Jedro

Pasivno legitimiran v posestnih sporih je tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje, če se od dejanja ni ogradil. Vendar mora biti njegova korist korelativna motilnemu dejanju. To pomeni, da se mora kazati kot originarna pridobitev posesti, kot originarna pridobitev soposesti ali kot originarna pridobitev posesti služnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je toženec S.K. motil tožnike M. A., ml. B.A. in ml. J.A. s tem, ko je dne 10.5.1994 ob 9. uri v R. na parc.št. 81/2 k.o. R. s pomočjo drugih odstranil osebni avto tožeče stranke KR ... in s tem omogočil, da se je preko parcele št. 81/2 k.o. R., preko parkirnega prostora peljal avtobus z njegovimi gosti.

Toženec K.S. se je v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka," s e z a v r n e .

Tožnica mora tožencu v osmih dneh povrniti 8.312,50 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 29.415 SIT stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1995 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnike s tem, ko je 10.5.1994 ob 9. uri v R. na parc.št. 81/2 k.o. R. s pomočjo drugih odstranil osebni avto tožnikov KR ... in s tem omogočil, da se je preko parcela št. 81/2 k.o. R. preko parkirnega prostora peljal avtobus z njegovimi gosti.

Prepovedalo mu je nadaljnja motilna dejanja.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da ni sodeloval pri premikanju tožničinega avtomobila, niti ni dajal drugim navodil ali pobude, naj avto premaknejo. Le šoferju avtobusa je kasneje kazal, kako naj manevrira z volanom, da bo lahko zapeljal na cesto. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec in ki bi potrdile, da toženec ni imel ničesar opraviti z motenjem posesti.

Tudi tožnica je policistom izjavila, da toženec z dogodkom nima ničesar. Obremenjevala je le vodiča in šoferja avtobusa. Zato je nevzdržno, da bi toženec odgovarjal za dejanja gostov, ki niso ravnali po njegovem nalogu. Zmotna je tudi ugotovitev, da je avtobus zapeljal preko tožničine parcele. Pri manevriranju je namreč nekoliko posegel le v zračni prostor nad tožničino parcelo. Sicer pa je njeno ravnanje šikanozno, saj je avto namenoma postavila tako, da je onemogočila izvoz avtobusa ter ga kljub prošnjam šoferja in vodiča ni hotela umakniti. Njeno ravnanje predstavlja zato zlorabo pravice.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da toženec ni pasivno legitimiran.

Pasivno je namreč legitimiran le tisti, ki je motil posest, toženec pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženec ni zapeljal preko dela parcele, ki je v tožničini posesti, niti ni sodeloval pri prestavljanju njenega avtomobila. Njegova navzočnost pri dogodku ter to, da je vozniku avtobusa dajal znake, kako naj manevrira, da bo lahko zapeljal na pot, pa ne pomenita motenja posesti. Res je, da je v primeru, če je kdo storil motilno dejanje v korist drugega, pasivno legitimiran tudi ta. In to zgolj zato, ker je bilo dejanje njemu v korist, on pa se od tega ni ogradil. Vendar mora biti korist korelativna motilnemu dejanju, kar pomeni, da se lahko kaže: v primeru odvzema posesti kot originarna pridobitev posesti, v primeru motenja posesti (ki ne izključuje v celoti dejanske oblasti dotedanjega posestnika) kot originarna pridobitev soposesti, v primeru, da je bila z motilnim dejanjem izvršena vsebina stvarne služnosti, pa kot originarna pridobitev posesti take služnosti.

V situaciji, ko toženec ni storil motilnega dejanja, bi morala torej tožnica dokazati, da je bilo motilno dejanje v korist toženca (ker da je z njim izvirno pridobil posest, soposest ali posest pravice). Ker pa ni tega niti zatrjevala, še manj pa dokazala (zgolj dejstvo, da so bili v avtobusu toženčevi gostje ter da so nekateri od njih prestavili tožničin avto, še ne pomeni, da je bilo to dejanje v toženčevo korist), toženec ni stvarno pasivno legitimiran. Ker je torej sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (75. čl., 78. čl. in 79. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. 380. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo, je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Tožniki, ki so v pravdi popolnoma propadli, morajo tožencu nerazdelno povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški postopka predstavljajo nagrado za delo odvetnika in sodno takso, odmerjeni pa so v skladu s Taksno tarifo in s Tarifo o odvetniških storitvah (2. odst. 155. čl. ZPP).