Jedro

Okoliščina, da tožena stranka (delodajalec) ni bila več zainteresirana za to, da bi tožnica pri njej opravljala delo, ne pomeni, da ji v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni dolžna izplačati s pogodbo dogovorjene plače in regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici za obdobje od februarja 2011 do vključno julija 2011 plača neto zneske plač v višini 629,70 EUR mesečno, za avgust 2011 pa v višini 583,61 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za plačo prejšnjega meseca ter da plača na navedene neto zneske plač predpisane dajatve (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici plača stroške prevoza na delo in z dela ter stroške prehrane med delom in sicer za februar 2011 v višini 241,73 EUR, za marec 2011 v višini 559,56 EUR, za april 2011 v višini 235,08 EUR, za maj 2011 v višini 247,32 EUR, za julij 2011 v višini 235,08 EUR in za avgust 2011 v višini 101,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za izplačila prejšnjega meseca (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici plača regres za letni dopust za leto 2011 v neto znesku 629,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 do plačila in plača na navedeni neto znesek regresa predpisane dajatve (točka III izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v osmih dneh povrne stroške postopka v znesku 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti toženca. Navedeno je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da je tri dni pred razpisanim narokom toženca po faksu obvestilo, da se bo narok opravil. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na listine, ki so bile predložene v tem sporu, ni pa se opredelilo do navedb toženca glede tožničinega neizpolnjevanja delovnih obveznosti, njenega fiktivnega bolezenskega stanja, neresničnih zdravstvenih potrdil ter stroškov zastopanja tožnice drugih postopkih. Zaradi navedenega ni podana samo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč je bila tožencu odvzeta pravica in možnost obravnave pred sodiščem, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nesporno naj bi bilo, da je tožnica v odvetniški pisarni sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2010 do 1. 9. 2011 za delovno mesto odvetniške pripravnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do razlogov, s katerim je toženec utemeljeval, zakaj tožnici za čas od februarja 2011 niso bile izplačane plače in regres za letni dopust, čeprav je te razloge povzelo v 2. točki obrazložitve. V bistvu je šlo za pobot. V kolikor bi sodišče prve stopnje zaslišalo toženca, ne bi moglo razsoditi tako, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Toženec je prepričan, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ščiti tožnico, ki v odvetniški pisarni, milo rečeno, ni izpolnila pričakovanj. Tožnica v zadnjih mesecih pred iztekom pogodbe ni več prihajala na delo, pošiljala pa je tudi neresnična zdravniška potrdila, kar lahko potrdita tajnica odvetniške pisarne A.A. in računovodkinja A.B.. Sodba tudi ni pravična, saj toženec ni bil več zainteresiran za tožničino delo. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tako toženca kot obe navedeni priči. Tožencu je znana določba 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) o tem, da se narok vseeno opravi, če nanj ne pride katera od strank, kakor tudi določba drugega odstavka 258. člena ZPP o tem, da sme sodišče zaslišati samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu. Vendar pa teh dveh določb v tej zadevi ni možno uporabiti, saj se toženec naroka ni mogel udeležiti iz upravičenega razloga. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti toženca. Pritožba sicer ne navaja, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo, vendar je iz utemeljitve pritožbe razvidno, da toženec smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da je tožencu kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem. V tem sporu je predsednica senata na prošnjo toženca enkrat že preklicala narok za glavno obravnavo, datum novega naroka pa je določila na podlagi usklajevanja s tožencem. Predsednica senata utemeljeno ni ugodila ponovni prošnji toženca za preložitev naroka za glavno obravnavo. Sicer pa zaradi nepreložitve naroka že pojmovno ne more biti podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 115. člena ZPP namreč določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Zakon torej ne določa, da sodišče mora preložiti narok, temveč da to lahko stori. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana le v primeru, če sodišče naroka ne bi preložilo v tistih primerih, za katere zakon izrecno določa, da je sodišče to dolžno storiti. Takšna primera sta določena v šestem odstavku 185. člena ZPP in drugem odstavku 283. člena ZPP, vendar pa v tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da v tej zadevi zaradi posebnih okoliščin ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 258. člena ZPP. Ta določa, da sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Toženec se ni odzval sodnemu vabilu, zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je zaslišalo samo tožnico. Prav tako ni bilo nobene ovire za uporabo določbe 282. člena ZPP. V skladu s to določbo se obravnava vseeno opravi, če na prvi narok za glavno obravnavo ali kasnejši narok ne pride tožeča ali tožena stranka. Izpolnjen je bil namreč osnovni pogoj, da se narok opravi v odsotnosti ene od strank, to je da bila ta stranka pravilno vabljena.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb o tožničinem neizpolnjevanju delovnih obveznosti, fiktivnih bolezenskih stanjih, neresničnih zdravstvenih potrdilih in stroških zastopanja tožnice v drugih postopkih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi, če v sodbi niso navedenih razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa pavšalne in povsem nesubstancirane navedbe v odgovoru na tožbo, na katere se sklicuje pritožba, ne morejo predstavljati odločilnih dejstev v sporu zaradi neplačila pogodbeno dogovorjene plače, stroškov prevoza na delo in z dela ter regresa za letni dopust. Morebitno nezadovoljstvo toženca z delom odvetniške pripravnice ne more biti razlog, da ji sploh ne izplača plače, še manj pa razlog, da ji ne plača regresa za letni dopust in ji ne povrne stroškov prevoza na delo in z dela. V kolikor je toženec tožnico zastopal v nekih drugih postopkih, to ne more biti razlog, da ji ne izplača dolgovane plače. Drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) izrecno določa, da delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme pobotati svoje terjatve do delavca s svojo obveznostjo izplačila plače. Okoliščina, da toženec ni bil več zainteresiran za tožničino delo (tako sam navaja v pritožbi) ne pomeni, da tožnici v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bil dolžan izplačati pogodbeno dogovorjenih zneskov za opravljeno delo.

