Jedro

Okoliščina, da tožnica v R Sloveniji preživlja le prosti čas, ni odločilnega pomena za opredelitev kraja tožničinega dejanskega življenja v smislu 1. odstavka 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je eden od pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je imela tožnica na dan 23.12.1990 sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da se je po dokončanem prvem razredu srednje šole, ki ga je obiskovala v šolskem letu 1985/86 v Sloveniji, preselila na Reko, kjer je nadaljevala šolanje in kjer sedaj študira. Na Reki živi tožnica z materjo v lastniški stanovanjski hiši, v Sežano, kjer imajo njeni starši lastniško stanovanje, vendar v njem dejansko ne živijo, pa se vrača zgolj občasno.

Tožnica izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bila rojena leta 1970 na Reki in da se je skupaj s starši v letu 1972 priselila na območje Republike Slovenije. V Sloveniji je obiskovala osnovno šolo, ki jo je končala z odličnim uspehom, udeleževala pa se je tudi različnih tekmovanj iz predmeta "slovenščina". Čeprav je oče Makedonec, makedonskega jezika ne obvlada, saj je živela pretežno v Sloveniji, Makedonijo pa je obiskovala le kot turist. Sedaj študira in živi pri starih starših na Reki, predvsem zaradi manjših življenjskih stroškov, zaradi bivanja in oskrbe pri svojcih. Na Reki živi od leta 1991 tudi njena mati, ki starim staršem, ki imata oba že preko 80 let, streže in jima pomaga. Navaja, je njen oče še vedno zaposlen v Republiki Sloveniji in dela kot zdravnik. Oče, ki jo vzdržuje, je pridobil državljanstvo Republike Slovenije in je lastnik stanovanja v Sežani, v katerem tožnica preživlja svoj prosti čas. Druži se s fantom iz T. in ima po končanem študiju namen živeti in si ustvariti družino na območju Republike Slovenije. Poudarja, da se vsi njeni dokumenti glasijo na naslov njenega stalnega prebivališča v Sežani. Na Reki, kjer študira, ni niti začasno prijavljena. Predlaga, da sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi in nepravilne uporabe materialnega zakona izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da sta dejansko življenje in stalno prebivališče dva različna pojma. Dejstvo, kje ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, v obravnavanem primeru ni sporno. Dejansko tožnica že od leta 1986 živi na Reki, kjer v pretežni meri uresničuje svoje življenjske potrebe. Državljanstvo očeta, njegova zaposlitev in lastništvo stanovanja v Sloveniji, po mnenju tožene stranke v navedeni zadevi ne morejo vplivati na odločitev, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92 - ZDRS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita dne 23.12.1990, izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Kumulativno morata torej biti izpolnjena oba predpisana pogoja. Po izvedenem postopku, v katerem je tožena stranka zaslišala pričo A.V., soseda tožnice iz Sežane in tožnico ter ocenila vse zbrano listinsko gradivo, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnica dejansko ne živi več v Republiki Sloveniji, zato navedenega z zakonom predpisanega pogoja ne izpolnjuje. Tožnica je tudi sama na zaslišanju in v svojih vlogah navajala, da živi z materjo in starimi starši na Reki, kjer študira, in da le prosti čas preživlja v Sloveniji. Povedala je tudi, da se z materjo v stanovanje v Sežani vračata le občasno. Na drugačno odločitev o stvari tudi ne morejo vplivati navedbe tožnice, da živi na Reki le začasno med študijem, ker je tako bolj ekonomično in da tam niti začasno ni prijavljena, dalje, da jo preživlja oče, ki je še vedno zaposlen v Republiki Sloveniji in je postal državljan Republike Slovenije ter je lastnik stanovanja v Sežani. Pojem dejanskega življenja v Sloveniji je treba razlagati glede na to, kje tožnica opravlja večino svojih življenjskih aktivnosti, teh pa tožnica, kot izhaja iz njenih lastnih navedb, ne opravlja v Sloveniji, temveč v tujini. V Sloveniji tožnica po lastnih navedbah preživlja le prosti čas. Navedena okoliščina pa je le ena izmed okoliščin, ki tudi po mnenju sodišča ne more biti odločilnega pomena za opredelitev kraja tožničinega dejanskega življenja.

Glede na navedeno je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).