Jedro

Temeljna lastnost bodoče škode je v njeni predvidljivosti ob koncu glavne obravnave. Za to škodo se šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z izvensodno poravnavo. Za novo škodo pa je značilno, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da presega škodo, znano ob izdaji sodbe oz. ob sklepanju izvensodne poravnave, in da je ni bilo mogoče pričakovati kot gotove po normalnem teku stvari.

Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude.

Izrek

I. Pritožbam pravdnih strank se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v tretji in četrti alineji I. točke izreka glede zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da je prva tožena stranka solidarno dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.645,02 EUR od 30. 1. 2013 dalje do plačila, druga in tretja tožena stranka pa sta solidarno dolžni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.645,02 EUR od 28. 2. 2013 dalje do plačila; da so toženci dolžni solidarno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.163,08 EUR od 28. 2. 2013 dalje do plačila; da je druga tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 313,08 EUR od 28. 2. 2013 do plačila in od zneska 93,80 EUR od 28. 2. 2013 do plačila; - razveljavi v I. in II. točki izreka glede prve in tretje tožene stranke za znesek 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe, za znesek 93,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 28. 2. 2013 dalje do plačila, za znesek 313,08 EUR od 28. 2. 2013 dalje do plačila ter glede stroškov postopka in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so tožene stranke v roku 15 dni nerazdelno dolžne tožeči stranki plačati 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe dalje, 93,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje, 1.645,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje in 4.476,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje (1. odstavek I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženim strankam naložilo, da so v 15 dneh nerazdelno dolžne tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.897,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje, tožnici pa, da je tretje toženi stranki v 15 dneh dolžna povrniti pravdne stroške v višini 266,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje (2. odstavek I. točke izreka).

2. Zoper odločitev so se pritožile tožeča stranke, prva tožena in tretja tožena stranka.

Prva tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj in težo povečanih telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot novo škodo tožnice, ki jih je dobila v prometni nesreči z dne 14. 4. 1986. Tekom postopka je navajala, da je bila tožnici odškodnina glede telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti že plačana oziroma je bila zajeta v doslej plačani odškodnini, zato v konkretnem postopku ne gre za novo škodo. Tožnica je za škodo ves čas že vedela in jo je tudi vtoževala v prejšnjih postopkih in torej ne gre za škodo, ki bi bila nepričakovana ali posledice niso bile predvidljive. Nadalje meni, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo previsoka in ni v skladu z namenom odškodnine ter je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca ortopeda, ki je opisal značaj in težo poškodbe ter v 2. in 3. točki mnenja z dne 2. 12. 2013 tudi zapisal, da so težave tožnice po definiciji že večje in jih ocenil za približno 5 % v primerjavi s stanjem pred 28. 10. 2010 ter ugotovil, da bi torej zmanjšanje življenjske aktivnosti ovrednotil na 1,5 %. Sodišče pa tega ni upoštevalo in je v sodbi upoštevalo 5 % povečanje telesnih bolečin in 5 % povečanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je sodišče napačno ocenilo in prisodilo odškodnino, saj tožnica nima nobenih objektivnih dokazil o okvari ramena, poleg tega pa ni niti dokazano, da bi bila morebitna okvara ramena v vzročni zvezi z vtoževano prometno nesrečo. Pritožnica meni, da tako težave v goleni kot v ramenih, nastale po 25 letih, niso posledica prometne nesreče in ob tem opozarja na mnenji prejšnjih dveh izvedencev, ki sta poleg drugih težav, tudi težave v ramenih izključila iz posledic prometne nesreče. Meni, da tudi ostale bolečine tožnice, kot na primer bolečine v petah, niso v zvezi s prometno nesrečo. Upoštevati je potrebno tudi ugotovitve izvedenca, da je 20 % težav z desnim gležnjem posledica bolezni, ki jih prva tožena stranka ni dolžna kriti. Obiske pri zdravniku, jemanje zdravil in druge nevšečnosti je imela tožnica že pred to pravdo in ne gre za novo škodo. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica ni dokazala težav s križem v povezavi s prometno nesrečo, po mnenju pritožnice pa tudi velika telesna teža tožnice pripomore k njenim večjim težavam, za kar pa prva tožena stranka ne more nositi odgovornosti. Tožnica je sama izpovedala, da se po operaciji kolena stanje izboljšuje in je pričakovati nadaljnje izboljšanje. V celoti oporeka prisojeni povečani odškodnini glede tuje pomoči, kajti izvedenec je ugotovil, da potreba po tuji pomoči, ki je v vzročni zvezi z prometno nesrečo, po 28. 10. 2010 ni večja, kot je bila pred tem datumom Sodbo izpodbija tudi v delu, kjer je sodišče tožnici prisodilo polovico stroškov v zvezi z zdravljenjem. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je zgolj 5 % težav v vzročni zvezi z vtoževano prometno nesrečo, kljub temu pa je tožnici prisodilo 50 % neizkazanih potnih stroškov. Prva tožena stranka vztraja pri stališču, da bi tožnica kot zavarovanka v obveznem zdravstvenem zavarovanju stroške morala uveljavljati na podlagi ZZVZZ, in sicer v primeru, če je bila napotena na zdravniški pregled v kraj izven svojega bivanja. Pri tem se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1830/2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3674/2001. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi stroške postopka.

3. Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP se zoper ugodilni del sodbe pritožuje tretja tožena stranka. V pritožbi opozarja, da je tožnica na podlagi sodb I P 599/95, P 809/96, III P 439/95, II P 1/97, P 10/2003, P 54/2010 že prejela celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar je izvedenec v osnovnem izvedenskem mnenju smiselno pojasnil. Tako je tožnica že prejela odškodnino tudi za nepremoženjsko škodo v zvezi z bodočimi bolečinami in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki pokriva danes zatrjevano stanje. Torej so vse sedanje bolečine in vsa tožničina poslabšanja že upoštevana pri splošnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, kar je razvidno iz zgoraj citiranih sodb. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, so težave tožnice v 95 % posledica bolezenskega stanja, ki ni v vzročni zvezi z nezgodo. Za preostalih ostalih 5 % pa je tožnica že prejela odškodnino. Iz predhodno navedenih sodb je tako razvidno, da v tej pravdi tožnica uveljavlja isto škodo v novi preobleki. Do spremenjene mehanike hoje pri tožnici ni prišlo v zadnjih treh letih, temveč že od leta 1986 dalje in je bila njena hoja leta 2010 enaka kot danes, kar vse je razvidno iz sodb in predhodnih izvedeniških mnenj. Sedanje zdravstveno stanje tožnici ne narekuje, da manj hodi. Tožnica se premalo giba, ima preveliko telesno težo, zato težje hodi. Prevelika teža pa ni v vzročni zvezi s poškodbo, znano dejstvo pa je, da škodljivo vpliva na zdravje. Od nesreče dalje je tožnica imela dve bergli, sedaj ima le eno, kar kaže na izboljšanje stanja. Stanje pa se je tudi zboljšalo po zadnji operaciji. Navedbe, da se po letu 2010 težje umiva, da ji pomaga sestra in podobne navedbe o pomoči so enake kot v predhodnih postopkih. Tožnica tako približno na vsake tri leta toži, vsakič zatrjuje novo poslabšanje, vsakič zahteva odškodnino, vsakič zatrjuje, da jo malo bolj boli in da nekaj več ne zmore, kot je pred tem, zato pritožnik meni, da je odškodninsko naravnana. Tožnica zahteva plačilo dodatka za tujo nego in pomoč. Tožnica ni izkazala, da je imela stroške v zvezi s pomočjo in nego. Pavšalna trditev ne zadostuje. Tožnici ni priznana renta iz naslova nege in pomoči, zato bi morala po mesecih dokazati obseg pomoči in stroške v zvezi z njo in zahtevati povračilo dejanskih stroškov v zvezi z nego in pomočjo. Zmotna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izrek sodbe v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od glavnic pod drugo, tretjo in četrto alinejo I. točke izreka in zoper sklep o stroških zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da zahtevku tožnice ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči ali pa zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od premoženjske škode šele od dneva vložitve tožbe dalje. Odškodnina iz naslova škode zaradi manjše pokojnine, tuje pomoči in stroškov zdravljenja je čista denarna terjatev, ki dospe v plačilo ob nastanku škode. Sodišče bi zato moralo odločiti, da tečejo zakonske zamudne obresti od priznanih zneskov manjše pokojnine in priznanih zneskov za tujo pomoč od vsakega posameznega mesečnega obroka od vsakega tekočega meseca dalje, v katerem je škoda nastala, od posameznih priznanih stroškov za stroške zdravljenja pa vsaj od konca vsakega leta, v katerem so nastali. Tudi če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje glede zahtevanih obresti, bi moralo sodišče odločiti le v korist prve tožene stranke, ki je edina ugovarjala zahtevanim obrestim. Sodišče je odločilo v korist vseh, čeprav obrestim vse niso ugovarjale. Izrek napadene sodbe nasprotuje razlogom sodbe in obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Izpodbijana sodba v obrazložitvi pod točko 13, točko 24 in točko 25 navaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od priznanih zneskov premoženjske škode od vložitve tožbe dalje, v izreku pa tega ne upošteva ampak določi drug, poznejši datum, kot je bila vložena tožba. Tožba je bila vložena dne 28. 2. 2013, v izreku pa je določeno, da začnejo teči obresti šele od 28. 3. 2013 dalje, torej mesec dni pozneje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi ni res, da tožene stranke za obseg škode pred vložitvijo tožbe niso vedele. Tožeča stranka je dne 28. 1. 2013, to je že pred vložitvijo tožbe, poslala prvi toženi stranki odškodninski zahtevek in ta je z dopisom z dne 30. 1. 2013 prejem zahtevka potrdila, kar pomeni, da je bila že s sprejemom odškodninskega zahtevka dne 28. 1. 2013 seznanjena z višino škode. Zmotna pa je tudi odločitev o stroških postopka glede na uspeh tožnice.

