Jedro

Ker je predpisan poseben režim razpolaganja s skupnim premoženjem, skupno premoženje strank pa še ni dokončno razdeljeno, že zakon toženca omejuje pri razpolaganju s skupnim premoženjem. S prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine zato tožencu lahko nastane le neznatna škoda.

Tožencu naložena obveznost je opustitev, za izterjavo katerem je sicer predvideno izrekanje denarnih kazni, vendar tožnica za izrekanje denarne kazni nima interesa. Takó lastninska pravica kot hipoteka se namreč na pravnoposloven način pridobita z vpisom v zemljiško knjigo, kar preprečujejo učinki zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Pritožbi se delo ugodi in sklep spremeni v v I.1., I.3, I.4. in I.5. točki tako, da se glasi: „Tožencu se prepoveduje odtujitev in obremenitev njegove nepremičnine parc. št. 21/0 k.o. 000 – X (ID 000) in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi.

Ta začasna odredba velja še 45 dni po pravnomočnosti končne odločbe v tem pravdnem postopku.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (I./2. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo določeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. 21/0 k.o. X (ID 000), skupaj s predlogom, da se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo; tožencu pa se za primer njenega nespoštovanja izreče tudi denarna kazen v višini 5.0000,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Opozarja, da toženec ni nasprotoval niti trditvam tožeče stranke o obstoju nevarnosti za izvedbo izvršbe niti trditvam o neznatni škodi, ki bi mu nastala, če bi bilo začasni odredbi ugodeno. Opozarja, da toženec tožničinim trditvam nasprotuje le s citiranjem sodne prakse, ki bi bila relevantna v primeru, če bi sodišče odločalo brez kontradiktornega postopka. Meni, da se morajo tožničine trditve na podlagi drugega odstavka 213. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteti za priznane. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Opozarja, da so ostale spregledane njene trditve, da toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe priznava, da mu v primeru izdane začasne odredbe škoda ne bo nastala. Trdi, da je prikrajšana do dialoga s sodiščem. Meni, da so njene trditve izzvenele v prazno. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Opozarja na izvedensko mnenje, iz katerega je razvidno, da se je vrednost nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj povečala za 106.639,00 EUR. Meni, da je utemeljenost denarnega zahtevka v tej višini verjetno izkazana, če ne celo dokazana. Opozarja, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot prvostopenjsko sodišče, to pa je, da je toženec prispeval nedograjen objekt, ostale investicije pa tožnica. Opozarja na višino terjatve in dejstvo, da toženec nima vrednejšega premoženja, iz katerega bi upničino terjatev lahko poplačal. Sklicuje se na tretji odstavek 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Opozarja na toženčev odgovor, da nepremičnine ne namerava prodati oz. na kakršenkoli drug način prenesti na tretjo osebo. Iz tega izvaja sklep, da toženec zaradi prepovedi odsvojitve in obremenitve ne bo prikrajšan in se sklicuje na sodno prakso (sklepi VSL I Cp 2084/99, II Cp 281/2000, I Cp 1974/99). Opozarja, da toženec ni navedel, kakšna škoda bi mu z izdajo začasne odredba nastala. Trdi, da toženec niti pavšalno ni nasprotoval trditvam, da mu škoda ne bo nastala; s trditvijo, da nepremičnine ne bo odtujil ali obremenil, obstoj neznatne nevarnosti priznava. Zatrjuje, da z izdajo začasne odredbe toženec ne bo utrpel kakršnekoli škode. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do verjetne izkazanosti terjatve.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjate (270. ZIZ), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (t.i. objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. subjektivna nevarnost). Če upnik izkaže, za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, nevarnosti ni dolžan dokazovati. Dokazno breme je na tožeči stranki, ki predlog za izdajo začasne odredbe podaja. Zatrjevati in dokazati mora: tako nevarnost, da bi bila v primeru toženčevega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; kot tudi dejstva in okoliščine, na osnovi katerih je mogoče zaključiti, da bi toženec s predlagano začasno odredbo utrpel neznatno škodo.

