Jedro

Z vpisom v sodni register je prva toženka postala pravna oseba. Zato je kot družba z omejeno odgovornostjo lahko prenehala samo na način, ki so ga dogovorili ustanovitelji, oziroma na način, ki ga je določal zakon - do uveljavitve ZGD na način iz 188. člena ZPod, po prenehanju veljavnosti ZPod pa na način iz prvega odstavka 455. člena ZGD. Napake, ki so nastale v postopku pripravljanja priglasitve, so se namreč lahko uveljavljale z ničnostno (oziroma izbrisno) tožbo, medtem ko bi se napake, do katerih bi morebiti prišlo v sodnem postopku in pri sodnem odločanju, lahko uveljavljale samo s pravnimi sredstvi v registrskem postopku.

Škoda, ki naj bi bila posledica ustanovitve prve toženke, oziroma izpad dobička, ki naj bi drugi delniški družbi nastal zaradi prenosa poslovanja na prvo toženko, ni tožnikova škoda, temveč škoda, prve omenjene družbe. Če je tožnik že uveljavljal odškodninski zahtevek, bi ga zato lahko uveljavljal le za drugo delniško družbo, ne pa zase.

Tožnik kot (domnevni) upnik ni zatrjeval, da ga družba z omejeno odgovornostjo (prva toženka) ni mogla poplačati za njegovo odškodninsko terjatev (kar izhaja iz tretjega odstavka 476. člena ZGD). Zato njegov odškodninski zahtevek, ki ga je s tožbo uveljavljal tudi kot (domnevni) upnik, ni utemeljen.

Izrek

1. Revizija se z a v r n e. 2. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo prvenstveni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je družbena pogodba z dne 20. 5. 1993, s katero so drugi do sedmi toženec ustanovili prvo toženko, nična (prvi odstavek 1. točke izreka); prav tako posledične zahtevke (drugi do peti odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 14,895.942,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 178.017,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudni obrestmi (3. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka), s tem da je tožeča stranka sama krila stroške pritožbe (drugi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi »zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava«. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je stroške revizije priglasila kot nadaljnje pravdne stroške.

(4) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Relevantno dejansko stanje

(5) Iz navedb v tožbi, povzetih v prvem odstavku obrazložitve na 2. strani sodbe sodišča prve stopnje, izhaja: da je bila tožeča stranka (skupaj z drugim do sedmim tožencem) ustanoviteljica delniške družbe R. iz Ljubljane, v kateri je bila sama direktor; da je bila s sklepom upravnega odbora s te funkcije razrešena, medtem ko ji je delovno razmerje prenehalo s sklepom o trajno presežnem delavcu in odločbo o upokojitvi; da je pri sodišču vložila tožbo zaradi izplačila delničarskega kapitala oziroma vložka. Prav tako izhaja, da so drugi do sedmi toženec dne 20. 5. 1993 ustanovili (prvo toženo) podjetje R. T. iz Ljubljane v zasebni lastnini kot družbo z omejeno odgovornostjo. Šlo naj bi za ustanovitev podjetja z enako dejavnostjo kot jo je imelo podjetje R. d.d., torej za ustanovitev »by pass podjetja«, na katerega naj bi toženci prenesli vse poslovne funkcije podjetja R. d.d., in sicer »z namenom trajnega oškodovanja tožnika kot delničarja in upnika«. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj pa izhaja, da tožnik ni bil stranka pogodbe o ustanovitvi prve toženke.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

(6) Pogoje za tožnikovo uveljavljanje ničnosti bi bilo treba presojati po določbah Zakona o postopku za vpis v sodni register (Uradni list SFRJ, št. 13/1983 in 17/1990) ter Zakona o vpisu v sodni register (Uradni list SRS, št. 28/1980); predvsem pa Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/1988-61/1990), ki naj bi v določbah 185.a-c člena »eksplicitno prepovedoval, zaposlenim v družbi, ustanavljanje podjetij ali obratovalnic za opravljanje enake ali podobne dejavnosti«. Zato naj bi bil nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da »tožnik, ker ni vložil tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa, nima pravnega interesa na ugotovitvi ničnosti pogodbe o ustanovitvi prve tožene stranke«. »Ničnost v registru« naj bi se namreč upoštevala »ex offo«.

