Jedro

Na aktivni strani je pravilno sodelovala stranka z interesom kot lastnica oziroma upravljalka parcele, kljub manjkajočemu podatku o lastniku te parcele v zemljiški knjigi.

Na podlagi določb ZEN mora geodet kot urejene evidentirati le meje, ki se ne razlikujejo od meja po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov. Kolikor elaborat prestane preizkus po 35. členu ZEN, je sprememba predlagane meje, kot je določena v elaboratu, možna le na podlagi sodnega postopka po 39. členu ZEN, na katerega sta bila tožnika napotena.

V zvezi z ugovorom, da se tožnika ne strinja z izravnavo meje med javno potjo in sosednjo parcelo so razlogi drugostopnega organa pravilni. Gre namreč za mejno linijo parcel, ki niso v lasti tožnikov, zato tudi nimata pravnega interesa za izpodbijanje izravnave meje med parcelama. Kot uporabnika javne poti imata tožnika pravni interes, ki temelji na njeni uporabi. Kolikor je uporaba javne poti onemogočena, pa bosta morala ubrati druge postopke in ne katastrskega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v katastrski občini … kot urejen evidentiral del meje parcele 2173 s sosednjimi parcelami 571/2, 570, 556, 55/1, 555/2, 550/1, 547 in *32 ter v dotikališčih s parcelami 566/3, 557, 546/7 in 575 (1. točka izreka); ugotovil, da se v katastrski občini … evidentira izravnani del meje 2173 s sosednjo parcelo 571/1 (2. točka izreka) ter da je grafični prikaz urejenega dela meje in izravnanega dela meje z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je zahtevo vložila Občina A., ki je glede na podatke zemljiške knjige lastnik/upravljalec parcele 2173. Predložen elaborat je geodetska uprava preizkusila na podlagi 35. in 61. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in ugotovila, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. V zvezi s tožnikoma je v izpodbijani odločbi navedeno, da sta sodelovala kot lastnika parcel. Na mejni obravnavani z dne 8. 11. 2007 so stranke podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlaganega dela meje z izjemo tožnikov, ki na mejni obravnavi nista soglašala s predlaganim delom meje in sta pokazala svoj del meje. Nadalje je iz zapisnika mejne obravnave razvidno, da sta se tožnika kot lastnika parcele 552/1 in 546/7 strinjala s pokazanim delom meje parcele 551/1 s sosednjo parcelo 2173 v dotikališčih s parcelama 555/2, 546/7 in 556, vendar zapisnika nista podpisala. Geodetska uprava je zato v skladu s 37. členom ZEN dne 10. 12. 2008, razpisala ustno obravnavo, na katero je povabila tožnika, vendar je del meje parcele 2173 s sosednjimi parcelami tožnikov tudi po izvedeni ustni obravnavi ostal sporen. Geodetska uprava je zato tožnika v skladu z 39. členom ZEN na ustni obravnavi pozvala, da v roku 30 dni od ustne obravnave pred pristojnim sodiščem začneta sodni postopek ureditve dela meje in o tem obvestita geodetsko upravo ter hkrati predložita dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje. Tožnika sta pred Okrajnim sodiščem v Sevnici pravočasno sprožila postopek za sodno ureditev meje pod opr. št. N 18/2008. Dne 27. 3. 2012 pa je Geodetska uprava prejela sklep Okrajnega sodišča v Sevnici, da je postopek pod opr. št. N 18/2008 ustavljen, zato je sklenila, da se upravni postopek evidentiranja urejenega dela meje nadaljuje. Preverila je, ali podatki o delih meja omogočajo njihovo evidentiranje ter ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen. Odločbo je izdala na podlagi 40. in 61. člena ZEN.

Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal z razlogi prvostopnega organa glede evidentiranja urejenega dela meje parcele in evidentiranjem izravnanega dela meje. V zvezi z ugovorom, da je upravni organ za lastnika parcele št. 2173 napačno štel Občino A., ker v zemljiški knjigi lastnik ni vpisan, pa se sklicuje na osmi odstavek 11. člena ZEN. V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca B.B., ki je bil predložen v nepravdnem postopku N 18/2008, pa meni, da ni upošteven, ker gre za dokaz iz sodnega postopka, ki pa ga tožnika nista do konca izpeljala.