4. Pritožbe so delno utemeljene.

5. Kot izhaja iz tožbene trditvene podlage, je bila tožnica hudo poškodovana v prometni nesreči dne 14. 4. 1986. Tožnica je odškodnino proti prvi toženki za čas do 31. 12. 1993 uveljavila v pravdi pod opr. št. I P 599/95, kasneje opr. št. I P 809/96 Okrožnega sodišča v Ljubljani, za čas od 1. 1. 1994 do 31. 12. 1999 v pravdi pod opr. št. III P 1/97 Okrožnega sodišča v Ljubljani, za čas od 1. 1. 2000 do 31. 3. 2007 v pravdi pod opr. št. P 10/2003-III Okrožnega sodišča v Ljubljani, za čas od 1. 4. 2007 do 28. 2. 2010 pa v pravdi pod opr. št. P 54/2010 Okrajnega sodišča v Trbovljah. Proti drugemu in tretjemu tožencu je tožnica uveljavljala odškodnino za čas do 31. 12. 1999 v pravdi pod opr. št. III P 439/95 Okrožnega sodišča v Ljubljani, za čas od 1. 1. 2000 do 31. 3. 2007 v pravdi pod opr. št. P 10/2003-III Okrožnega sodišča v Ljubljani, za čas od 1. 4. 2007 do 28. 2. 2010 v pravdi opr. št. P 54/2010 Okrajnega sodišča v Trbovljah.

6. S to tožbo, ki jo je tožnica vložila dne 28. 2. 2013, uveljavlja nadaljnjo premoženjsko škodo in novo nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v času od 1. 3. 2010 dalje. Navaja, da se ji je zaradi posledic nesreče zdravstveno stanje po 28. 2. 2010 bistveno poslabšalo. Uveljavlja odškodnino zaradi manjše pokojnine v višini 1.645,02 EUR, iz naslova povečanih in novih telesnih bolečin v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi povečanega trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti v višini 1.500,00 EUR, za tujo pomoč v višini 6.247,92 EUR in za stroške prevozov na terapije v višini 187,60 EUR.

O pritožbah prve in tretje tožene stranke

7. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Temeljna lastnost bodoče škode je torej v njeni predvidljivosti ob koncu glavne obravnave. Za to škodo se po ustaljenem stališču sodne prakse šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z izvensodno poravnavo. Za novo škodo pa je značilno, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da presega škodo, znano ob izdaje sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in da je ni bilo mogoče pričakovati kot gotove po normalnem teku stvari(1).

8. Med strankami je sporno, ali je poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice po letu 2010 in z njim povezana škoda v vzročni zvezi s prometno nesrečo, v kateri je bila udeležena v letu 1986. Sporno je tudi vprašanje, ali poslabšanje zdravja tožnice predstavlja novo škodo v pravnem pomenu, torej ali gre pri škodi, ki jo zatrjuje tožeča stranka za pričakovano obnašanje tožničinega poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ali pa gre za nov in nepredviden zaplet, ki ga v času zadnje določitve odškodnine ni bilo mogoče pričakovati.