(7) Sodišči nižjih stopenj naj tudi ne bi upoštevali, da Zakon o obligacijskih razmerjih »predvsem poudarja tako imenovano ničnost javnega reda (103. člen)« ter da »je to normo potrebno zlasti povezati z normami o nedopustnosti predmeta (47. člen) in kavze (52. člen) ter nagiba (2. in 3. odstavek 53. člena)«. Poleg tega pa »se revident - tožeča stranka v konkretnem primeru ni skliceval na nedopustnost nagibov oziroma motivov, temveč na nedopustno causo, ki ima za posledico ničnost družbene pogodbe«.

Razlogi za zavrnitev revizije Ad 6) 1) Sporna 'pogodba o ustanovitvi podjetja v zasebni lastnini kot družbe z omejeno odgovornostjo' (priloga A10) je bila sklenjena dne 20. 5. 1993. Prva toženka je torej bila ustanovljena (in vpisana v sodni register) pred uveljavitvijo Zakona o sodnem registru (ZSReg) dne 25. 3. 1994. Zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča druge stopnje na možnost in pogoje vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg. Vendar pa je podobno določbo vseboval Zakon o postopku za vpis v sodni register, ki je v 3. točki prvega odstavka 70. člena določal, da je registrsko sodišče lahko izbrisalo neutemeljen dokončni vpis v sodni register, če vpis ni bil dopusten ali je pozneje postal nedopusten. Izbris je bil sicer možen na zahtevo osebe, ki je imela pravni interes, ali tudi po uradni dolžnosti, vendar pa za slednje v obravnavani zadevi ni bilo zatrjevane pravne podlage, saj so bile določbe 185.a, 185.b in 185.c člena Zakona o podjetjih (ZPod), na katere se je skliceval revident, ki so bile uveljavljene dne 18. 8. 1990, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/1990 – glej njegov 62. člen), črtane dne 19. 10 1990, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 61/1990 – glej njegov 5. člen), kar je pred sklenitvijo sporne družbene pogodbe oziroma pred ustanovitvijo prve toženke in njenim vpisom v sodni register.

Ad 6) 2) Sicer pa tožeča stranka ni vložila tožbe na izbris neutemeljenega dokončnega vpisa v sodni register (po Zakonu o postopku za vpis v sodni register), temveč tožbo na ugotovitev ničnosti 'pogodbe o ustanovitvi podjetja v zasebni lastnini kot družbe z omejeno odgovornostjo' (z dne 20. 5. 1993). Ničnost družbene pogodbe pa se ne ugotavlja po določbah ZPod (oziroma po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki so začele veljati dne 10. 7. 1993), temveč po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Družbena pogodba je namreč pogodba obligacijskega prava. Z njo so ustanovitelji (družbeniki) ustanovili družbo (glej razloge sodbe naslovnega sodišča z dne 9. 3. 2000, opr. št. II Ips 541/99). Vendar pa zatrjevani razlogi ničnosti v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom za samo obravnavano zadevo niso odločilnega pomena, saj sodišči nižjih stopenj (materialnopravno) pravilno ugotavljata, da tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi prve toženke, ker ni vložil tožbe na ugotovitev ničnosti njenega vpisa v sodni register (oziroma, po ZPod, za izbris njenega vpisa). Z vpisom v sodni register je namreč prva toženka postala pravna oseba (drugi odstavek 185. člena ZPod). Zato je kot družba z omejeno odgovornostjo lahko prenehala (prenehanje družbe je namreč posledica, ki jo je z vtoževanjem ničnosti družbene pogodbe očitno zasledovala tožeča stranka) samo na način, ki so ga dogovorili ustanovitelji, oziroma na način, ki ga je določal zakon – do uveljavitve ZGD na način iz 188. člena ZPod (v obravnavani zadevi bi to bilo na način iz 3. točke njegovega prvega odstavka, to je s pravnomočno odločbo sodišča o ugotovitvi ničnosti vpisa podjetja v sodni register), po prenehanju veljavnosti ZPod pa na način iz prvega odstavka 455. člena ZGD (v obravnavani zadevi bi to bilo na način iz tretje alineje njegovega prvega odstavka, to je z ugotovitvijo sodišča o ničnosti vpisa) - glej razloge sodbe naslovnega sodišča z dne 27. 11. 1997, opr. št. III Ips 116/97. Saj so se napake, ki so nastale v postopku pripravljanja priglasitve, lahko uveljavljale z ničnostno (oziroma izbrisno) tožbo, medtem ko so bi se napake, do katerih bi morebiti prišlo v sodnem postopku in pri sodnem odločanju, lahko uveljavljale samo s pravnimi sredstvi v registrskem postopku (glej razloge sodbe naslovnega sodišča z dne 12. 3. 1992, opr. št. III Ips 11/92).

