Jedro

Poročilo o vplivih na okolje je podlaga za določitev upravičencev do odškodnine za razvrednotenje okolja; če v že začetih postopkih investitor ne privoli v presojo vplivov po določbah ZVO, pristojni organ od njega ne more zahtevati predložitev poročila, niti izdano dovoljenje ni nično, če mu ni priložen dokaz iz 3. odstavka 78. člena ZVO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 14.3.2005, s katero je tožena stranka investitorju Javnemu podjetju A. d.o.o., izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo druge faze centralne čistilne naprave, vse na zemljiščih parc. št..., vse k.o. ... .

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim ugotavlja, da je centralna čistilna naprava glede na prostorske sestavine Sprememb in dopolnitev Dolgoročnega plana občin in Mesta Ljubljana za obdobje 1986-2000 (Uradni list RS, št. 23/91) locirana v območju urejanja MM 7/1 - Zalog, ki se ureja z lokacijskim načrtom za območje urejanja MM 7/1 Zalog - severni del (Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja MM 7/1 Zalog, Uradni list SRS, št. 27/87 in Uradni list RS, št. 8/96, 34/98). Enotno dovoljenje za gradnjo je glede lokacijskih pogojev po določbi 2. odstavka 33. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 45/99 in 52/00) izenačeno z lokacijskim dovoljenjem. Zato je tožena stranka pravilno preizkusila njegovo skladnost tudi s pogoji, ki jih določa omenjeni lokacijski načrt, med njimi tudi s tistimi, ki se nanašajo na varovanje okolja. Ker iz Strokovne ocene o vplivih na okolje (predvsem iz kopije katastrskega načrta, ki je sestavni del Strokovne ocene) izhaja, da so tožnikove nepremičnine znotraj vplivnega območja centralne čistilne naprave, tožnik v postopku sodeluje kot stranka (49. člen ZUP) toliko in zato, da varuje svoje pravice in neposredne na zakon oprte pravne koristi, kar pa ugovori o odškodnini zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin oziroma razvrednotenja okolja niso. Ker je izgradnja centralne čistilne naprave z okoljevarstvenega vidika sprejemljiv in potreben poseg, potem nobena izmed normativnih zahtev ni presežena. Zato tožnik samo zato, ker je njegova nepremičnina v vplivnem območju, še ni oškodovanec po 78. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO, Uradni list RS, št. 32/93) in na tej podlagi ni upravičen do odškodnine. Če pa bo z obratovanjem objekta prišlo do prekomerne obremenitve okolja, bo odškodnino lahko uveljavljal pred sodiščem po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti.

Tožnik v pritožbi navaja, da v Strokovni oceni o vplivih na okolje ni opredeljen kot oškodovanec in s tem kot upravičenec do odškodnine oziroma drugačnega nadomestila po 78. členu ZVO, pa bi moral biti (kršitev Navodil o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje, oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). Ne drži, da 78. člen ZVO, ki določa odškodnine in nadomestila za razvrednotenje in nevarnost, ni operativen, saj so posegi v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, določeni z Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katero je obvezna presoja vplivov na okolje. Investitor vlogi za dovolitev posega v okolje ni predložil pogodbe, sklenjene z njim o višini odškodnine, niti dokazila, da bi bil sprožen postopek za njeno določitev; zato je izdano dovoljenje za poseg v okolje nično.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je izdano obravnavno enotno dovoljenje za gradnjo nično po določbi 4. odstavka 78. člena ZVO, ker vlogi zanj ni bila priložena pogodba z oškodovancem (tožnikom) o višini odškodnine oziroma dokazilo, da je bil sprožen postopek za njeno določitev pred sodiščem.

Po določbah 78. člena ZVO (odškodnine in nadomestila za razvrednotenje in nevarnost) mora povzročitelj razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje plačati odškodnino ali zagotoviti drugačno nadomestilo za: 1. zmanjšano uporabno vrednost nepremičnine, 2. zmanjšano kakovost bivalnega okolja, 3. zmanjšano vrednost nepremičnine in izgubljeni dobiček (1. odstavek). Vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine po prejšnjem odstavku predpiše Vlada, ob soglasju Državnega zbora (2. odstavek). Vlogi za dovolitev posega v okolje mora povzročitelj razvrednotenja in nevarnosti priložiti pogodbo z oškodovanci o višini odškodnine oziroma dokazilo, da je bil sprožen postopek za njeno določitev pred sodiščem (3. odstavek), ker je sicer dovoljenje za poseg v okolje nično (4. odstavek).

Da je investitor povzročitelj razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in kot tak zavezanec za plačilo odškodnine ali drugačnega nadomestila, izhaja predvsem iz Poročila o vplivih na okolje (56. člen ZVO), ki med drugim vsebuje tudi opis območja in navedbo oseb v primerih, ko so predpisani posebni ukrepi in določena odškodnina za nevarnost ali razvrednotenje okolja, z oceno ustreznosti.

V obravnavanem primeru po presoji vrhovnega sodišča investitor ni bil dolžan izdelati, tožena stranka pa ni bila dolžna pridobiti Poročila o vplivih na okolje iz razlogov, določenih v 3. odstavku 109. člena ZVO. Po navedeni določbi se določbe ZVO o presoji vplivov na okolje začnejo uporabljati v roku, ki se določi s predpisom iz 57. člena tega zakona, za že začete postopke za izdajo dovoljenja za poseg v okolje pa se lahko uporabijo le s privolitvijo nosilca posega. Predpis iz 57. člena ZVO je Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uredba, Uradni list RS, št. 66/96 in 12/00). Uredba je začela veljati s 1.1.1997 (7. člen Uredbe), investitorjeva zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja - kasneje spremenjena v zahtevo za izdajo delnega enotnega dovoljenja za gradnjo - pa je bila vložena že pred tem, 29.5.1996, torej je bil postopek že začet. Ker investitor v presojo vplivov na okolje po določbah ZVO ni privolil, tožena stranka ni imela zakonske podlage za presojo vplivov na okolje po določbah 55. - 60. člena ZVO oziroma ni mogla zahtevati predložitve Poročila o vplivih na okolje kot podlage za presojo vplivov na okolje in določitev območij oziroma oseb, upravičenih do odškodnine po 78. členu ZVO.

Presoja vplivov na okolje je bila v obravnavanem primeru sicer opravljena v obsegu, določenem z ZUN oziroma ZGO; Strokovna ocena o vplivih na okolje pa je bila izdelana ob smiselni uporabi Navodila o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje (Navodilo, Uradni list RS 70/96) in opisov območij oziroma navedb oseb upravičenih do odškodnine ne vsebuje. Navodilo je zavezujoče za izdelavo Poročila o vplivih na okolje, ne pa tudi za izdelavo Strokovne ocene o vplivih na okolje kot je bila izdelana v tem primeru.

Ker torej za pred izdajo Uredbe že začete postopke izdaje dovoljenj za gradnjo določbe 78. člena ZVO niso veljale, izpodbijano enotno dovoljenje za gradnjo ni nično, ker zahtevi za njegovo izdajo niso bila priložena dokazila iz 3. odstavka 78. člena ZVO.

Že sprejeta Uredba ni podzakonski predpis določen v 2. odstavku 78. člena ZVO, niti ga ne nadomešča, kot zmotno meni tožnik. Tak predpis (predpis iz 2. odstavka 78. člena ZVO) ni bil sprejet in gre za tako imenovano delno zakonsko praznino, za praznino na izvedbeni ravni zakona zaradi nesprejema ustreznega podzakonskega akta. Vendar tožena stranka zmotno meni, da neobstoj podzakonskega predpisa, ki bi podrobneje določil vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine, pomeni, da prizadete osebe do odškodnine naj ne bi bile upravičene. Temu nasprotno stališče je Vrhovno sodišče RS že sprejelo v sodbi II Ips 580/2003 z dne 8.4.2004. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem se določbe 78. člena ZVO nanašajo le na morebitno kasneje povzročeno dejansko škodo, ki jo povzročitelj čezmerne obremenitve okolja povzroči drugemu na njegovi lastnini ali zdravju, ni pravilno. Po presoji vrhovnega sodišča urejajo določbe 78. člena ZVO razmerja pri plačevanju odškodnin za primere tistih posegov v okolje, katerih izvedba in obratovanje oziroma delovanje sta sicer skladna z okoljevarstvenimi predpisi, (okolje obremenjujejo v dopustnih mejah), vendar pa zaradi svojih lastnosti, velikosti in lokacije povzročajo med drugim tudi njegovo razvrednotenje. Zaradi tega v določenem vplivnem območju lahko zmanjšujejo kakovost bivanja, uporabno vrednost in dejansko vrednost nepremičnine in možni dobiček.

Posegi v okolje, za katere naj bi po določbah ZVO plačeval povzročitelj razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje odškodnino, so po mnenju vrhovnega sodišča posegi, za katere je vlada skladno s 57. členom ZVO določila obvezno presojo vplivov na okolje. Poročilo o vplivih na okolje, ki ga mora skladno s 55. členom ZVO kot podlago za presojo predložiti nosilec posega v okolje (to vsebuje tudi opis območij in navedbo oseb v primerih, ko pride v poštev plačilo odškodnine), je podlaga za določitev odškodnine oziroma druge oblike nadomestila. Ker v obravnavanem primeru iz razlogov 3. odstavka 109. člena ZVO niso bile uporabljene določbe ZVO, ki urejajo presojo vplivov na okolje, in posledično tudi ni bilo izdelano poročilo, ki bi vsebovalo opis območij in navedbo oseb v primerih, ko pride v poštev plačilo odškodnine, je odločitev tožene stranke, ki je investitorju izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo druge faze centralne čistilne naprave, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo utemeljeno in pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo, ki je bila vložena proti odločbi tožene stranke.

Če povzročitelju razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje v postopku izdaje dovoljenja ni bila določena odškodnina, predstavlja po presoji vrhovnega sodišča pravno podlago za njeno določitev določba 2. odstavka 35. člena ZVO, ki ureja postopek za določitev plačila odškodnine za razvrednotenje in za nevarnost za okolje v primerih obstoječih posegov v okolje. Po navedeni zakonski določbi lahko ministrstvo (če povzročitelju obremenitve okolja v postopku pridobitve dovoljenja za poseg v okolje ni bila določena odškodnina za razvrednotenje ali nevarnost za okolje, izpolnjena pa so merila iz 2. odstavka 78. člena ZVO) na zahtevo prizadetih oseb naloži obveznost priprave gradiva iz 6. točke 1. odstavka 56. člena ZVO, na podlagi njegove presoje pa tudi obveznost sklenitve pogodbe iz 3. odstavka 78. člena ZVO. Navedena zakonska določba pa ne izključuje možnosti uveljavljanja odškodnine v odškodninskem sporu pred sodiščem splošne pristojnosti.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Tožnikova pritožba je bila obravnavana kot pritožba po 2. odstavku 107. člena ZUS-1.