Jedro

Če je bilo premoženje zapustniku vrnjeno s pravnomočnim sklepom v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZPVAS, se za dedovanje uporabljajo določila ZDen in ZD in ne poseben režim dedovanja, kot ga ureja ZPVAS.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pok. J. M., ki obsega 15/2850 nepremičnin vpisanih pri vl. št. 723 k.o. R., kar je bilo zapustniku vrnjeno na podlagi Zakona o denacionalizaciji kot članu nekdanje agrarne skupnosti R. Za dediča tega premoženja je razglasilo zapustnikova vnuka J. M. do 2/3 in I. O. do 1/3. Zoper sklep se pritožujeta oba dediča. Dedič J. M. graja odločitev sodišča, ki je kot dedinjo premoženja določilo tudi njegovo sestro I.O. Meni, da bi moral celotni delež zapustnika na nepremičninah pod vl. št. 723 k.o. R. pripadati njemu kot članu Agrarne skupnosti R.-P., sestri pa bi pripadlo zgolj izplačilo v denarju. Sodišče bi moralo upoštevati določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS). Vrnjeno premoženje tudi dejansko upravlja Agrarna skupnost R.-P., ki je obstajala ves čas po drugi svetovni vojni in je tudi uspešno funkcionirala. Stališče sodišča bi lahko pomenilo, da so sedaj v okviru Agrarne skupnosti R.-P. zemljišča, ki imajo različen pravni položaj. Upravna enota J. je 18.8.2008 izdala odločbo kot dopolnitev odločbe, s katero je bilo denacionalizirano premoženje oziroma nepremičnine vpisane pri vl. št. 723 k.o. R. Po tej odločbi se v zemljiški knjigi namesto solastnine članov agrarne skupnosti vknjižbi lastninska pravica v korist Agrarne skupnosti R.-P. s člani, torej kolektivnimi lastniki. Ob takem stanju stvari pa bi sodišče pri dedovanju moralo upoštevati določbe ZPVAS. Pritožnik je član agrarne skupnosti in večinski lastnik domače kmetije, na kateri dela in jo obdeluje.

Dedinja I. O. pa v pritožbi navaja, da iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 30.5.1995 ne izhaja, da so nepremičnine navedene v tej pogodbi istovetne nepremičninam, ki so predmet zapuščinske zadeve. Sklep tudi nima razlogov o vsebini delne odločbe o denacionalizaciji št. 321-70/92 z dne 15.1.1994. Zato se ne more preizkusiti. Dedinja se ni strinjala s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in ta ne more predstavljati podlage za določitev dednih deležev, kot to izhaja iz napadenega sklepa. Dedinja pogodbe tudi ne priznava in trdi, da gre za pogodbo, ki se v praksi nikoli ni izvajala. Pokojna I. M. je dejansko prebivala na naslovu R. 10, R., vendar je skrbela sama zase, veliko pa ji je pomagala tudi dedinja, ne pa J.M. Pokojna je bila pred smrtjo v zelo slabem zdravstvenem stanju in ni imela praktično nikakršne oskrbe. Brat je preprečeval I. O., da bi skrbela za pokojno, poleg tega ji ni nudil denarne pomoči k njeni pokojnini. Zato ocenjuje, da je J.M. celo dedno nevreden. Ker se pogodba o dosmrtnem preživljanju ni izvrševala, je po svojih elementih kvečjemu darilna pogodba. Dedinje I. O. pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki predstavlja darilno pogodbo, zaradi opisanih ravnanj J. M. preklicuje. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil pok. J. M. lastnik nepremičnin parc. št. 600/2 vl. št. 452 in nepremičnine 1085 k.o. B.P. Na pritožbo J. M. je odgovorila I. O. in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je dedovanje obravnavalo po določilu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki napotuje na splošna določila Zakona o dedovanju (ZD) in ne po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnostih (ZPVAS). V obravnavanem primeru je bilo o zahtevku za vrnitev premoženja, ki je predmet zapuščinskega postopka, v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji pravnomočno odločeno pred uveljavitvijo ZPVAS, zato poseben režim dedovanja vrnjenega premoženja, po katerem sodišče vrnjene nepremičnine v naravi dodeli sodediču, ki je član agrarne skupnosti, ostalim članom, ki v agrarno skupnost niso včlanjeni, pa pripada le izplačilo nujnega deleža v gotovini, ne more priti v poštev. Sicer bi lahko prišlo do situacije, ko bi dediču za nazaj jemali lastninsko pravico na vrnjenem premoženju, kar bi bilo v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (prim. sklep Ustavnega sodišča UP 217/03 z dne 10.12.2004). Pritožnik v pritožbi sicer prilaga tudi kopijo odločbe UE Jesenice z dne 18.8.2008 kot dopolnitev pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, iz katere naj bi bilo razvidno, da gre za vknjižbo lastninske pravice Agrarne skupnosti R.-P. s člani. Vendar gre za prepozno predloženi dokaz, ki ga pritožbeno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD ni moglo upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, zakaj ga ni predložil že do zaključka postopka na prvi stopnji. Pritožbeno novoto predstavljajo tudi navedbe dedinje I. O. o neizvrševanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 30.5.1995, dedni nevrednosti brata J. in preklicu daril. Dedinja je za obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju izvedela najkasneje ob prejemu pritožbe J. M. zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 3.6.2008, ko je bila ta tudi vložena v sodni spis. Kljub temu na naroku 3.3.2009 trditvene podlage v zvezi s pogodbo ni podala, zato je v pritožbenem postopku v tej smeri prekludirana. Ne drži tudi njen pritožbeni očitek, da ni razvidna identiteta nepremičnega premoženja po obravnavanem sklepu o dedovanju s premoženjem, omenjenim v pogodbi o dosmrtnem preživljanju. V obeh primerih gre namreč za premoženje po delni odločbi o denacionalizaciji št. 321-70/92-1 z dne 15.1.1994, kar je razvidno tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz citirane pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V primeru, da je oče obeh pritožnikov lastnik še drugih nepremičnin, za katere se v dosedanjem zapuščinskem postopku ni vedelo, pa lahko dedinja predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju.

Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).