9. Sodišče prve stopnje je kot novo škodo pri tožnici zaradi močno napredovane artroze v desnem gležnju ugotovilo povečane težave s koleni ter težave (bolečine) zaradi izrastkov v gležnjih. Po mnenju prvega sodišča predstavljajo novo škodo tudi težave s tetivo in bolečine v drugi rami, ki jih ima tožnica zaradi uporabe bergel ter povečane težave in omejitve pri osebni higieni. Zato je tožnici kot pravično denarno odškodnino iz naslova novih in povečanih telesnih bolečin ter nevšečnosti prisodilo znesek 800,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 800,00 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo zgoraj navedene zaključke, pri tem pa ni navedlo razlogov oziroma dokazne ocene, ki bi omogočilo njeno preverljivost, predvsem pa se ni opredelilo do ugovornih navedb, da je tožnica že v prejšnjih postopkih prejela odškodnino, ki je zajela tudi odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (takratnih in bodočih). Prvo sodišče se tudi ni opredelilo do mnenja izvedenca, iz katerega izhaja, da je potrebno upoštevati dejstvo, da se po poškodbi v določenem času, na primer eno do dve leti, ocenjuje definitivno stanje, kjer je že predvideno poslabšanje. Posttravmatska artroza namreč z leti napreduje, napredovanje je največje v začetku (v prvih petih letih), na primer dvajset in več letih po poškodbi pa so ta napredovanja manjša. 11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo v ugodilnem delu v razmerju do prve in tretje tožene (druga tožena stranka se zoper odločitev ni pritožila in je v razmerju do nje sodba v tem delu postala pravnomočna) v prvi alineji prvega odstavka izreka (za znesek 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje dalje) sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje bo torej v ponovljenem postopku moralo zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta nova nastala škoda taka, da niti tožnica niti zavezanci za plačilo odškodnine zanjo niso mogli vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine ter za zaključke navesti tudi razloge. Pri tem pa bo moralo prvo sodišče izvedencu postaviti jasna navodila glede razmejitve posledic škodnega dogodka v vseh postavkah, ki so bile na dan zadnjega odločanja o odškodnini že znane, od posledic, ki so v posledici škodnega dogodka nastale kasneje in na katere na dan zadnjega sojenja ni bilo mogoče računati. oz. ali je bila zatrjevana škoda že predmet plačila odškodnine v prejšnjih postopkih.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov za tujo nego in pomoč v skladu s 174. členom OZ, ne glede na to, kdo ji jo je nudil in tudi če zanjo ni plačal. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo uveljavlja odškodnino bodisi v obliki rente, bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, zato je tožnica upravičena tudi do premoženjske škode iz naslova dodatka za tujo nego in pomoč, čeprav je ni uveljavljala v obliki mesečne rente.

14. Pritožbeno ni prerekano, da je tožnica upravičeno do odškodnine iz naslova tuje pomoči, sporna pa je zatrjevana večja potreba tožnice po tuji pomoči po datumu 28. 10. 2010. Ker sodišče prve stopnje, kot je bilo že predhodno ugotovljeno, ni razmejilo nove škode od bodoče škode, je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo v delu premoženjske škode iz naslova tuje pomoči glede prve in tretje tožene stranke v obsegu priznanega 3% povečanega obsega polnega nadomestila, kot je bil prisojen s sodbo P 10/2003, torej za znesek 313,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje ter zadevo v tem obsegu vrniti prvemu sodišču v nov postopek(2).

15. Pravilno pritožbi tudi opozarjata, da je na tožeči stranki dokazno breme glede nastanka škode in njene višine glede zatrjevanih stroškov v zvezi z zdravljenjem. Oškodovanec ima pravico do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem, zato je tožnica upravičena tudi do povrnitve potnih stroškov za potrebne obiske zdravnikov oziroma zdravilišč, seveda če so ti potni stroški v zvezi s posledico prometne nesreče iz leta 1986. Ker prvo sodišče ni razmejilo opravljenih voženj zaradi zdravljenja posledic prometne nesreče iz leta 1986, od opravljenih voženj zaradi bolezenskih sprememb pri tožnici, je prvo sodišče v razmerju do prve in tretje tožene stranke, moralo sodbo tudi v tem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica posamezno vožnjo oziroma prevoz opravila tako zaradi zdravljenja posledic prometne nesreče, kot zaradi bolezenskih sprememb, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se stroški priznajo v polovičnem znesku.

