Jedro

V izjemnih situacijah, ko ni mogoče izplačevati nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo od 31. dneva dalje preko delodajalca, kateremu zavod refundira plačila (na primer zaradi stečaja delodajalca), ni ovir, da ne bi nadomestila zavarovancu izplačal neposredno zavod.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2006 ter 2. in 3. odstavek prvostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 9. 2005 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku izda nov upravni akt o odmeri nadomestila plače za čas od 1. 5. 2005 do 2. 8. 2005 in mu tako odmerjeno nadomestilo tudi izplača (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje in izplačilo nadomestila plače za čas od 3. 8. 2005 do 31. 8. 2005 (3. točka izreka).

Zoper sodbo v njenem ugodilnem delu (1. in 2. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbo 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ter določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami; v nadaljevanju: ZPPSL) in Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 78/2006; v nadaljevanju: ZJSRS). ZDR zavezuje delodajalca k izplačilu nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela na račun tožene stranke. Ne daje pa podlage, da bi v primeru podanega objektivnega razloga na strani delodajalca, tožena stranka tožniku neposredno izplačala nadomestilo. Takšnega načina izplačevanja nadomestila plače ne dopuščajo niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Drugačno stališče bi postavilo delavce, ki za opravljeno delo ne prejmejo plače, glede na delavce, ki so začasno nezmožni za delo, v neenakopraven položaj. Vsem delavcem, tako tistim, ki delajo, kot tudi tistim, ki so začasno nezmožni za delo, morajo biti na voljo enaka sredstva za zagotovitev njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil nad delodajalcem tožnika uveden stečajni postopek. Po 160. členu ZPPSL nadomestilo plače spada med stroške stečajnega postopka oziroma privilegirane terjatve stečajnega postopka. Tako ZPPSL kot ZJSRS urejata načine za poplačilo teh terjatev. Zakonodajalec je natančno predpisal pogoje, postopke in način poplačila terjatev delavcev iz naslova neizplačanega nadomestila plače za čas zadržanosti od dela v primeru stečaja delodajalca. Ureditev v obeh zakonih dodatno potrjuje stališče tožene stranke, da ni podlage za neposredno izplačilo nadomestila tožniku. Tožena stranka še navaja, da je bilo nadomestilo za mesec maj 2005 že nakazano tožnikovemu delodajalcu po začetku stečajnega postopka. Svojo obveznost je skladno z določbama 137. člena ZDR in 280. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) izpolnila. S tem, ko ji je sodišče naložilo, da ponovno izplača nadomestilo za mesec maj 2005, bi bilo nadomestilo plače iz istega naslova in za isto obdobje dvakrat izplačano.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za razsojo v zadevi in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno odločilo. Pri odločitvi tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP). Odločitev je pravilna in zakonita iz naslednjih razlogov.

V predmetni zadevi je bistvo spora vprašanje, ali lahko tožnik (zavarovanec) izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela neposredno uveljavlja od tožene stranke. Z dokončno odločbo z dne 12. 1. 2006 je tožena stranka potrdila odločitev prvostopenjskega organa z dne 2. 9. 2005, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila plače v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu Z.P., E. s. p. - v stečaju, in sicer za obdobje od 1. 5. 2005 do zaključka začasne nezmožnosti za delo, vendar najdlje do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Že v predsodnem postopku je bilo tako ugotovljeno, da ima tožnik pravico do nadomestila plače v breme tožene stranke, vendar je tožena stranka zahtevek tožnika za izplačilo nadomestila plače zavrnila ter obračun in izplačilo dajatev v spornem obdobju naložila delodajalcu, nad katerim je bil začet stečajni postopek, z utemeljitvijo, da za t. i. neposredno plačilo nadomestila ni pravne podlage.

Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje pritožbenim navedbam, da v določbah ZDR, ZPPSL in ZJSRS ni pravne podlage, iz katere bi izhajala dolžnost tožene stranke k neposrednemu izplačilu dajatev iz naslova nadomestil med začasno zadržanostjo od dela. ZDR v 3. odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače v primeru daljše odsotnosti z dela nad 30 dni v breme zdravstvenega zavarovanja. Namen te določbe je v tem, da zavarovanec, ki je v bolniškem staležu na podlagi njegovega delovnopravnega statusa ob izplačilu plače ne bi bil prikrajšan glede na ostale (zdrave) delavce, po drugi strani pa je delodajalec tisti, ki lažje, predvsem pa hitreje, obračuna število delovnih ur, ko je delavec zadržan od dela, in zneske nadomestil tudi izplača. Na povsem enak način je izplačevanje nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo nad 30 dni urejeno v 229. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami: POZZ). Na podlagi 137. člena ZDR in 229. člena POZZ nadomestilo izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti dalje v breme zdravstvenega zavarovanja oziroma tožene stranke, pri čemer upravičenec svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uresničuje le z listinami - brez posebnih zahtevkov ali vlog. Z omenjenima določbama se po stališču pritožbenega sodišča v bistvu ureja le tehnično vprašanje, in sicer način obračuna ter izplačila nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo s strani delodajalca v breme tožene stranke, ki je od 31. dne zadržanosti od dela zavezana zagotavljati pravico do nadomestila. Z doslednim upoštevanjem omenjenih, po svoji naravi izvedbenih določb ZDR in POZZ, vključno z določbami, ki urejajo izplačevanje terjatev iz delovnega razmerja do delodajalca v insolvenčnih predpisih, bi bili zavarovanci v primeru, ko delodajalci zaradi likvidnostnih razlogov niso v stanju obračunati in izplačati nadomestila, prikrajšani pri učinkovitem uresničevanju ene od temeljnih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ki je vezana na njihov delovnopravni status.

Sodišče je pri sojenju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe od 31 dneva dalje sodi v vsebino obveznega zavarovanja. To pravico je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS; št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZZ) v 2. alineji prvega odstavka 29. člena uredil in zagotovil tako, da jo je naložil toženi stranki. Ker gre za pravico iz obveznega zavarovanja, je stališče tožene stranke, po katerem zavarovanec za čas začasne nezmožnosti za delo od 31. dneva dalje, v nobenem primeru nima pravice do neposrednega izplačila od tožene stranke, neskladno z namenom ZZVZZ, vprašljivo pa je tudi z vidika ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS, ki med drugim zajema tudi pravico do denarnih dajatev v primeru odsotnosti od dela zaradi bolezni.

V izjemnih situacijah, in tak je po stališču pritožbenega sodišča tudi obravnavani primer, ko sicer predpisani način izplačevanja nadomestila plače preko delodajalca, kateremu Zavod refundira sredstva za neposredna izplačila, zaradi nelikvidnosti delodajalca ni mogoč, bi bilo tožniku iz razlogov na strani delodajalca oteženo učinkovito uresničevanje temeljne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav imajo, kot to tožena stranka navaja, nadomestila plač do začetka stečajnega postopka status privilegirane terjatve v stečajnem postopku, pa to še ne pomeni, da bi bili tožniku v takem postopku kljub prijavljeni terjatvi zneski nadomestil iz stečajne mase tudi v celoti poplačani. Tožnik, ki je bil v spornem obdobju od 1. 5. 2005 do 2. 8. 2005 začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času, je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni (kar je ugotovila tožena stranka) upravičen do polnega denarnega nadomestila. Uresničevanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v polnem obsegu (pravice do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni) zato še ni zagotovljena s prijavo terjatev v stečajnem postopku in uveljavljanjem pravic v primeru insolventnosti delodajalca pri jamstveni instituciji. Glede na navedeno in upoštevaje, da nadomestilo začasne zadržanosti od dela od 31. dneva dalje skladno z 29. členom ZZVZZ nosi in zagotavlja zavod, po presoji pritožbenega sodišča ni ovir za neposredno nakazilo nadomestila tožniku (zavarovancu) s strani nosilca zdravstvenega zavarovanja.

Pri tem so neutemeljene navedbe glede privilegirane obravnave tožnika v primerjavi z drugimi delavci, ki so delali, saj tožena stranka spregleda, da v spornem obdobju od 1. 5. 2005 do 2. 8. 2005 tožnik ni delal, temveč mu je bila za ta čas zaradi začasne nezmožnosti za delo priznana pravica iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je tožena stranka. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se pri odločitvi upošteva izplačano nakazilo delodajalcu za mesec maj 2005. Nadomestilo za mesec maj 2005 je bilo nakazano dne 20. 7. 2005, ko je bil nad tožnikovim delodajalcem že začet stečajni postopek, v pritožbi pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 229. člena POZZ, po kateri Zavod, to je tožena stranka, povrne delodajalcu izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priložena ustrezna dokumentacija. Obračunanih nadomestil plače po 4. odstavku 229. člena POZZ pa Zavod delodajalcu ne poravna, če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da tožniku nadomestilo za mesec maj 2005 ni bilo izplačano, nedoslednost tožene stranke pri izplačevanju nadomestila delodajalcu v stečaju, ne more biti v tožnikovo škodo. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožniku nadomestilo zaradi zadržanosti od dela tudi za mesec maj 2005. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.