Jedro

Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da gre le za navidezno pogodbo, ki ni sklenjena z namenom sklenitve delovnega razmerja, ki se kot tako dejansko tudi ni izvrševalo. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da sporna pogodba o zaposlitvi ni nična, saj se ni opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da je prokuristka s podpisom pogodbe o zaposlitvi zlorabila položaj, ker že več let ni delala pri toženi stranki.

Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem obstoji, če so podani vsi elementi delovnega razmerja (4. člen ZDR). Sama podpisana pogodba o zaposlitvi, če se ne izvršuje, še ne zagotavlja obstoja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki (1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisali tožena in tožeča stranka po prokuristki A.A., nična (2. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka 2. izreka sodbe in odločitev o stroških postopka) smiselno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005, sklenjena med tožencem in tožečo stranko A.A., ni nična, omejilo le na ugotovitev dejstva, da je A.A. v sodni register vpisana kot prokuristka in da pri zastopanju niso vpisane nobene omejitve. Po stališču tožeče stranke je pri podpisu obravnavane pogodbe o zaposlitvi prišlo do zlorabe položaja, saj je očitno, da je A.A. svoj formalni položaj prokuristke zlorabila za to, da je tožencu omogočila sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, čeprav zakoniti zastopnik tožeče stranke o tem ni vedel ničesar in delo toženca v družbi sploh ni bilo potrebno. Tako je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena samo zato, da bi toženec pridobil formalni položaj zaposlenega v tožeči stranki in da bi ta položaj lahko izkoristil. Sodišče prve stopnje se do pretežnega dela razlogov za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe o zaposlitvi ni konkretno opredelilo in je bilo zanj pomembno le to, da je bila A.A. v sodni register vpisana kot prokuristka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati njeno zlorabo položaja, saj že več let ni delala pri tožeči stranki. Tudi prej ni sklepala tovrstnih pogodb in imela je prepoved vstopa v družbo. Tožeča stranka je samo nekaj dni pred podpisom sporne pogodbe o zaposlitvi zapisala, da zaposlitev toženca ni možna. O sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bila obveščena, prav tako pa tudi toženec ni bil vključen v delovni proces in tudi drugih elementov delovnega razmerja ni bilo. Tako ni dvoma, da A.A. ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi, ki bi pomenila dejansko sklenitev delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko.

Sodišče prve stopnje pa napačno razume tudi položaj prokurista. A.A. kot prokuristka ni bila zakonita zastopnica tožeče stranke, ampak je bila njena poslovna pooblaščenka. Poslovni pooblaščenec sicer izraža voljo družbe, ne more pa nastopati v nasprotju z njo in tako A.A. kot prokuristka v nobenem primeru ni mogla nastopati v nasprotju z voljo, ki jo je izrazil direktor tožeče stranke, da torej zaposlitev toženca ni možna. Ob tem pritožba izpostavlja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za pisno pogodbo o zaposlitvi ni vedela, zaradi česar je jasno, da sodišče A.A. ne šteje kot osebe, ki bi pri podpisu pogodbe o zaposlitvi dejansko oblikovala voljo tožeče stranke, čeprav je formalno nastopala kot njena prokuristka.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni elementov delovnega razmerja, samo dodatno kaže na to, da je pogodba o zaposlitvi nična, ker je bila sklenjena, čeprav sta toženec in A.A. morala vedeti, da dejanskega delovnega razmerja, to je vključenosti toženca v delovni proces tožeče stranke ter dela po navodilih tožeče stranke za plačilo, ne bo.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi ničnost pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji ter pritožbene stroške, ki jih priglaša. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005, ki sta jo podpisala toženec in tožeča stranka po prokuristki, veljavno sklenjena, je pa kljub temu zaključilo, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Svojo odločitev je oprlo na 16. člen ZDR, saj je ugotavljalo obstoj elementov delovnega razmerja in ugotovilo, da v konkretnem primeru delovno razmerje ni obstajalo, ker niso obstajali oziroma se niso izvrševali posamezni elementi delovnega razmerja. Po stališču toženca je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen, saj je po definiciji delovno razmerje dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, ki se sklene na podlagi pogodbe o zaposlitvi in je tako pravna podlaga za sklenitev delovnega razmerja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da v primeru veljavne pogodbe o zaposlitvi o obstoju delovnega razmerja ni nobenega dvoma, se v takem primeru ne more uporabiti domneva obstoja delovnega razmerja, ki je določena v 16. členu ZDR, oziroma zanjo sploh ni nobene potrebe, ker je jasno, da delovno razmerje obstaja. Ta domneva se uporablja samo v primeru, ko med strankama ni veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma je sklenjena kakšna druga vrsta pogodbe, ki prikriva pogodbo o zaposlitvi, torej v primeru, ko je delavec dejansko v delovnem razmerju, pa nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tako ta domneva ščiti delavca in mu zagotavlja pravno varstvo. Ker je bila v konkretnem primeru pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, je delovno razmerje obstajalo in bi lahko prenehalo le na način, ki je določen v zakonu in sicer po 75. členu ZDR. Tako zakon ne dopušča možnosti, da bi bilo kljub veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dopustno ugotavljati, ali se izpolnjujejo vse obveznosti iz pogodbe oziroma ali stranke uživajo vsa s pogodbo določena upravičenja in bi bila že sama ugotovitev, da se določene obveznosti niso izpolnjevale, dovolj, da bi se avtomatsko štelo, da delovnega razmerja kljub veljavni pogodbi ni. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški toženca pa so nadaljnji stroški postopka.

Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka navaja, da ugotavljanje obstoja delovnega razmerja ne velja le za primer, kadar med strankama ni sklenjena pogodba o zaposlitvi v pisni obliki, ampak tudi, kadar je obličnost izpolnjena, razmerje med strankama pa je sporno. Tudi priporočilo MOD št. 198 o delovnem razmerju poudarja, da je potrebno pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja prioritetno upoštevati okoliščine opravljanja dela in plačila delavca, ne pa, kako je pravno razmerje formalno opredeljeno s strani pogodbenih strank. V konkretnem primeru se ni nikoli izvajal nobeden izmed posameznih elementov delovnega razmerja in tako tudi prenehanja delovnega razmerja ni moglo biti.

Toženec pa navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo podpisala toženec in na strani tožeče stranke A.A., ki je bila v tem času prokuristka tožeče stranke in sicer ji je bila podeljena prokura brez omejitev, ni nična, saj ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prokura je veljavna v primeru, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah in je pri tem brez pomena, v kakšnem obsegu sicer prokurist dela v družbi.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbah zoper izpodbijano sodbo že odločilo s sodbo opr. št. Pdp 886/2010 z dne 7. 1. 2011. Pritožbi toženca je ugodilo v celoti in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer v 1. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju in v 3. točki izreka tako, da je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.288,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v nespremenjenem delu t.j. v točki 2 izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 245,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče se je glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005 na strani tožeče stranke podpisala A.A., ki je bila vpisana v sodni register kot prokuristka brez omejitev in je imela vsa upravičenja za podpisovanje pogodb. Tako njen podpis pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Glede obstoja delovnega razmerja pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno oprlo na 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je ta določba predvidena le za primere, ko ni pisne pogodbe o zaposlitvi ali pa je sklenjena kakšna druga pogodba, delo delavca pa ima elemente delovnega razmerja. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena veljavno, je delovno razmerje na njeni podlagi obstajalo. Ker je po 204. členu ZDR možnost za vložitev tožbe na obstoj delovnega razmerja dana le delavcu, tožeča stranka v tem sporu nima aktivne legitimacije, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo, ki ji je revizijsko sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 121/2011 z dne 19. 6. 2012 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožeča stranka uveljavljala zahtevek po 13. členu ZDR. Ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, je lahko tudi posledica ugotovljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi, zato o postavljenih zahtevkih ni mogoče odločiti ločeno ali različno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o tožbenem zahtevku tožeče stranke vsaj preuranjeno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v imenu tožeče stranke sklenila prokuristka A.A. z A.B. dne 21. 10. 2005, in na ugotovitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ker je tožbo na ugotovitev ničnosti vložila na podlagi 13. člena ZDR, je potrebno o obeh zahtevkih odločiti le skupaj in enotno.

Po določilu 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca njegov zakoniti zastopnik določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba. Po 1. odstavku 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 – 139/2004), ki je veljal v času podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi, je imel prokurist splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odvajanje in obremenjevanje nepremičnin. Skladno z 12. členom ZDR se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, razen če ZDR ne določa drugače. Po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne dokazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila A.A. na dan podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi v sodni register vpisana kot prokuristka brez omejitev in je tako imela vsa pooblastila tudi za podpis te pogodbe. Na podlagi tega je zaključilo tudi, da s tem ni zlorabila položaja in da pogodba ne nasprotuje moralnim načelom. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da je A.A. s tem zlorabila svoj položaj, saj že več let ni delala pri tožeči stranki. Pogodbo je sklenila mimo volje zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki o sklenitvi pogodbe ni vedel ničesar, sklenila pa jo je tudi v nasprotju z interesi tožeče stranke, ki ni potrebovala toženčevega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec pri tožeči stranki na podlagi te pogodbe ni bil zaposlen, vendar se s tem v zvezi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena samo zato, da bi toženec pridobil formalni položaj zaposlenega pri tožeči stranki. Tako bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je A.A. s podpisom sporne pogodbe o zaposlitvi zlorabila svoj položaj prokuristke, kot to zatrjuje tožeča stranka in se šele po tem opredeliti do tega, ali je sporna pogodba o zaposlitvi nična ali ne.

Ker se oba zahtevka po stališču revizijskega sodišča lahko obravnavata le skupaj in enotno, je preuranjena tudi odločitev o tem, da toženec pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami toženca, da je veljavna pogodba o zaposlitvi pravna podlaga za sklenitev delovnega razmerja, vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se mora sklenjena pogodba o zaposlitvi tudi začeti izvajati. Sodišče se je sicer napačno oprlo na določbo 16. člena ZDR, ker je ta predvidena le za primere, ko ni sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi oziroma je sklenjena kakšna druga pogodba, delo delavca pa ima vse znake delovnega razmerja. Po določbi 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tako je moral biti toženec, kljub podpisu pogodbe o zaposlitvi, vključen v organiziran delovni proces tožeče stranke, nepretrgano opravljati delo po njenih navodilih in pod njenim nadzorom, za to delo pa bi mu morala tožeča stranka plačati. Glede na navedeno sama podpisana pogodba o zaposlitvi, če se ne izvršuje, še ne zagotavlja obstoja delovnega razmerja. Toženec je bil v sodni register v času sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi družbenik tožeče stranke, pa tudi namestnik direktorja, kar izhaja iz sodnega registra.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama strank in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Ugotovilo je, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo o zadevi preuranjeno odločeno. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je A.A. kot prokuristka zlorabila svoj položaj s tem, ko naj bi z A.B. zgolj navidezno sklenila pogodbo o zaposlitvi v imenu tožeče stranke, čeprav ta zanj dela ni imela, s tem pa naj bi ravnala tudi v nasprotju z interesi tožeče stranke, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo dokaznega postopka ne more dopolniti, saj ne gre za dopolnitev, ker sodišče prve stopnje v tej smeri dokazov sploh ni izvajalo. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).