16. Pritožba prve tožene stranke meni, da bi morala tožeča stranka stroške prevozov uveljavljati na podlagi ZZVZZ in sicer v primeru, če je bila napotena na zdravniški pregled v kraj izven svojega bivanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je oškodovanec upravičen stroške prevozov uveljavljati direktno od oškodovalca, tožena stranka pa ni zatrjevala niti dokazala, da bi bila tožnici ta materialna škoda s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje že povrnjena.

O pritožbi tožnice

17. Tožeča stranka se pritožuje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.645,02 EUR, zneska 93,80 EUR, in zneska 4.476,16 EUR ter zoper sklep o stroških postopka.

18. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala povrnitev izgubljenega zaslužka, kot razliko med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino, ki bi jo prejemala, če ne bi bila invalidsko upokojena zaradi obravnavane prometne nesreče za čas od 1. 3. 2010 do 28. 2. 2013. Sodišče je tožeči stranki iz tega naslova priznalo znesek 1.645,02 EUR z zakonskimi zamudnimi od 28. 3. 2013 dalje.

19. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo dolžnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ(3). Tožeča stranka je to svojo obveznost storila z dopisom, katerega prejem je prva tožena stranka z dopisom z dne 30. 1. 2013 potrdila, zato je tožeča stranka upravičena do obresti najkasneje od dne 30. 1. 2013, ko je bila torej tožeča stranka z denarno obveznostjo seznanjena.

20. Pravilno je stališče pritožbe, da so tožene stranke navadne sospornice, torej nastopajo kot samostojne stranke, ki jim dejanja ali opustitve ostalih sospornikov ne koristijo ali škoduje. Druga in tretja tožena stranka res nista oporekali teku obresti, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jima ni naložilo plačila obresti za čas pred vložitvijo tožbe, ker je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je odškodninski zahtevek z dopisom dne 30. 1. 2013 poslala le prvi toženi stranki, ne pa tudi drugi in tretji toženi stranki, zato je do zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode zoper drugo in tretjo toženo stranko upravičena šele od dneva vložitve tožbe dalje, to je od dne 28. 2. 2013. 21. Iz naslova povrnitve izgubljenega dobička je tožnica upravičena do odškodnine v v višini 1.645,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi glede prve tožene stranke od 30. 1. 2013, medtem ko sta druga in tretja toženi stranki dolžni plačati od navedenega zneska zakonske zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe, to je od dne 28. 2. 2013 dalje.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tretji alineji I točke izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka upravičena glede prve tožene stranke do zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.645,02 EUR od 30. 1. 2013 dalje, glede druge in tretje tožene stranke pa le do zakonskih zamudnih obresti od 28. 2. 2013 dalje.

23. Utemeljeno tožeča stranka tudi opozarja, da je tožbo vložila dne 28. 2. 2013, zato ji od tega dne dalje pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od odškodnine iz naslova tuje pomoči in stroškov zdravljenja in ne le od dne 28. 3. 2013, kot jih je prisodilo prvo sodišče. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo glede prve in tretje tožene stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 313,08 EUR od 28. 2. 2013 do plačila ter od zneska 93,80 EUR od 28. 2. 2013 dalje do plačila in v tem obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek, glede druge tožene stranke, ki se zoper odločitev prvega sodišča ni pritožila pa obrestni del zahtevka iz naslova priznanih stroškov tuje pomoči in stroškov zdravljenja spremenilo tako, da zamudne obresti tečejo že od dne 28. 2. 2013 dalje.

24. V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo odločati še v razmerju do prve in tretje tožene stranke o odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje, iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem v višini 93,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 do plačila, iz naslova tuje pomoči v višini 313,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 do plačila ter o stroških postopka.

25. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS II Ips 671/2007 dne 25. 11. 2010; D. J. Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del. 1. knjiga, stran 1055 in Špela Mežnar, Objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti v odškodninskem pravu, pravni letopis 2012, stran 53. Op. št. (2): V obdobju od 1. 3. 2010 do 30. 6. 2010 je 100 % dodatek znašal 285,36 EUR, 40 % tega zneska je 114.14 EUR, od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2011 je znašal 100 % dodatek 288,78 EUR, 40 % tega zneska je 115,51 EUR, od 1. 7. 2011 dalje pa je 100 % dodatek znašal 290,15 EUR, 40 % tega zneska pa je 116,02 EUR.

Op. št. (3): Primerjaj Danilo Ukmar, Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa 2010, št. 14, stran 23.