Jedro

Skaženost je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev (z izvedencem medicinske stroke ali na podlagi lastnega opažanja) o spremembi oškodovančeve zunanjosti in na podlagi ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti. Pri tem upošteva vidnost sprememb, možnosti njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca ter okoliščino, ali so spremembe vplivale na njegovo psihično ravnotežje oziroma duševno počutje nasploh. Ker se v konkretnem primeru brazgotine na stopalu ne vidi niti, če tožnik nosi poletno obuvalo, in ker spremenjena barva kože (nekoliko svetlejša pigmentacija), ki je po njegovi izpovedi najbolj moteča, ni tako opazna, da bi vzbujala pozornost, odpor, pomilovanje ali radovednost, tožnik do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2005 do plačila in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.134,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osem dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V objektivnem smislu je skaženost dokazana, v subjektivnem smislu pa tudi, saj je estetska motnja sprememba zunanjosti, ki jo tožnik doživlja kot skaženost. Ni dolžan trpeti neprijetnih občutkov ob pogledih in vprašanjih v zvezi s spremembami na koži, ki so posledica nezgode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zahtevku ugodi ter prizna tožniku stroške postopka in pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vidnih posledic škodnega dogodka ni mogoče presojati le skozi projekcijo oškodovanca, ampak je pomembna ocena, na kakšen odziv pri povprečnem človeku naleti estetska motnja. Sodišče prve stopnje je to pravilno presodilo, zato predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni zagrešilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 68/2005 je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 3.304,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 6.278,17 EUR) je zavrnilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje za znesek 1.669,17 EUR, ki se je nanašal na odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. V zvezi s tem delom odločitve je ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba ni imela razlogov. Sklicevala se je na izvedeniško mnenje, ki pa ni nudilo podlage za ugoditev zahtevku iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri presoji utemeljenosti tega dela zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti objektivno subjektivni kriterij in odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti tako, da je ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tožnika. Ugotovilo je: da se je tožnik dne 21.5.2004 poškodoval pri delu na delovnem mestu „talilec – livar“, da se posledica direktne opekline kaže na levem stopalu in gležnju, posredna posledica pa na levem stegnu, s katerega je bil odvzet transplantat v velikosti 10 cm krat 18 cm in se kaže v svetlejši pigmentaciji kože, da se brazgotina na stopalu ne vidi, da je vidna sprememba barve kože na stegnu, da ta sprememba objektivno ne vzbuja pozornosti, odpora, pomilovanja in radovednosti.

Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da tožnik do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti ni upravičen, saj se brazgotina na stopalu ne vidi niti če tožnik nosi poletno obuvalo, spremenjena barva kože (nekoliko svetlejša pigmentacija), ki je sicer po tožnikovi izpovedi najbolj moteča, pa ni tako opazna, da bi objektivno vzbujala pozornost, odpor, pomilovanje ali radovednost. S to presojo pritožbeno sodišče soglaša. Pravilna je utemeljitev, da skaženost pomeni spremembo oškodovančevega izgleda oziroma telesa ali telesne funkcije. Skaženost je pravni standard, ki mu določi vsebino sodišče na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev (v tem primeru z izvedencema medicinske stroke in na podlagi lastnega zapažanja) o spremembi oškodovančeve zunanjosti in na podlagi ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti. Pri utemeljevanju odškodnine za skaženost je treba upoštevati vidnost sprememb, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca ter okoliščino ali so spremembe vplivale na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma duševno počutje nasploh. Tudi pri ugotavljanju subjektivne prizadetosti pa je potrebno upoštevati, ali je ta objektivno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj zaradi rahle spremembe v barvi kože zatrjevano duševno trpljenje (neprijeten občutek zaradi pogledov in vprašanj) objektivno ni utemeljeno. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ne gre za takšno spremembo, ki bi jo bilo sploh mogoče označiti za skaženost, pravilna pa je tudi smiselna ocena sodišča prve stopnje, da ne gre za spremembo, ki bi vzbujala tolikšno pozornost, da bi ta utegnila porušiti psihično ravnovesje tožnika. Ker je pravilno odločeno tudi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo k rešitvi ni odločilno pripomogel, zato tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).