Tožnika v tožbi navajata, da ZEN v zadevi ni bil pravilno uporabljen, v postopku pa so bile storjene tudi bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Organ je za lastnike parcele 2173 napačno štel Občino A., katere predstavnik je v postopku sodeloval. Tožnika se tudi ne strinjata s takšno mejo med njunima parcelama in javno potjo, kot je bila evidentirana z izpodbijano odločbo. Pristajata izključno na mejo po katastru, vendar meja kot jo je ugotovilo podjetje C., ne ustreza stanju katastra. Dokaz, da meja, ki naj bi se evidentirala in uredila kot dokončna, ne ustreza katastrskemu stanju, izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca B.B., iz nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Sevnici pod opr. št. N 18/2008. Napačno je stališče pritožbenega organa, da navedeno izvedensko mnenje v konkretnem postopku ni uporabno. Tudi v tem postopku ima stranka vsekakor možnost elaborat izpodbijati z drugim enakovrstnim ali močnejšim dokazom. Tožnika se tudi ne strinjata z izravnavo meje med javno potjo, parcelo 2173 ter sosednjo parcelo 571/1. Do izravnave je prišlo neposredno pri hiši tožnikov, ki stoji na drugi strani poti in je zato pot zaradi te izravnave ožja. Tožnika imata pravni interes za izpodbijanje te izravnave, ker se je z njo javna pot bistveno zožala. Lastnik parcele 571/1 je pri ovinku oziroma lomu poti močno posegel s škarpo, ki jo je v obliki trikotnika zgradil daleč na javno pot. Odločba tudi ni ustrezno obrazložena in se je ne da preizkusiti. Napačno je navedeno, da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje meje, saj meja, pokazana s strani C. ne predstavlja katastrske meje. Upravni organ ne obrazloži, zakaj in na kakšni podlagi je izdal izpodbijano odločbo. Po opisu predhodnega postopka in že navedeni ugotovitvi ni več nikakršnega pojasnila v tej smeri. Gre za bistveno kršitev določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeni organ je očitek tožnikov napačno zavrnil s pojasnilom, da naj bi prvostopni organ odločbo ustrezno obrazložil. Geodet tudi v elaboratu ni označil meje, ki sta jo tožnika pokazala. Njuna zatrjevana meja ni vrisana v elaborat, prav tako ni pojasnjenega odstopanja in tudi ničesar ni storil v smeri sporazuma glede meje. Predlagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo prvostopnega organa in vrne zadevo v ponoven postopek ter zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Občina A. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je uvodoma sporna aktivna legitimacija Občine A. v upravnem postopku, kot lastnice parcele št. 2173. Tožnika ugovarjata, da na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska geodetsko podjetje in upravni organ ne bi smela šteti Občine A. za lastnika parcele, saj ta v zemljiški knjigi ni vpisan.

Iz zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo št. 2173 k.o. … izhaja, da je parcela pot in javno dobro. Tožnika sama navajata, da je parcela javna pot, ugovarjata pa, da ni z ničemer z ničemer izkazano in dokazano, da je njen lastnik oziroma upravljalec res Občina A.. Sodišče ugovoru ne more slediti. Iz drugega odstavka 19. člena Stvarno-pravnega zakonika (SPZ) izhaja, da zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo. V obravnavani zadevi je parcela 2173 pot, torej je zakon, na katerega napotuje drugi odstavek 19. člena SPZ, Zakon o cestah (ZCes-1). Po drugem odstavku 3. člena ZCes-1 so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Glede na kategorizacijo javnih cest iz 39. člena ZCes-1 so javne ceste državne ali občinske, pri čemer so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Občinske ceste pa so lokalne ceste, javne poti ter občinske kolesarske poti. Iz določbe 95. člena ZCes-1 pa izhaja, da je upravljalec občinskih cest občinska uprava. Glede na navedene določbe sodišče ne dvomi, da je na aktivni strani pravilno sodelovala Občina A. kot lastnica oziroma upravljalka parcele 2173, kljub manjkajočemu podatku o lastniku te parcele v zemljiški knjigi.

