Jedro

Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja za stranko vročajo pooblaščencu, če v zakonu ni drugače predpisano. Če sodišče ne vroči pošiljke pooblaščencu, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

1. Pritožbi proti sklepu z dne 4.8.1993 (o zavrženju pritožbe) se ugodi in se ta sklep razveljavi.

2. Pritožbi proti sklepu z dne 14.7.1993 (o zavrženju ugovora) se ugodi in se tudi ta sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.7.1993 zavrglo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi, ko se je dolžnik proti temu sklepu pritožil, pa je s sklepom z dne 4.8.1993 zavrglo še to pritožbo.

Proti sklepu z dne 4.8.1993 o zavrženju pritožbe se pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je pritožbo vložil prepozno. Kako in komu je treba vročati sodne odločbe, zoper katere so dopustna pravna sredstva, je predpisano v 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP).

Pooblaščenec dolžnika je že 24.3.1993 poslal sodišču pooblastilo, vendar mu sodišče niti sklepa na podlagi ugovora niti sklepa o zavrženju pritožbe ni vročilo, kar je v nasprotju z določilom 138. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. S tem mu je onemogočilo, da bi pravočasno vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje pa se je tudi zadovoljilo z vročitvijo sodne pošiljke Zavodu Š., ki je druga pravna oseba in nima nobene povezave z dolžnikom. Vročitev dolžniku je bila zato opravljena šele tedaj, ko je Zavod Š. pošiljko izročil delavcu oz. funkcionarju dolžnika in šele s tem dnem je za dolžnika začel teči pritožbeni rok.

Pritožba je utemeljena.

Sklep o zavrženju ugovora dolžnika, ki je bil izdan 14.7.1993 je sodišče prve stopnje poslalo dolžniku. Pošiljko pa je dne 19.7.1993 prevzel Zavod Š.. Kdaj je pošiljko prejel naslovnik ni jasno, da jo je prejel pa izhaja le iz vložene pritožbe. Sodišče prve stopnje je s tako vročitvijo kršilo določbe postopka. Sklep o zavrženju ugovora dolžnika z dne 14.7.1993 bi namreč moral biti vročen pooblaščencu dolžnika odvetniku M. V., ki je predložil pooblastilo za zastopanje dolžnika v tem postopku (priloga B1) dne 24.3.1993, ko je vložil tudi ugovor. Kadar ima stranka pooblaščenca se po določilu 1. odst. 138. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP pisanja za stranko vročajo pooblaščencu, če v zakonu ni drugače predpisano. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP, zaradi katere je moralo sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika proti sklepu z dne 4.8.1993 ugoditi in ta sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno pritožbo dolžnika razveljaviti v skladu z določilom 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP.

Po ugotovitvi, da pritožba dolžnika ni bila prepozna, je sodišče druge stopnje presodilo še utemeljenost pritožbe dolžnika proti sklepu z dne 14.7.1993. Ugotovilo je, da je pritožba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje preuranjeno zaključilo, da je dolžnik vložil ugovor prepozno oz. pred odločitvijo ni raziskalo in ocenilo utemeljenosti trditev dolžnika v ugovoru, da je sklep o dovolitvi izvršbe prejel šele 22.3.1993 ter da šele od tega dne dalje zanj teče rok za vložitev ugovora. Trdil je, da v času od 8.3. do 22.3.1993 njegova pisarna ni delovala, niti v tem času ni bil prisoten nihče od članov uprave. Glede na take trditve bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo v sklepu izdanem dne 14.7.1993 razčistiti kako ima dolžnik nasploh urejeno prevzemanje pošte oz.

priporočenih pošiljk oz. kdo je za dolžnika pooblaščen za sprejem takih pošiljk (1. odst. 134. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP) ter kako je dolžnik organiziral prevzem takih pošiljk v času od 8.3. do 22.3.1993. Šele nato bi bil mogoč zaključek o tem, ali je rok za ugovor dolžnika pričel teči z vročitvijo pošiljke dne 12.3.1993, delavcu Zavoda Š. ali pa šele 22.3.1993, ko je dolžnik po lastnih trditvah v ugovoru dejansko prevzel sodno pošiljko. Od tega bi bil nato odvisen zaključek, da je ugovor pravočasno ali prepozno vložen (1. odst. 55. čl. ZIP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnika ugodilo in tudi sklep z dne 14.7.1993 o zavrženju ugovora dolžnika razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v skladu z določilom 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZPP in ZIP, ki sta predpisa bivše SFRJ, je sodišče druge stopnje uporabilo v tem sklepu na podlagi določila 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).