Sodišče je pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: tožnica je s tožencem sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 9. 2010 do 1. 9. 2011 za delovno mesto odvetniške pripravnice; toženec tožnici za čas od februarja 2011 do prenehanja delovnega razmerja ni izplačal plač in regresa za letni dopust za leto 2011 in ji tudi ni povrnil stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane med delom; s pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena osnovna plača v višini … EUR mesečno, toženec je tožnici za sporno obdobje od februarja do vključno julija obračunal (vendar ne tudi izplačal) za vsak mesec plačo v višini ... EUR bruto (... EUR neto), za avgust 2011 v višini 829,56 EUR bruto (583,61 EUR neto); toženec je tožnici z obračunom plače za mesec maj 2011 obračunal (ne pa tudi izplačal) regres za letni dopust v bruto znesku 749,00 EUR (629,16 EUR neto); v plačilnih listah za sporno obdobje je toženec obračunal (ne pa tudi izplačal) stroške prevoza na delo in z dela ter nadomestilo stroškov za prehrano med delom in sicer za februar 2011 v višini 241,73 EUR, za marec 2011 v višini 259,56 EUR, za april 2011 v višini 235,08 EUR, za maj 2011 v višini 247,32 EUR, za julij 2011 v višini 235,08 EUR in za avgust 2011 v višini 101,85 EUR.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanje na določbo 42. člena ZDR tožnici dosodilo vtoževane neto zneske, kakršni so razvidni iz plačilnih list za sporno obdobje. V 42. členu ZDR je namreč določena obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Tožnica je zahtevala izključno takšne zneske, kot jih je toženec dejansko prikazal na plačilnih listah, te pa so bile očitno sestavljene zaradi tega, ker je toženec tožnico zaposlil v okviru subvencioniranja zaposlitve težje zaposljivih brezposelnih oseb po programu „Zaposli.me“.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbe 131. in 161. člena ZDR tožnici dosodilo vtoževani regres za letni dopust. Prvi in drugi odstavek 131. člena ZDR namreč določata, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnica je ob zapadlosti regresa za letni dopust izpolnila tudi v 161. členu ZDR določeni pogoj za pridobitev pravice do letnega dopusta, s čimer se pridobi tudi pravica do regresa za letni dopust. V skladu s to določbo delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Ta čas je potekel še pred 1. 7. 2011, saj se je tožnica pri tožencu zaposlila s 1. 9. 2010, zato je upravičena do vtoževanega regresa za letni dopust. Povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo na podlagi določbe prvega odstavka 130. člena ZDR.

Toženec se neutemeljeno sklicuje, da naj bi šlo pri njegovih navedbah, zakaj tožnici ni izplačal vtoževanih obveznosti, za pobot. Nesubstanciranih navedb iz odgovora na tožbo nikakor ni mogoče šteti za uveljavljanje pobotnega ugovora in tudi ne kot uveljavljanje pred pravdo opravljenega pobota, ki pa je tudi nedopusten, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.