Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenka ni pokazala niti najmanjše skrbi za povrnitev dolgovanega zneska oškodovani družbi ter da je vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenke, saj pravilno ni našlo nobenih okoliščin, ki bi obsojenki, kljub njeni pripravljenosti izpolniti svojo obveznost, onemogočale izpolnitev obveznosti, ampak je vzrok v obsojenkinem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zoper obsojeno A. A. v skladu s četrtim odstavkom 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 2734/2015 z dne 17. 3. 2017, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 2734/2015 z dne 13. 12. 2019, preklicalo in obsojenki s pogojno obsodbo določeno kazen deset mesecev zapora, izreklo. Po členu 507 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obsojene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da je rok za preklic pogojne obsodbe potekel dne 17. 3. 2022, ko je potekel zakonski rok za preklic pogojne obsodbe.

5. Pritožbeno sodišče je glede na navedene trditve moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni, in sicer Covid-19. Sprejet je bil Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Covid-19, ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa obravnavana zadeva ni. Navedeno pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. marca 2020 do 31. maja 2020, ko je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS. Zastaralni rok se je tako v obravnavani zadevi podaljšal za 64 dni. Zato v času odločanja pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi rok za preklic pogojne obsodbe ni potekel, kot to zmotno meni pritožnica, saj se izteče dne 21. 5. 2022. 6. Zagovornica v nadaljevanju uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretizirala katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Navaja namreč, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju s podatki kazenskega spisa, ko sodišče prve stopnje navaja, da obsojena ni podala odgovora na poziv sodišča, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo premoženjsko stanje obsojenke. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornica meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

7. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe oprlo na podatke, ki jih je pridobilo tekom postopka in jih navaja v točki 5 napadene sodbe ter jih je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo. Ugotovilo je namreč, da je bila obsojena od pravnomočnosti sodbe do poteka roka za izpolnitev posebnega pogoja zaposlena, in sicer do 22. 9. 2017, od 1. 6. 2018 do 28. 2. 2019 ter od 1. 3. 2021 do 31. 10. 2021, iz prometa na obsojenkinem TRR pri Banki A d.d. pa izhaja, da je v času od 17. 3. 2017 do 11. 6. 2018 prejemala mesečno 81,54 EUR otroškega dodatka in od maja 2019 pa do septembra 2019 pa je prejemala tudi denarno nadomestilo, od maja 2019 pa do 13. 5. 2021 pa je poleg otroškega dodatka prejemala tudi dodatek za veliko družino, kot to navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Na podlagi tega je zaključiti, da je obsojenka v obdobju od pravnomočnosti sodbe razpolagala z obdavčljivimi dohodki, kar potrjujejo izpiski FURS-a in dopisa Centra za socialno delo in Zavoda RS za zaposlovanje, in sicer iz finančne kartice izhaja, da je sprejela za obdobje od 15. 5. 2019 do 13. 9. 2019 denarno nadomestilo v neto znesku 3.606,63 EUR. Razen navedenega je obsojenka v letu 2018 prejemala tudi 1.000,00 EUR neto dohodka in okoli 40,00 EUR dohodka iz naslova oddajanja premoženja v najem, pri čemer ni spregledati, da je v letu 2019 prejela tudi nadomestilo in dohodek iz obveznega socialnega zavarovanja v neto višini 3.412,38 EUR. Otroci obsojene pa prejemajo tudi državno štipendijo, in sicer B. B. v višini 184,32 EUR, C. C. pa v višini 71,86 EUR. Sicer je obsojenka od 25. 8. 2021 v osebnem stečaju in da trenutno nima uradno prijavljenega premoženja, v obdobju od pravnomočnosti sodbe pa je imela registriranih več vozil, kot to izhaja iz izpiska E-RISK, na list. št. 354 spisa. Zato zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo premoženjskega stanja obsojenke in da ni imelo podlage za takšne zaključke, kot jih je glede premoženjskega stanja obsojenke sprejelo, ne more biti uspešna, saj vsi podatki, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo glede premoženjskega stanja obsojene, temeljijo na uradno pridobljenih podatkih, v katere sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, zato ni bilo niti nobene potrebe za pridobitev dodatnih podatkov pri UE D, za kar se neuspešno zavzema zagovornica. Prav tako ne more biti uspešna pritožba, ki namiguje na to, da se posredovani podatki glede vozil nanašajo lahko na neko drugo osebo z imenom A. A., saj pri tem prezre, da se uradno pridobljeni podatki glede vozil nanašajo na obsojeno A. A. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