5. V nasprotju s prvostopenjskim sodiščem pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka dokazno breme, da bo tožnik z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo, zmogla. Terjatev, katere zavarovanje tožnica uveljavlja, izvira iz naslova skupnega premoženja, ki sta ga stranki ustvarili v trajanju zakonske zveze. Z denarnim zahtevkom tožnica zahteva svoj delež na skupnem premoženju, torej delitev skupnega premoženja. S sodbo višjega sodišča II Cp 712/2013 je bil zahtevek, da je tožnica skupna lastnica nepremičnine 21/0 k.o. X, zavrnjen, kar pomeni, da je o delitvi skupnega premoženja v tem obsegu že odločeno, ne pa še o tožničini denarni terjatvi, ki ima, ker izvira iz skupnega premoženja, tudi stvarnopravno naravo. Z 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je določeno, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata in upravljata skupno. Ker je predpisan poseben režim razpolaganja s skupnim premoženjem, stranki pa skupnega premoženja še nista razdelili, že zakon toženca omejuje pri razpolaganju s skupnim premoženjem. Ker je razpolaganje s skupnim premoženjem do dokončne delitve skupnega premoženja omejeno, je pravilno pritožničino stališče, da zaradi začasne odredbe, ki prepoveduje odtujitev in obremenitev parc. št. 21/0 k.o. X, tožencu lahko nastane le neznatna škoda. Sicer pa toženec zanika, da bi imel namen to nepremičnino odsvojiti ali obremeniti. Tudi to je razlog, da je lahko škoda, ki bi jo zaradi začasne prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine utrpel, le neznatna V času veljavnosti začasne odredbe toženec pri izvrševanju lastninske pravice ne bo prikrajšan na noben drug način, kot samo v tem obsegu, da nepremičnine ne bo mogel obremeniti in odtujiti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnici, da je izkazala dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o neznatni škodi, ki bo tožencu z izdajo začasne odredbe nastala.

6. Kljub temu, da so dejstva v zvezi z vlaganjem tožničinega dela in sredstev sporna, je z verjetnostjo izkazano, da terjatev obstoji. Nesporno sta bila tožnica in toženec v letih od 2005 do 2008, ko se je hiša dograjevala, čustveno navezana. Več prič, ki niso v razmerju s strankama, je potrdilo, da sta že pred poroko, ki je bila avgusta 2008, navzven dajala vtis, da sta partnerja in da se hiša dograjuje zaradi njunega skupnega življenja v njej. Nekatere od prič so potrdile tudi življenjsko skupnost. Ta dejstva zadoščajo za zaključek, da je terjatev verjetno izkazana. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila hiša na dan ogleda po izvedencu vredna 189.563,00 EUR, po stanju v letu 2005 pa 83.000,00 EUR, je v obdobju, ko sta tožnica in toženec ustvarjala lasten dom, prišlo do velikega povečanja vrednosti. Višina tožničine terjatve res še ni določena, je pa nedvomno velike vrednosti, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem stvarnopravnem zahtevku tožnici priznalo kar polovični delež na skupnem premoženju (sodba z dne 21.11.2012). Ker je naloga sodišča, da ugotovi, ne samo verjetno izkazanost obstoja terjatve, ampak tudi njene višine, je nesprejemljivo zavračanje zavarovanja z argumentom, da višina terjatve še ni znana. Nedvomno gre za takó veliko terjatev, da je tožnica do njenega zavarovanja upravičena.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da mora imeti toženec možnost, da terjatev prostovoljno izpolni, pa tudi, da je njegova odločitev, kako bo zagotovil sredstva za izpolnitev obveznosti. Z izdajo začasne odredbe v to njegovo pravico ni poseženo. Izdana začasna odredba toženca samo sili, da sredstva za poplačilo obveznosti zagotovi, kar lahko stori vse do eventuelne prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku.

8. Neutemeljeno pa pritožnica vztraja pri zahtevi, da se terjatev zavaruje tudi z izrekom denarne kazni. Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. čl. ZIZ). Na njegovi podlagi lahko upnik zahteva, da se opravijo izvršilna dejanja. Z začasno odredbo dovoljena prepoved odsvojitve in obremenitve se po uradni dolžnosti realizira z zaznambo v zemljiški knjigi (98. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Tožencu naložena obveznost je opustitev, za izterjavo katerem je sicer predvideno izrekanje denarnih kazni (227. čl. ZIZ), vendar tožnica za izrekanje denarne kazni nima interesa. Takó lastninska pravica kot hipoteka se namreč na pravnoposloven način pridobita z vpisom v zemljiško knjigo, kar preprečujejo učinki zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiški knjigi (99. čl. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). V tem obsegu je pritožba zavrnjena in odločitev iz I./2. in II. točke izreka prvostopenjskega sklepa potrjena (druga točka 365. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP).

9. V preostalem delu je sklep sodišča prve stopnje na podlagi tretje točke 365. čl. ZPP spremenjen. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku.