Jedro

Sodišče druge stopnje je pri presoji pomena agresivne vožnje stranskega intervenienta v križišče za nastanek škodnega dogodka premalo upoštevalo pomen spoštovanja omejitve hitrosti pri vožnji v križišče. Prekoračitev hitrosti, ki je v mestu omejena na 60 km/h, za nekaj več kot 20 km/h, ne pove vsega. Upoštevati je treba, da je šlo za takšno prekoračitev pri vožnji v križišče in da je bila zatorej prekršena tudi dolžnost, približevati se križišču posebno previdno, s hitrostjo, ki je posebej skrbno prilagojena prometni situaciji. O pomembnosti take vožnje v križišče zlasti zgovorno priča podatek, da je imelo vozilo zavarovanca tožene stranke v trenutku trčenja s tožničinim vozilom, kljub zaviranju trčno hitrost 56,6 km/h, torej praktično toliko, kolikor je bila največja dovoljena hitrost na cesti, po kateri je ta udeleženec škodnega dogodka pripeljal v križišče.Zaradi vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin škodnega dogodka je po presoji revizijskega sodišča treba oceniti krivdna prispevka obeh udeležencev kot enako odločilna za nastanek škodnega dogodka, kakršen je ugotovljen (opredeljuje pa ga tudi silovitost trčenja vozil). Torej tožena stranka odškodninsko odgovarja tožnici za eno polovico njene škode.

Izrek

1) Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tako delno spremeni, da se glede odločitve o glavni stvari glasi: 'Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 3,250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1993 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

V presežku (za nadaljnjih 2,350.000,00 SIT) se tožbeni zahtevek zavrne.' Pritožba tožene stranke v preostalem delu in pritožba tožeče stranke v celoti se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu potrdi." 2) V preostalem delu se revizija zoper sodbo zavrne kot neutemeljena. 3) Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici za njene stroške postopka na prvi stopnji še 221.196,00 SIT (poleg 159.910,00 SIT, ki so ji že pravnomočno naloženi v plačilo, torej skupno 381.106,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki za njene stroške pritožbenega postopka 33.600,00 SIT, v 15 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici za njene stroške revizijskega postopka 25.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1997 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

4) Posebna revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 4,980.000 SIT odškodnine za negmotno škodo iz prometne nesreče, do katere je prišlo v M. S. dne 18.3.1991 med njo in stranskim intervenientom - zavarovancem tožene stranke. Odločitev je utemeljilo s tem, da znaša pravična denarna odškodnina za ugotovljeno tožničino negmotno škodo 8,3 milijona SIT (in ne zahtevanih 9 milijonov SIT), tožena stranka pa mora plačati 60% tega zneska, ker je njenemu zavarovancu treba pripisati tolikšen delež sokrivde za nastanek prometne nesreče in škode.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo o glavni stvari kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in njej naloženo odškodnino znižalo na 1,600.000 SIT, medtem ko je v preostalem delu tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Svojo odločitev je glede temelja odgovornosti tožene stranke utemeljilo s tem, da je tožena stranka dolžna plačati 40% odmerjene odškodnine, ker je tožnica sama do 60% zakrivila škodni dogodek. Glede višine pravične denarne odškodnine za tožničino negmotno škodo pa je odločitev utemeljilo s tem, da je polna odškodnina za celotno tožničino škodo 4 milijone SIT - ali točneje: za telesne bolečine 1,2 milijona SIT (in ne zahtevanih 3,5 milijona SIT niti na prvi stopnji priznanih 3,2 milijona SIT), za strah 300.000 SIT (in ne zahtevanih 700.000 SIT niti na prvi stopnji priznanih 500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 2,5 milijona SIT (in ne zahtevanih 4,8 milijona SIT niti na prvi stopnji priznanih 4,6 milijona SIT).

Sodišče druge stopnje je hkrati (z utemeljitvijo, da gre za delno ugoditev tožničini pritožbi) razveljavilo "izpodbijani izrek o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje" in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je nato z obravnavanim sklepom odločilo (ponovno) o vseh stroških pravdnih strank na prvi stopnji. Ob upoštevanju vrednosti točke odvetniške tarife v času ponovnega odločanja je priznalo tožeči stranki 657.600 SIT stroškov in toženi stranki 33.636 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Ob drugačnem (na drugi stopnji spremenjenem) uspehu v glavni stvari je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici za pravdne stroške 159.910,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1994 do plačila. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničino pritožbo zoper ta sklep o stroških kot neutemeljeno in navedeni sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper to pravnomočno sodbo in ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasni reviziji.

Tožnica z revizijo zoper sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kar zadeva temelj odškodninske odgovornosti, graja razloge izpodbijane sodbe o tem, češ da je obrazložitev sodišča druge stopnje le skopa neargumentirana navedba. Druga stopnja je sprejela ugotovitev, da je tožnica pri znaku stop ustavila. Tožnica se je pri vključevanju le očitno zmotila v oceni hitrosti vožnje zavarovanca tožene stranke, ki jo je presenetil z dirkaško vožnjo v križišče z dvema prehodoma za pešce. Izključno krivdo je zato pripisati zavarovancu tožene stranke. Tudi sicer je točka trčenja že bila na levi polovici cestišča v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke, torej se je tožnica kljub taki njegovi vožnji uspela umakniti na svoj vozni pas. S tožničine strani priznano razmerje 30:70 v korist tožnice bi bilo zato pravšnje. Kar zadeva višino odškodnine, pa tožnica predvsem graja znižanje odmere odškodnine na drugi stopnji. Opozarja na obseg svoje prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka, na ugotovljeno 50% invalidnost in da bo (pri starosti 50 let ob poškodbi) še dolgo trpela zaradi teh posledic. Meni tudi, da bi ji morale biti priznane zamudne obresti od dneva zadnje glavne obravnave (ko je še lahko razpolagala z zahtevkom) in ne šele od dneva izdaje sodbe. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje v izpodbijanem delu ter novo sojenje na prvi stopnji.

Tožnica z revizijo zoper sklep uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je le ona v pritožbi poleg odločitve o glavni stvari izpodbijala tudi odločitev o pravdnih stroških, medtem ko se tožena stranke zoper odločitev o stroških ni pritožila. Zaradi prepovedi reformatio in peius bi zato ob ponovnem odločanju o pravdnih stroških moralo sodišče priznati tožnici najmanj toliko pravdnih stroškov, kot jih je v sodbi prve stopnje, tj. 513.169,00 SIT ali 353.259,00 SIT več, kakor jih je priznalo z izpodbijanim sklepom. Tako spremembo izpodbijanega sklepa tudi predlaga.

V postopku, ki je bil z revizijo zoper sodbo opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

1) O reviziji zoper sodbo Revizija je delno utemeljena in sicer v obsegu, ki je razviden iz izreka, to pa zaradi razlogov, ki sledijo.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje je delno utemeljena, tako glede temelja odškodninske odgovornosti kakor tudi glede višine odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, in sicer v tistem delu, v katerem je bilo delno ugodeno pritožbi tožene stranke zoper obsodilni del sodbe prve stopnje. Povsem neutemeljena pa je revizija v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v preostalem delu, tj. zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev zavrnilnega dela sodbe prve stopnje.

O temelju odgovornosti: Tožnica v reviziji utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni zadosti upoštevalo pomena, ki ga je imela prevelika hitrost zavarovanca tožene stranke (stranskega intervenienta) za nastanek škodnega dogodka, do katerega je prišlo (kakor je ves čas pravde nesporno) v urejenem mestnem križišču. Na drugi stopnji so bile sprejete kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskih okoliščinah, ki zadevajo vožnjo obeh udeležencev ob škodnem dogodku, posebej tudi vožnjo stranskega intervenienta. Glede te so najpomembnejše ugotovitve: - zavarovanec tožene stranke je pred reagiranjem na tožničin avto vozil s hitrostjo 82,8 km/h; - na tožničin avto je reagiral z zavijanjem v levo in zaviranjem, ki je, merjeno od začetka (pred prehodom za pešce) pa do točke trčenja, pustilo na cestišču 17,9 m dolge zavorne sledi; - na njegovi prednostni cesti je bila predpisana omejitev hitrosti na 60 km/h; - hitrost njegovega avtomobila je v trenutku trčenja s tožničinim znašala 56,6 km/h. Sodišče druge stopnje je pri presoji pomena take agresivne vožnje stranskega intervenienta v križišče za nastanek škodnega dogodka - torej pri presoji teže njegove krivde za škodni dogodek in nastanek tožničine škode, ki jo je treba opraviti po 2. odstavku 178. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) - premalo upoštevalo pomen spoštovanja omejitve hitrosti pri vožnji v križišče. Vsi udeleženci v prometu namreč pri vožnji skozi križišče niso samo dolžni spoštovati omejitev hitrosti, ki velja na cesti, po kateri pripeljejo v križišče, ampak se morajo približevati križišču še posebno previdno. Zato "prekoračitev hitrosti, ki je v mestu omejena na 60 km/h, za nekaj več kot 20 km/h" - na kar se je omejilo sodišče druge stopnje v svojih razlogih - ne pove vsega. Upoštevati je treba, da je šlo za takšno prekoračitev pri vožnji v križišče in da je bila zatorej prekršena tudi dolžnost, približevati se križišču posebno previdno, s hitrostjo, ki je posebej skrbno prilagojena prometni situaciji. O pomembnosti take vožnje v križišče med okoliščinami, ki so bile ugotovljene pri obravnavanem škodnem dogodku, zlasti zgovorno priča podatek, da je imelo vozilo zavarovanca tožene stranke v trenutku trčenja s tožničinim vozilom, kljub zaviranju (ki je bilo po ugotovljenih podatkih kar izdatno), trčno hitrost 56,6 km/h, torej praktično toliko, kolikor je bila največja dovoljena hitrost na cesti, po kateri je ta udeleženec škodnega dogodka pripeljal v križišče. Zaradi vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin škodnega dogodka je po presoji revizijskega sodišča treba oceniti krivdna prispevka obeh udeležencev kot enako odločilna za nastanek škodnega dogodka, kakršen je ugotovljen (opredeljuje pa ga tudi silovitost trčenja vozil). Torej tožena stranka odškodninsko odgovarja tožnici za eno polovico njene škode, nastale v tem škodnem dogodku.

O višini odškodnine: Revizijska graja znižanja odškodnine za obravnavano tožničino nepremoženjsko škodo, za katero se je odločilo sodišče druge stopnje, je v pretežni meri utemeljeno.

Po določbah 200. člena ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca. Revizijski preskus odmere odškodnine, češ da je prisojena odškodnina prenizka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost vseh treh obravnavanih oblik tožničine nepremoženjske škode, je zato v prvi vrsti preskus v smeri individualizacije odškodnine, ki jo mora sodišče opraviti po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo. Obenem pa ta revizijski preskus narekuje tudi preskus v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Pri tako, torej v obeh omenjenih smereh opravljeni presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da so dejstva - tako glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, prestanih med sorazmerno dolgotrajnim zdravljenjem, kakor glede strahu in tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - ki so natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje, narekovala drugačno odločitev, kakor pa je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje.

Kar zadeva odškodnino za telesne bolečine, sodišče druge stopnje po presoji revizijskega sodišča predvsem ni ustrezno upoštevalo dveh okoliščin: 1) da je šlo pri tožnici za težko politravmo, kar je treba upoštevati pri telesnih bolečinah v času zdravljenja, zlasti v času neposredno po poškodbi in v času hospitalizacije - kar gre v presojo po 200. členu ZOR; 2) da so poškodbe pustile tožnici vrsto trajnih posledic in to na več delih telesa, s čimer so povezane tudi telesne bolečine - kar gre delno v presojo po 200. (do sojenja prestane bolečine), delno pa v presojo po 203. členu ZOR (bodoče bolečine).

Zaradi teh okoliščin ugotovitve o strnjenem trajanju hudih, nato srednje hudih in nazadnje lahkih telesnih bolečin (10 + 14 + 21 = 45 dni) med zdravljenjem ne povedo vsega, če se ne upošteva, da so bile to bolečine: zaradi serijskega preloma reber levo s krvavitvijo v prsno votlino in preloma dveh reber desno s pnevmotoraksom in kompliciranega zloma levega kolka (zaradi katerega je bila 8 dni imobilizirana z utežmi, dokler ni uspešno zdravljenje poškodbe prsnega koša, tudi z drenažo obeh prsnih votlin, omogočilo njene premestitve iz M.S. v ljubljanski Klinični center, kjer so ji operirali kolk) in okvare levega ishiatičnega živca in težjega pretresa možgan (po mnenju psihiatra celo udarnine možgan).

Prav tako pregled njenih poznejših in tudi bodočih občasnih bolečin ne pove vsega, če se ne upošteva, da gre tako za bolečine v levem kolku (pri hoji po stopnicah, dolgotrajnejšem stanju in spremembah vremena) - kakor tudi na mestu preloma reber (ob spremembah vremena) - kakor tudi v prsnem košu (ob globokem dihanju) - kakor tudi v desnem kolenu in končno tudi za glavobole (ob spremembah vremena). Skupaj z vsem tem je seveda treba (pod postavko bolečin, prestanih med zdravljenjem, in k njim sodečih nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem) upoštevati še: - hospitalizacijo (v bolnišnicah v M. S. in Ljubljani in v zdravilišču v Laškem), - hojo z berglami (štiri mesece), - fizioterapijo (tridesetkrat), - hudo neugodne punkcije pljuč, že omenjeno začetno imobilizacijo z utežmi, tedanje opravljanje fizioloških potreb v postelji in operacijo (kolka).

Upoštevaje vse, kar je bilo doslej povzeto iz skrbnih in natančnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - po preskusu, ki ga je revizijsko sodišče opravilo v smeri objektivno primerne individualizacije odškodnine, upoštevaje tudi tožničino starost (52 let ob poškodbi) - narekuje presojo, da je pravična denarna odškodnina za ugotovljene prestane in bodoče tožničine telesne bolečine odškodnina v znesku dva milijona tolarjev. Sodišče druge stopnje torej ne bi smelo odškodnine, odmerjene na prvi stopnji iz tega naslova sicer res previsoko (3,200.000 SIT), znižati kar za dva milijona SIT ampak le za 1,200.000 SIT. Le v takem obsegu je bila namreč utemeljena pritožba tožene stranke, kar zadeva odškodnino za to obliko škode.

Kar zadeva odškodnino za strah, je bila po presoji revizijskega sodišča neutemeljena ne le pritožba tožeče stranke ampak tudi pritožba tožene stranke. Sodišče druge stopnje namreč ni ustrezno upoštevalo v sodbi prve stopnje ugotovljenega dejstva, da je bilo zaradi težke politravme ogroženo tožničino življenje. To ugotovljeno dejstvo bi moralo povezati z ugotovitvijo, da je tožnica doživela dolgotrajen in intenziven strah za izid zdravljenja in da je bil ta strah (po mnenju izvedenca) intenziven (kar) dva meseca in je postopoma izzvenel. Nujna povezava teh dveh ugotovljenih dejstev namreč seveda pomeni, da ugotovljeni tožničin strah ni bil ves čas, ko je trajal, le strah za izid zdravljenja (zaradi negotovosti, kako uspešno bo zdravljenje), ampak je bil sprva to strah za življenje. Tako intenziven strah pa je narekoval odmero odškodnine za to obliko škode v znesku pol milijona tolarjev, torej v višini, za katero se je odločilo sodišče prve stopnje, in ne le v višini 300.000 SIT, kakor je v izpodbijani sodbi odločilo sodišče druge stopnje.

Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bila glede na ugotovljena dejstva po presoji revizijskega sodišča pritožba tožene stranke utemeljena v bistveno manjšem obsegu, kakor pa je ocenilo sodišče druge stopnje. To svojih razlogov za bistveno različen rezultat uporabe pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz določbe 1. odstavka 200. člena ZOR (v primerjavi z odmero odškodnine na prvi stopnji) tudi glede te oblike škode niti ni obrazložilo. Sprejelo pa je kot podlago svoje odločitve tisto dejansko stanje, ki je bilo na prvi stopnji izčrpno in natančno opisano. To je seveda tudi za revizijsko sodišče podlaga presoje, ki je ni treba v celoti ponavljati. Smotrno pa je iz te dejanske podlage povzeti nekatere ključne dele in opozoriti na njihov pomen.

Ugotovitve o tem, da so tožnici ostale trajne posledice po poškodbi preloma reber obojestransko, stanje po komplicirani poškodbi levega kolka in stanje po poškodbi možgan, je potrebno povezati s prej povzetimi ugotovitvami o občasnih telesnih bolečinah, ki jih je do sojenja in jih bo tudi vnaprej trpela tožnica. Zavest o grožnji teh občasnih bolečin (naj bodo v tej zvezi ponovno omenjene le bolečine v prsnem košu pri globokem dihanju) je namreč pri takem popoškodbenem stanju seveda nujno trajna in sodi v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poudariti je nadalje treba še: - lažji pokomocionalni sindrom in blage znake psihične disfunkcije možgan, ugotovljene kot posledice poškodbe možgan; - omejeno sposobnost za fizična dela, ki je opredeljena tako, da je tožnica tudi za lažja fizična dela omejeno sposobna in le z možnostjo vmesnega počitka, povsem nesposobna pa je za prenašanje bremen nad 20 kg po stopnicah ali navkreber; - medicinsko prognozo njenega bodočega popoškodbenega stanja, tj. napoved, da bodo sčasoma pri tožnici nastale posttravmatske degenerativne spremembe na levem kolku, ki bodo zmanjševale gibljivost levega kolka in povzročale hujše težave, ter da bo zaradi vseh posledic občasno potrebovala zdravniško pomoč in tudi zdravljenje in rehabilitacijo; - da je tožnico prizadela tudi invalidska upokojitev (pri starosti 53 let zaradi popoškodbene invalidnosti prve kategorije), ko (tj. s čimer) je bilo aktivno življenje prej vedno zdrave tožnice naenkrat v marsičem močno prizadeto.

Vse pravkar posebej poudarjeno, skupaj z vsem drugim (pareza levega ishiatičnega živca in popolna denervacija levega peronealnega živca s posledično prizadetostjo levega stopala, nujnostjo hoje z dvignjeno peto in rahlim pošepavanjem; levostranska atrofija jezika), je nazadnje zgovorno povzeto v izvedenčevo končno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji, da gre pri tožnici za 50% zmanjšanje sposobnosti za splošne življenjske aktivnosti. Tako ugotovljeno tožničino stanje, ki je posledica škodnega dogodka, po presoji revizijskega sodišča narekuje oceno, da je pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (po določbah 200. in 203. člena ZOR) odškodnina v znesku štiri milijone tolarjev in ne le 2,500.000 SIT, kakor je ocenilo sodišče druge stopnje.

Vse doslej obrazloženo je torej narekovalo presojo, da bi polna odškodnina za obravnavano tožničino nepremoženjsko škodo znašala 6,500.000 SIT (za telesne bolečine 2,000.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,000.000 SIT). Tožnici je glede na njen polovični krivdni prispevek k škodnemu dogodku, in s tem k nastanku te škode, treba priznati pravico do povračila le polovice take odškodnine. Tožena stranka ji mora zato plačati 3,250.000 SIT odškodnine. Od te odškodnine tečejo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. Odškodnino je bilo namreč treba odmeriti ob upoštevanju meril, ki so veljala v času izdaje sodbe. Tako je moralo ravnati sodišče prve stopnje in tako presojo sta morali preskusiti sodišče druge stopnje in revizijsko sodišče. Drugačno tožničino revizijsko stališče glede obresti ni utemeljeno.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je tožničini reviziji treba na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP ugoditi v doslej obrazloženem obsegu, medtem ko jo je v preostalem delu treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti, ker ni utemeljena. To odločitev vsebuje izrek te revizijske odločbe, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari (točki 1 in 2). Opozoriti velja, da je glavni zahtevek tožeče stranke po delnih skrčitvah z dne 30.8.1993 (l. št. 81 spisa) in 10.9.1993 (l. št. 87 spisa) znašal 5,600.000 SIT (in ne 5,670.000 SIT, kakor je pomotoma navedeno v sodbah).

O stroških postopka: Po določbi 2. odstavka 166. člena ZPP sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, v primeru, če spremeni izpodbijano odločbo, odloči o stroških vsega postopka. To velja tudi za revizijsko sodišče. Sodba sodišča prve stopnje je vsebovala odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje le odločitev o stroških pritožbenega postopka. Zaradi uvodoma navedene razveljavitve stroškovne odločitve sodišča prve stopnje na drugi stopnji, je prišlo do ponovnega dvostopnega odločanja o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji (seveda s sklepom o stroških). Vendar ta okoliščina ne more izključiti uporabe določbe citiranega 2. odstavka 166. člena ZPP. Pravdni stroški so stranska terjatev. Zato je nastalo procesno situacijo ob spremembi odločitve o glavni stvari treba obravnavati vsebinsko enako, kakor procesno situacijo revizijskega odločanja o pravnomočni sodbi, katere vsebina je bila popravljena s pravnomočnim popravnim sklepom. To pomeni, da je revizijsko sodišče ne le imelo pooblastilo, ampak je bilo tudi dolžno ponovno odločiti o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji - in ne le na drugi stopnji (o katerih vsebuje odločitev izpodbijana sodba) in na revizijski stopnji.

Revizijsko sodišče je pri spremenjeni odločitvi o glavni stvari ocenilo, da je v smislu določbe 1. odstavka 154. člena ZPP: 1) uspeh tožeče stranke s stališča prvostopnega sojenja uspeh do 3,250.000 SIT od 5,600.000 SIT, tj. do treh petin zahtevka; 2) uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku do 1,730.000 SIT od 4,980.000 SIT, tj. do ene tretjine pritožbenega predmeta po njeni pritožbi; 3) uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku do 1,650.000 SIT od 4,000.000 SIT, tj. do dveh petin.

Kar zadeva odmero stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče upoštevalo odmero v izpodbijani odločbi. Iz tega sledi: Za stroške postopka na prvi stopnji je tožnica upravičena do povračila 3/5 zneska 657.600,00 SIT, tožena stranka pa do povračila 2/5 zneska 33.636,00 SIT, kar da celotno tožničino stroškovno upravičenje iz tega naslova 381.106,00 SIT (394.560,00 SIT - 13.454,00 SIT) - ali, ob upoštevanju že pravnomočno naloženih 159.910,00 SIT, še 221.196,00 SIT - in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1994 (kakor po tega dne izdanem pravnomočnem sklepu o teh stroških). Za stroške pritožbenega postopka je tožena stranka upravičena do povračila 1/3 zneska pritožbene takse 100.800 SIT, tj. do zneska 33.600 SIT. Za stroške revizijskega postopka pa je treba po določbi tar. št. 17/3 v zvezi s tar. št. 14 tarife za storitve pravne pomoči, veljavne v času vložitve revizije, priznati storitev v vrednosti 950 točk in tožnici, ob upoštevanju vrednosti točke 66,50 SIT (7. člen sedaj veljavne odvetniške tarife) priznati 63.175 SIT revizijskih stroškov. To pa pomeni, da mora tožena stranka povrniti tožnici kot 2/5 teh stroškov 25.270,00 SIT.

2) O posebni reviziji zoper sklep o stroških Revizija zoper sklep je po določbi 1. odstavka 400. člena ZPP dovoljena le tedaj, ko gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. V obravnavanem primeru za tak sklep ne gre, zato posebna revizija zoper njega ni dovoljena. Posebno revizijo zoper izpodbijani pravnomočni sklep je bilo zatorej treba zavreči na podlagi določb 4. odstavka 400. člena in 392. člena ZPP. (Sprememba odločitve o pravdnih stroških prvostopnega postopka, ki je vsebovana v tej revizijski odločbi (točka 3 izreka), je del odločitve o reviziji zoper sodbo.)