8. Zagovornica v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da obsojenka ni podala drugega odgovora (točka 4 napadene sodbe), čemur pa ni pritrditi, saj je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov kazenskega spisa pravilno ugotovilo, da obsojenka na dopis sodišča ni odgovorila, ampak je zgolj prosila za podaljšanje roka za odgovor, drugega odgovora pa ni podala. Kakšno kršitev naj bi sodišče prve stopnje s takšnim zapisom zagrešilo, pritožnica ne pove, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo in je pritožba zagovornice v tej smeri neutemeljena.

9. Sicer pa je iz pritožbe zagovornice razbrati, da z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar tudi ne more biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze pravilno ocenilo, na podlagi tega pa sprejelo pravilno odločitev, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo premoženjsko stanje obsojenke in tudi objektivno nezmožnost plačila naloženega ji dodatnega pogoja, pri čemer se sklicuje na stečaj obsojenke in dejstvo, da obsojenkini družini grozi deložacija ter da je dolžna skrbeti za mladoletne otroke, od katerih ima C. C. tudi zdravstvene težave, zaradi česar vsega ni mogla poravnati oziroma odplačati obveznosti iz naloženega ji dodatnega pogoja.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Iz zgoraj obrazloženega nedvomno izhaja, da je obsojenka v obdobju od pravnomočnosti sodbe pa do podaljšanega roka za izpolnitev posebnega pogoja, in sicer do 17. 3. 2021 (sodba II Kr 2734/2015 z dne 13. 12. 2019), ko je sodba postala tudi pravnomočna, razpolagala z denarnimi sredstvi, ki jih navaja v razlogih napadene sodbe, prav tako pa jih povzema pritožbeno sodišče v točki 6 te sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so pri obsojenki obstajale takšne objektivne okoliščine, ki so ji brez dvoma dopuščale možnost vsaj del svojih dohodkov nameniti poravnavi dolga in s tem tudi izpolniti poseben pogoj, določen v pogojni obsodbi, pravilen. Ker je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju objektivnih pogojev obsojenke za izpolnitev dodatnega pogoja upoštevalo le obdobje pred začetkom osebnega stečaja obsojenke z dne 25. 8. 2021, zato ne more biti govora o objektivni nezmožnosti plačila dolga zaradi osebnega stečaja. Dodatni rok za izpolnitev obveznosti se je namreč iztekel osem mesecev pred začetkom osebnega stečaja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obsojenka razpolagala z določenimi finančnimi sredstvi, ki pa jih ni niti v najmanjšem delu namenila za izpolnitev posebnega pogoja, kljub temu, da je vedela, da ji v primeru neizpolnitve obveznosti grozi zaporna kazen. Razen tega obsojenka ni niti poskušala kontaktirati oškodovano družbo, kar vse kaže na njen negativni odnos do naloženega ji posebnega pogoja in storjenega kaznivega dejanja. Zagovornica, ki skuša prepričati, da obsojenka ni imela možnosti odplačati obveznosti po pogojni obsodbi ter se pri tem sklicuje na skrb za nedoletne otroke in mater ter smrt očeta, ne more biti uspešna, glede na pravilno ugotovljene materialne razmere obsojenke v času, ko ji je bil dan rok za izpolnitev dodatnega pogoja, in na podlagi katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi ga lahko obsojenka vsaj delno poravnala, ker je za to možnosti imela. Zato družinske razmere obsojenke glede na pravilno ugotovljene materialne razmere, ne opravičujejo negativnega odnosa obsojenke do poravnave oziroma poplačila svojega dolga do oškodovane družbe.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenka ni pokazala niti najmanjše skrbi za povrnitev dolgovanega zneska oškodovani družbi ter da je vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenke, saj pravilno ni našlo nobenih okoliščin, ki bi obsojenki, kljub njeni pripravljenosti izpolniti svojo obveznost, onemogočale izpolnitev obveznosti, ampak je vzrok v obsojenkinem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Ostale pritožbene navedbe zagovornice takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati, lahko pa jih pritožnica uveljavlja v predlogu za morebitno odložitev izvršitve zaporne kazni.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadene sodbe, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, o pritožbi zagovornice obsojenke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).