Iz doslej navedenega izhaja, da uveljavljani razlogi ničnosti v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom za samo obravnavano zadevo niso odločilnega pomena. Iz v nadaljevanju navedenega pa izhaja, da pravno pomembni niso niti v zvezi s podrednim (odškodninskim) zahtevkom.

Ad 7) 1) Iz navedb v tožbi, povzetih v prvem odstavku obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da naj bi bila družbena pogodba, s katero so drugi do sedmi toženec kot družbeniki ustanovili podjetje R. T. d.o.o., nična, ker naj bi jo toženci sklenili iz zakonsko nedopustnih nagibov, z namenom, da izigrajo in (premoženjsko) oškodujejo tožnika kot večjega delničarja v delniški družbi, v kateri so tudi sami delničarji. Pri teh navedbah gre (po oceni revizijskega sodišča) sicer za utemeljevanje kavze (neposrednega razloga oziroma interesa (tudi ekonomskega), zaradi katerega so toženci sklenili sporno družbeno pogodbo), ne pa nagiba (subjektivne podlage za odločitev tožencev, da so sklenili sporno družbeno pogodbo), vendar pa to za samo obravnavano zadevo ni odločilnega pomena, saj škoda, ki naj bi bila posledica ustanovitve prve toženke, oziroma izpad dobička, ki naj bi delniški družbi R. iz Ljubljane nastal zaradi prenosa poslovanja na prvo toženko (družbo z omejeno odgovornostjo R. T. iz Ljubljane), ni tožnikova škoda, temveč škoda prve omenjene družbe. Če je tožnik že uveljavljal odškodninski zahtevek, bi ga zato lahko uveljavljal le za delniško družbo R. iz Ljubljane, ne pa zase (kar smiselno izhaja iz tretjega odstavka 476. člena ZGD), kar sta (materialnopravno) pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj.

Ad 7) 2) Iz navedb v tožbi, povzetih v prvem odstavku obrazložitve na 2. strani sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da naj bi bila družbena pogodba, s katero so drugi do sedmi toženec kot družbeniki ustanovili podjetje R. T. d.o.o., nična, ker naj bi bilo to podjetje »by pass podjetje«, na katerega naj bi toženci prenesli vse poslovne funkcije podjetja R. d.o.o., z namenom trajnega oškodovanja tožnika kot delničarja in upnika. Vendar pa te navedbe same po sebi za obravnavano zadevo niso odločilnega pomena, saj tožnik kot (domnevni) upnik prvega omenjenega podjetja ni zatrjeval, da ga družba z omejeno odgovornostjo R. T. iz Ljubljane ni mogla poplačati za njegovo odškodninsko terjatev (kar izhaja iz tretjega odstavka 476. člena ZGD). Ker torej ni zadostil (niti) trditveni podlagi svojega odškodninskega zahtevka, njegov odškodninski zahtevek, ki ga je s tožbo uveljavljal tudi kot (domnevni) upnik, ni utemeljen.

(8) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker revident ni substanciral revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, saj ni konkretno navedel, v čem naj bi bile uveljavljane postopkovne kršitve, in ker se revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni izkazal za utemeljenega, je revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(9) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (2. točka izreka).