDPZ. Sodišče je ugovoru toženke sledilo, tako da je odštelo mesečne zneske rente PDPZ, ki jih je tožnik prejemal v času od 24. 8. 2015 do 31. 8. 2024 in ki so razvidni iz prilog o bančnih nakazilih. Tožnik pavšalno izpodbija ugotovitev sodišča kot napačno, vendar tega očitka ne opredeli in v ničemer ne konkretizira. Pritožbeno sodišče zato pritožbe glede tega pavšalnega očitka ne more preizkusiti.

12.Toženka v pritožbi utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna plačati pravdne stroške tožnika v celoti. Možnost, da ena stranka drugi v celoti plača stroške, je določena v prvem odstavku 154. člena ZPP, kadar stranka v pravdi v celoti uspe, ali na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, če stranka v pravdi ne uspe samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od navedenih možnosti. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu Pdp 138/2025 že pojasnilo, da toženka utemeljeno nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je toženki naložilo povrnitev vseh stroškov tožnika. Glede na delen uspeh tožnika v sporu in delni umik tožbe je podlaga za odločitev o stroških postopka v drugem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 158. člena ZPP.

13.V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka torej po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.

14.Tožniku je bilo prisojenih 128.537,71 EUR. Ob upoštevanju uspeha po fazah ter vrednosti spornega predmeta je bila v prvi fazi (pred delnim umikom) vrednost spornega predmeta 218.825,48 EUR,

14.tožnik je 1. 4. 2019 delno umaknil tožbo za znesek 62.788,60 EUR tako, da je zahteval še 156.037,24 EUR,

14.toženki pa je dolžan povrniti stroške skladno z uspehom (tožnik je uspel z 59 %, toženka pa z 41 %), saj umik ni bil posledica izpolnitve toženke, temveč zavarovalnice, pri kateri ima toženka zavarovano svojo odgovornost.

15.V drugi fazi, to je po delnem umiku tožbe do spremembe tožbe 28. 11. 2022, ko je tožnik zvišal tožbeni zahtevek za 30.953,65 EUR, je vrednost spornega predmeta 156.037,24 EUR, tožnik je v tej fazi uspel z 82 %, toženka pa z 18 %.

16.V tretji fazi, to je po spremembi tožbe do datuma delne pravnomočnosti prvostopenjske sodbe opr. št. Pd 60/2015, to je dne 28. 2. 2023, je vrednost spornega predmeta 186.990,89 EUR, tožnik je v tej fazi uspel z 69 %, toženka pa z 31 %.

17.V četrti fazi, to je po datumu delne pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 60/2015 do delne pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 37/2023 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 138/2025, to je dne 14. 5. 2025, je vrednost spornega predmeta 167.850,94 EUR, tožnik je v tej fazi uspel s 77 %, toženka pa s 23 %.

18.V peti fazi, to je od 15. 5. 2025 dalje do konca postopka na prvi stopnji (11. 9. 2025), je vrednost spornega predmeta 19.139,95 EUR, tožnik je v tej fazi uspel z 0 %, toženka pa s 100 %.

19.Glede na navedeno je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje s sklepom odmeriti še stroške postopka po višini.

20.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

21.Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi o zavrnitvi dajatvenega dela njenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka v izvršilnem postopku I 3932/2018 v celoti poravnala prisojene zneske iz prve sodbe sodišča prve stopnje (potrdilo o plačilu B 88). Odločitev je materialnopravno zmotna.

22.Navedena terjatev je bila izpolnjena (oziroma izterjana v izvršilnem postopku) na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, zato je odpadel temelj za njeno plačilo. S sodbo I Pd 781/2016 z dne 17. 4. 2018 je namreč sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo obstoj naslednjih terjatev tožnice: 12.330,06 EUR (plače), 5.725,86 EUR (odškodnina namesto odpovednega roka), 1.999,44 EUR (nadomestilo za neizkoriščen letni dopust), 263,58 EUR (sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016) in 6.531,70 EUR (odpravnina) in njihovo plačilo v III. točki izreka toženi stranki naložilo v plačilo. Sodba je postala pravnomočna s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 656/2018 z dne 19. 11. 2018, v izvršilnem postopku pa je bila terjatev tožnice na podlagi pravnomočne sodbe poplačana 22. 1. 2019 z odtegljajem z računa toženke (B 88). Med strankama ni spora o tem, da je toženka poplačala svoj dolg po navedeni pravnomočni sodbi, ki pa jo je sklepom VIII Ips 55/2019 z dne 3. 12. 2019 Vrhovno sodišče razveljavilo.

23.Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s tretjim odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odločilna je ugotovitev, da je bila prejemnica obogatena na škodo drugega, ker je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bilo plačilo izvršeno (prim. s sodbami pritožbenega sodišča Pdp 615/2021 z dne 2. 3. 2021, Pdp 40/2020 z dne 10. 6. 2020, Pdp 315/2014 z dne 8. 5. 2014 idr.). Tožena stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zato je odpadla pravna podlaga za izplačilo s prvo sodbo z dne 17. 4. 2017 ugotovljenih in toženi stranki v plačilo naloženih zneskov iz III. točke izreka te sodbe.

24.Glede na navedeno lahko tožena stranka od tožnice plačano na podlagi odpadle podlage zahteva nazaj, zato ni mogoče upoštevati navedenega prenosa sredstev kot izpolnitve terjatev tožnice, naložitev plačila katerih je bila v izpodbijani sodbi zavrnjena. Odločitev je bilo tako treba v II. točki izreka spremeniti tako, da se toženi stranki naloži obračun oziroma plačilo pripadajočih zneskov plače za obdobje od februarja do maja 2016, odškodnine namesto odpovednega roka, nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2016, dela regresa za letni dopust za leto 2016 ter odpravnine na način in v zneskih, kot so razvidni iz I. točke izreka te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP).

25.Ker je spremenjena odločitev o glavni stvari, je glede na spremenjeni uspeh strank treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je s svojim zahtevkom praktično v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 100 % priznanih potrebnih stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama. Sodišče prve stopnje ji je skladno z ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT) pravilno priznalo potrebne stroške postopka v skupni višini 3.085,23 EUR, kar ji je dolžna povrniti toženka. V primeru zamude ji dolguje še zakonske zamudne obresti.

26.Tožnica je s pritožbo uspela, tožena stranka pa ne, zato je skladno s 154. členom v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter določbami OT toženka dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 750 točk, za sestavo odgovora na pritožbo 750 točk, skupaj 1.500 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) 900,00 EUR, materialne stroške v višini 15,00 EUR in 22-odstotni DDV v višini 201,30 EUR, skupaj torej 1.116,30 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Glej opombo 16 sklepa pritožbenega sodišča Pdp 138/2025.

2Plačilo odškodnine v znesku 200.825,84 EUR in plačilo rente v znesku 18.000,00 EUR.

3Plačilo odškodnine v znesku 138.037,24 EUR in plačilo rente v znesku 18.000,00 EUR.

4Prim. sklep VSRS II Ips 399/2004. Glej Betetto N., v: Ude, L. (ur.), Galič, A., (ur.) Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 46-47.

Pri tem naj sodišče glede stroškov za izvedbo dokazov upošteva 38. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).