Nadalje tožnika ugovarjata, da meja, kot jo je ugotovilo podjetje C., in ki je bila podlaga za odločitev tem postopku, ne ustreza stanju katastra. V obravnavani zadevi je ugotoviti, da sta tožnika na mejni obravnavi sodelovala. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 8. 12. 2007 tudi izhaja, da je geometer tožnika (in druge lastnike parcel) pozval, da pokažejo mejo med svojimi parcelami in parcelo 2173, vendar so lastniki predlagali, da se potek dela meje med javno potjo in njihovimi parcelami pokaže po podatkih zemljiškega katastra, kar se je zgodilo v nadaljevanju obravnave. Iz zapisnika mejne obravnave ne izhaja, da bi bila trditev oziroma zahteva tožnikov drugačna, kot je navedeno v zapisniku (torej, da bi onadva svojo mejo pokazala). Navedba v prvostopni odločbi, da sta tožnika pokazala svojo mejo, je torej protispisna, kar ni bistveno (pravno relevantno za postopek), pravno relevantno je bilo njuno nestrinjanje s pokazano in urejeno mejo s strani geometra. Kolikor bi bila njuna pokazana meja drugačna kot predlagane meje, bi elaborat ureditve meje moral prikazati tudi potek njune pokazane meje (drugi odstavek 29. člena ZEN). Kot izhaja iz zapisnika o mejni obravnavi, je v obravnavani zadevi geodet pokazal potek meje po podatkih zemljiškega katastra in lastnike sosednjih parcel tudi opozoril na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov. V obravnavani zadevi je situacija, kot jo določa prvi odstavek 37. člena ZEN, saj se tožnika kot lastnika sosednjih parcel s parcelo 2173, nista strinjala z mejo, kakršna je bila predlagana v elaboratu ureditve meje, zato je geodetska uprava opravila ustno obravnavo v uradnih prostorih. Ker pa je tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna, je geodetska uprava pozvala tožnika, da v 30-ih dneh od vročitve oziroma prejema poziva začneta sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN).

Tožnika sta v skladu s tem pozivom ravnala ter sprožila sodni postopek, vendar pa sta sodni postopek, v katerem sta imela možnost, da dokažeta drugačno mejo, kot je predlagana v elaboratu, umaknila. Tožnika nimata prav, da lahko v tej fazi postopka (oziroma v pritožbenem postopku) dokazujeta drugačno mejo na podlagi ugotovitev iz sodnega postopka – izvedensko mnenje B.B.. Na podlagi določb ZEN mora geodet kot urejene evidentirati le meje, ki se ne razlikujejo od meja po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč stopnjo zanesljivosti in natančnosti katastrskih podatkov. Po prejemu zahteve za evidentiranje urejene meje geodetska uprava zahtevo preizkusi v smislu 35. člena ZEN. Kolikor elaborat prestane preizkus po 35. členu ZEN (tožnika ne navajata razlogov, razen aktivne legitimacije Občine A., da bi morala geodetska uprava elaborat oziroma zahtevo za evidentiranje urejene meje zavreči oziroma zavrniti po tej določbi), je sprememba predlagane meje kot je določena v elaboratu, možna le na podlagi sodnega postopka po 39. členu ZEN, na katerega sta bila tožnika napotena.

V zvezi z ugovorom, da se tožnika ne strinja z izravnavo meje med javno potjo in sosednjo parcelo 571/1, pa sodišče v celoti soglaša z razlogi drugostopnega organa. Namreč gre za mejno linijo parcel, ki niso v lasti tožnikov, zato tudi sodišče ne šteje, da imata pravni interes za izpodbijanje izravnave meje med parcelama. Kot uporabnika javne poti imata tožnika pravni interes, ki temelji na njeni uporabi. Kolikor je uporaba javne poti onemogočena, pa bosta morala ubrati druge postopke in ne katastrskega.

Sodišče pa zavrača tudi ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Upravni organ je prvostopno odločbo ustrezno obrazložil, glede poteka postopka, opisal je predhodni postopek, postopek pred upravnim organom in napotitev na sodni postopek, ki pa se je končal z ustavitvijo. Ker sta tožnika umaknila začet sodni postopek, je pred upravnim organom nastopila situacija po šestem odstavku 39. člena ZEN, ki določa, da če se sodni postopek ureditve meje ustavi, se postopek evidentiranja urejene meje nadaljuje in se kot urejena meja evidentira predlagana meja. Posledica, ki jo določa citirani člen, je razvidna iz izreka, zato sodišče pomanjkljive obrazložitve v tem delu ne šteje za bistvene.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.